Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba II Cp 574/2021

ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CP.574.2021 Civilni oddelek

premoženjska razmerja med izvenzakonskima partnerjema skupno premoženje delež na skupnem premoženju nastanek skupnega premoženja z vlaganji v nepremičnino nova stvar vložek posebnega premoženja v skupno premoženje dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje sklepčnost odškodninske tožbe
Višje sodišče v Ljubljani
24. september 2021

Povzetek

Sodišče je delno ugodilo pritožbama in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je pomoč mladi družini pri ustvarjanju njihovega novega doma nudena celi družini, ne le enemu od zakoncev. Pri ugotavljanju deležev v skupnem premoženju ni pomemben le denarni prispevek, temveč tudi prispevek, ki ga ni mogoče denarno ovrednotiti. Sodišče je odločilo, da v skupno premoženje sodijo določena sredstva, medtem ko je zavrnilo nekatere druge zahtevke. Toženec je dolžan tožnici plačati odškodnino za prodajo skupnega vozila.
  • Pomoč mladi družini pri ustvarjanju novega domaSodišče obravnava vprašanje, ali je pomoč mladi družini pri ustvarjanju njihovega novega doma nudena celi družini oziroma zakoncema in ne le enemu od njiju.
  • Deleži v skupnem premoženjuSodišče se ukvarja z vprašanjem, kako se ugotavljajo deleži v skupnem premoženju zakoncev, pri čemer ni pomemben le denarni prispevek, temveč tudi prispevek, ki ga ni mogoče denarno ovrednotiti.
  • Ugotovitev skupnega premoženjaSodišče obravnava, katera sredstva sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, vključno z nepremičninami in premičninami.
  • Odškodninska odgovornostSodišče se ukvarja z vprašanjem, ali je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino za prodajo skupnega vozila.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče je pravilno izhajalo iz izkustvene domneve, da je pomoč mladi družini pri ustvarjanju njihovega novega doma nudena celi družini oziroma zakoncema in ne le enemu od njiju. Zgolj bližja sorodstvena vez ali poznanstvo ne zadostujeta za nasproten sklep.

Pri ugotavljanju deležev ni pomemben le denarni prispevek, ki se neposredno odrazi v premoženjski masi zakoncev, ampak tudi prispevek, ki ga ni mogoče denarno ovrednotiti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v I. točki izreka tako, da se za besedno zvezo "motor Kawasaki 650" doda vejica in besedilo "industrijski šotor za hrambo kmetijskih strojev", - v II. točki izreka tako, da se črta besedna zveza "industrijski šotor za hrambo kmetijskih strojev,", - v III. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek, ki se glasi: "Skupno premoženje pravdnih strank predstavlja stanovanje ID znak del stavbe 0000, na naslovu ..., C., z deležem tožeče stranke po nasprotni tožbi do 60 % in deležem tožene stranke po nasprotni tožbi do 40 %.", - v IV. točki izreka tako, da se glasi: "Tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati 1.620 EUR. Zavrne se, kar tožeča stranka po nasprotni tožbi zahteva več ali drugače (tj. glede zahteve za ugotovitev, da osebno vozilo Ford ... reg. št. ..., letnik 2009, sodi v skupno premoženje pravdnih strank z deležem tožeče stranke do 70 % in deležem tožene stranke do 30 %, glede deleža na skupnem premoženju, višjega od 60 %, in glede zahtevka za plačilo razlike do zahtevanih 1.890 EUR).", - v V. točki izreka tako, da se znesek 6.688,13 EUR zviša na 7.083,42 EUR, - v VI. točki izreka tako, da se znesek 2.087,50 EUR zniža na 1.602 EUR, - v VII. točki izreka tako, da se znesek 435,88 EUR zniža na 334,50 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.471,71 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

IV. Tožeča stranka je dolžna iz naslova povrnitve stroškov pritožbenega postopka tožene stranke na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 0110 0637 0421 877, sklic 000, koda namena GOVT, namen plačila: vračilo po odločbi Bpp št. 2730/2020, plačati 373,96 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo - ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita parceli 000/3 in 000/2 obe k.o. ... in kmetijski obdelovalni stroji tandemska prikolica, tehtnica, prekucnik, kombi za razvoz krompirja, manjši stroj na kmetiji, plug za čiščenje snega, traktorska kosilnica, motor Kawasaki 65 in sredstva na toženčevem računu v višini 6.403,93 EUR, vse z deležem tožnice do 40 % in deležem toženca do 60 % (I. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več (da v skupno premoženje sodijo kmetijski stroji, našteti v izreku, med katerimi sta tudi industrijski šotor za hrambo kmetijskih strojev in nadstrešek za hrambo gajbic, oprema v stanovanjski hiši in sredstva na računu v višini 13.596,07 EUR, da ji je toženec dolžan plačati 117.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in višji delež na skupnem premoženju) (II. točka izreka), - ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi stanovanje 0000 na naslovu ... v C. z deležem tožnika po nasprotni tožbi do 60 % in deležem toženke po nasprotni tožbi do 40 % (III. točka izreka), - zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje sodi osebno vozilo Ford reg. št. ..., letnik 2009 z deležem tožnika po nasprotni tožbi do 70 % in deležem toženke po nasprotni tožbi do 30 %, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.890 EUR in glede višjega tožnikovega deleža na skupnem premoženju (IV. točka izreka), - odločilo o stroških postopka (V., VI. in VII. točka izreka).

2. Tožnica1 v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V tožbi je navedla, da predlaga postavitev izvedenca za kmetijsko mehanizacijo in izvedenca kmetijske stroke zato, da se ugotovi povečana vrednost na ostalih zemljiščih, ki jo je tožnica kompenzirala z deležem na parcelah 000/3 in 000/2 k. o. ... Zmotna je zato ugotovitev v sodbi, da ni predlagala izvedenca za ugotavljanje zaslužka iz kmetije, vlaganj v hlev in povrnitev investicije v vrtičke.

Sodišče ni ocenilo njene izpovedbe o razmerah, v kakršnih je živela mlada družina ter o razlogih za gradnjo hišo in za darilno pogodbo. Te okoliščine utemeljujejo sklep, da je šlo za darilo obema strankama. Prispevek pri večjih delih, ki ga je nudila do 2009, ni bil tako majhen, kot ocenjuje sodišče. Sodišče je prezrlo, da se je na kmetiji sprva prodajala zelenjava, kasneje pa je kmetija prešla na proizvodnjo krompirja, ki je vezana predvsem na večja dela. Poleg tega je pripravljala ponudbe za prodajo in organizirala prodajo. Sodišče se ni izreklo o trditvi, da je bilo zemljišče podarjeno z namenom gradnje hiše za mlado družino, ker so bile razmere v hiši toženčeve matere neprimerne, in da je dejansko šlo za darilo obema. Z neupoštevanjem plačilnih list (A66 do A70) je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Več plačilnih list je priložila že vlogi z dne 1. 10. 2018. Iz teh je razvidno, da je njeno plačo na svoj račun prejemal toženec in da je imela posojilo za gradnjo hiše. Poleg tega upoštevanje listin ne bi zavleklo postopka. Ugotovitev v sodbi, da pomoč do 2009 ni bila velika, je tudi v nasprotju z ugotovitvami, da so sredstva iz kmetije staršev šla na račun toženčeve matere, a je z njimi razpolagal toženec. To je potrdila tudi toženčeva mati. Ni ocenilo toženčeve izpovedbe, da do leta 2004 ni delal kaj dosti in tudi ne, da je tožnica izpovedala drugače. Zmotna je zato ugotovitev, da so sredstva iz kmetije staršev le toženčev vložek in ne pomoč staršev družini. Ugotovitev, da del kmetijskih obdelovalnih strojev ne sodi v skupno premoženje, je v nasprotju z izpovedbo in trditvami tožnice in A. A. Protispisna je ugotovitev, da kombajn ne sodi v skupno premoženje, ker sredstva iz kmetije pred letom 2012 niso sredstva, pridobljena z delom pravdnih strank.

Napačno je stališče, da je bil dokazni predlog z opravo poizvedb o prometu na toženčevem računu, podan 15. 11. 2019, prepozen. Podala ga je takoj, ko je od sodišča prejela odgovor banke z dne 16. 7. 2019, pred tem pa ustreznega dokaznega predloga ni mogla postaviti.

Zmotno je stališče, da sredstva iz naslova nepovratnih sredstev niso bila pridobljena v korist obeh strank. Šlo je za investicijo v kmetijstvo; dejavnost je sicer opravljal toženec, a mu je tožnica pri tem pomagala. Sama je poiskala razpis, posredovala vlogo, jo dopolnila in spremenila, sodelovala pa je tudi pri gradnji industrijskega šotora in nadstreška. Zmotno je stališče, da nepovratna sredstva niso premoženje, pridobljeno s skupnim delom ali odplačno. Ugotovitev, da so bila nepovratna sredstva porabljena za nadstrešek in industrijski šotor, je v nasprotju z ugotovitvijo, da so bila sredstva porabljena za kmetijsko mehanizacijo. Zadnja ugotovitev je tudi v nasprotju z izpovedbo toženčeve matere in toženčevimi trditvami, da je iz njenega računa pokrival stroške za kmetijsko dejavnost. Zmotno je stališče, da stanovanje v C. sodi v skupno premoženje. Tožnica je izpovedala o viru sredstev. Dejstvo, da je imel njen oče po 1992 finančne težave, še ne pomeni, da njena mati ni imela denarja doma. Denar je hranila doma prav zaradi navedene situacije. Dokaze, ki jih je predlagala sama, bi moralo sodišče ocenjevati tudi v luči dokazov, ki jih je predložil toženec. Iz njih izhaja, da je trdil eno, nato pa izjave spreminjal in prilagajal. Sodišče je ugotovilo, da mu mati ni izročila 26.000 EUR, kot je zatrjeval, ampak jih je vezala. Tudi toženčeva trditev, da sta imeli pravdni stranki denar doma, ni dokazana. Poleg tega je v nasprotju z njegovo izpovedbo (v zvezi z drugim delom zahtevku), da pravdni stranki nista nikoli imeli denarja doma.

Neizvedba dokaza z izvedencem kmetijske stroke in izvedencem za oceno kmetijske mehanizacije, neupoštevanje plačilnih list in pomanjkljiva ocena dokazov so privedli do napačne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z odločitvijo, da mu pripada le 60 % delež na skupnem premoženju. Zmotna je ugotovitev, da sta pravdni stranki s skupnimi sredstvi ter s skrbjo za dom, gospodinjstvo in otroke prispevali enako. Tako sam kot mati in sestri so izpovedali, da so njegovi starši prispevali ves les, potreben za gradnjo, opeko, hrano za delavce, elektriko in vodo za gradnjo. Mati je povedala, da je financirala zamenjavo oken, vhodnih vrat ter izdelavo fasade in asfaltiranje dvorišča. Toženec sam je ob pomoči očeta, sosedov in prijateljev izvedel izkop in odvoz zemljine ter opažna dela za ulivanje betonske plošče. Napačna je ocena tožničine izpovedbe, da je bila vsa pomoč s strani njegove družine dana družini. Če bi njegovi starši menili, da z delom in denarjem pomagajo tudi tožnici, bi že babica parcelo podarila obema. Sosedje so pomagali zaradi toženca in njegovih staršev in ne zaradi tožnice. Povrnila sta jim toženec in njegov oče. Zmotna je ugotovitev glede dohodkov pravdnih strank. Gradnjo hiše je plačeval iz denarja, ki ga je zaslužil pri B. B. Povedal je, da je delal od svojega petnajstega leta, da je mesečno opravil 100 do 120 ur popoldanskega dela, kar je ob urni postavki 6 DEM predstavljalo skoraj še eno plačo, tožnica pa tega ni izrecno prerekala. Sicer se ne bi mogli vseliti že 1999, si kupiti avta, hoditi na počitnice. Njegov delež dohodkov iz naslova popoldanskega dela je tako vsaj 80 %. Tožnica otrok ni vozila na izpite. V C. je opravljala dvoizmensko delo, dohodek pa je bil v višini minimalne zajamčene plače. Ob delu se je šolala, šolnino pa sta plačala oba. Ob skrbi za gospodinjstvo ji je zmanjkalo časa za delo na kmetiji. Otroke je do vstopa v šolo varovala toženčeva mati. Starša sta jih vozila v šolo in iz šole. Mati je zanje kuhala.

Zmotno je stališče, na katerem temelji zavrnitev zahtevka za plačilo 70 % prejete kupnine za avto Ford. V skladu z načelom realne subrogacije lahko zakonec zahteva, da kupnina sodi v skupno premoženje. Ker je bilo toženkino razpolaganje storjeno z namenom oškodovanja skupnega premoženja, sodi v skupno premoženje poleg kupnine še odškodninska terjatev.

Naprave, ki sodijo v skupno premoženje, niso individualizirane in zato sodba v tem delu ni izvršljiva. Tožbeni zahtevek bi bilo treba v tem delu zavrniti.

Zmotna je ocena o dokazanosti trditve, da je tožničina sestra nakazala 10.000 EUR za kupnino za stanovanje. Znesek je položila sestra, a denar sta ji izročili pravdni stranki.

Napačna je odločitev o stroških postopka. Upoštevaje uspeh po posameznih zahtevkih in glede na njihovo vrednost je tožnica uspela s 27,58 %, toženec pa z 72,42 % vrednosti spora.

4. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Tožnica je zahtevala, (1) naj se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita parceli 000/2 in 000/3 obe k.o. ..., več kmetijskih strojev, sredstva na toženčevem računu ob prenehanju skupnosti in oprema v stanovanjski hiši, (2) da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in (3) naj ji toženec na račun deleža na kmetijskih strojih in opremi hiše, vlaganj v hlev in ureditev vrtičkov, sredstev na računu in dohodkov od prodaje krompirja plača 117.500 EUR. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval, naj se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita stanovanje 0000 in osebno vozilo Ford, da je njegov delež na teh stvareh 70 %, tožničin pa 30 %, in da mu je tožnica na račun deleža na prodanem vozilu dolžna plačati 1.890 EUR.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo parceli 000/3 in 000/2, stanovanje, del kmetijskih strojev in sredstva na računu v višini 6.403,93 EUR in da je tožničin delež 40 %, toženčev delež pa 60 %. Ostale zahtevke oziroma njihove dele je zavrnilo.

8. Odločitev temelji na ugotovitvah, - da sta pravdni stranki živeli v življenjski skupnosti od 7. 5. 1994 do 4. 10. 2014 in da so se jima v zvezi rodili trije otroci, - da sta med 1997 in 1999 zgradili stanovanjsko hišo na zemljišču, ki ga je tožencu v letu 1995 podarila babica, - da se je vrednost parcel 000/3 in 000/2 z gradnjo hiše povečala za približno štirikrat (s približno 50.000 EUR na približno 200.000 EUR), - da je toženčeva mati v 2004 prejela od toženčeve babice kmetijo, ki jo je v maju 2009 z izročilno pogodbo prenesla na toženca, - da so se prihodki iz kmetije v obdobju, ko je bila last toženčeve matere, stekali na njen račun in da je s temi sredstvi za stroške kmetije razpolagal tudi toženec, - da so sredstva iz kmetije predstavljala pomoč toženčevih staršev družini, - da do leta 2009 pomoč pravdnih strank na kmetiji ni bila velika, po toženčevem prevzemu kmetije pa sta na njej začela intenzivno delati, - da je bilo v oktobru 2014 na toženčevem računu 6.403,93 EUR, - da oprema v stanovanjski hiši ni dovolj natančno opredeljena, da bi bilo o njej mogoče odločiti, - da je bil kombajn kupljen v 2006 ali 2005, da sadilec za krompir ni bil kupljen v 2012 ali 2014, da je bila ena tandemska prikolica kupljena v 2008, druga pa v 2012, da plug za oranje ni bil kupljen po 2009, da je bila brana kupljena 2008, da obstoj kultivatorja ni dokazan, da je bil viličar kupljen pred 2009, da pakirna linija za krompir ni bila kupljena po letu 2009, da je bila cisterna za škropljenje krompirja kupljena pred 2009, - da sta bila industrijski šotor za hrambo kmetijskih strojev in nadstrešek za hrambo gajbic kupljena iz nepovratnih sredstev, - da so bili tehtnica, prekucnik, kombi za razvoz krompirja, plug za čiščenje snega, traktorska kosilnica in motor Kawasaki 650 kupljeni iz skupnih sredstev, - da je bilo stanovanje v C. kupljeno v 2008, da je kupnina znašala 50.000 EUR, da je 10.000 EUR dala tožnici sestra, da tožnica ni dokazala, da je bilo 40.000 EUR njeno posebno premoženje, - da je tožnica po prenehanju življenjske skupnosti vozilo Ford prodala, - da sta bili obe stranki zaposleni, da je toženec dodatno zaslužil s honorarnim delom 20 % višji dohodek, da je tožnica v večji meri skrbela za gospodinjstvo in za otroke, da je tožnica pripravljala razpise, iskala stranke, prodajala pridelke, da se je tožnica šolala, da sta bila oba zelo prizadevna in sta se trudila po svojih najboljših močeh.

9. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališča, - da sta bili parceli 000/3 in 000/2 podarjeni le tožencu, - da je z gradnjo hiše na parcelah nastala nova stvar, ki sodi v skupno premoženje pravdnih strank, parceli pa predstavljata toženčev vložek v ustvaritev skupnega premoženja, - da oprema v hiši ni opredeljena v taki meri, da bi bilo o njej mogoče odločiti, - da kmetijski stroji, ki so bili kupljeni pred 2009 (kombajn, sadilec za krompir, ena tandemska prikolica, plug za oranje, brana, kultivator), ne sodijo v skupno premoženje, - da iz trditve o nakupu nadstreška za hrambo gajbic in industrijskega šotora za hrambo strojev iz nepovratnih sredstev ne izhaja, da gre za skupno premoženje, - da tožnica ni dokazala, da je bilo stanovanje kupljeno iz posebnega premoženja, in sodi zato v skupno premoženje pravdnih strank, - da vsaka od strank zahteva le delitev dela premoženja in da niso izkazane okoliščine, ki bi nudile podlago za delitev v pravdi, - da je vprašanje zaslužka iz kmetije, vlaganj v hlev in povrnitev investicije v vrtičke strokovno vprašanje, tožnica pa v ta namen ni predlagala izvedenca, - da osebni avto ni več v tožničini lasti in zato ne more predstavljati skupnega premoženja pravdnih strank, - da sta prispevka strank k ustvaritvi skupnega premoženja enakovredna, višji delež pa gre tožencu na račun vložitve parcel. _O tožničini pritožbi_ _Glede zahtevka za plačilo 37.500 EUR_

10. Tožnica je zahtevala plačilo 25.000 EUR kot polovico dohodka, doseženega s prodajo krompirja po prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank, 10.000 EUR kot polovico vrednosti investicije v hlev in 2.500 EUR kot polovico vrednosti investicije v ureditev vrtičkov. Odločitev o zavrnitvi teh zahtevkov temelji na ugotovitvi, da je za ugotovitev dejstev, ki bi utemeljevala zahtevek po višini, potrebno strokovno znanje, tožnica pa v ta namen ni predlagala izvedenca.

11. Kljub temu, da je zahtevke postavila že v tožbi, tožnica tedaj ni predlagala dokaza z izvedencem. V prvi pripravljalni vlogi je navedla, da glede investicije v vrtičke predlaga izvedenca gradbene in kmetijske stroke. Na poziv sodišča na drugem naroku za glavno obravnavo je pojasnila, da izvedenca gradbene stroke predlaga v zvezi z ugotovitvijo vrednosti stanovanjske hiše, ki je bila zgrajena na podarjeni parceli, izvedenca kmetijske stroke pa v zvezi s spremembo kvalitete in vrednosti kmetijskih zemljišč, na katerih so bili urejeni vrtički. Šele po prejemu izvedenskega mnenja gradbene stroke, ki mu je bila dana naloga, naj oceni povečano vrednost parcel, na katerih je bila zgrajena hiša, je tožnica predlagala, naj izvedenec oceni še vrednost prenove hleva in ureditve prostorov za vrtičke. Izvedenec je bil torej pravočasno predlagan le glede investicije v ureditev vrtičkov, ne pa tudi glede povečanja vrednosti hleva in dohodka iz prodaje krompirja.

12. Ugotovitev v sodbi, da tožnica ni predlagala izvedenca za oceno investicije v ureditev vrtičkov, je torej napačna, vendar napaka ne vpliva na pravilnost odločitve o zavrnitvi zahtevka za povrnitev polovice investicije v ureditev vrtičkov. Tožnica namreč ni postavila zahtevka, da vrednost investicije sodi v skupno premoženje, ampak je postavila le zahtevek za plačilo polovice njene vrednosti. Denarni zahtevek ima temelj v razdružitvi skupnega premoženja, sodišče pa je vse zahtevke iz naslova delitve skupnega premoženja zavrnilo z argumentom, da ni podlage za razdružitev v pravdi. Ugotovitev, na kateri temelji ta odločitev, pritožnica ne izpodbija. Stališče, da ni razlogov za delitev v pravdi, je pravilno.

13. Neutemeljeno pa je pritožbeno stališče, da je s trditvami o investiciji v vrtičke (in tudi o investiciji v hlev in v proizvodnjo krompirja) utemeljevala polovični delež k ustvaritvi zatrjevanega skupnega premoženja. Take navedbe v tožbi ni. Glede na to, da je v zvezi z navedenimi trditvami postavila samostojen zahtevek, jih sodišče tudi ni moglo razumeti na tak način.

_Glede deleža na skupnem premoženju_

14. Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da sta bili parceli, na katerih sta pravdni stranki zgradili stanovanjsko hišo, podarjeni le tožencu. Sodišče ga je oprlo na tožničin odgovor na vprašanje, zakaj toženčeva babica parcel ni podarila obema. Povedala je, da mu je "parcelo […] dala stara mama, ker je bil on njen vnuk, in nihče ni nikoli razmišljal, da bi bilo drugače, kot da je napisana nanj". Tožnica sama je torej potrdila toženčevo trditev, da je bilo darilo namenjeno le njemu in ne obema zakoncema. Stanovanjska stiska mlade družine in druge okoliščine, na katere opozarja pritožba, imajo lahko le indično vrednost pri dokazovanju darovalkinega namena in same za sebe – še manj pa ob upoštevanju tožničine izpovedbe – ne morejo utemeljevati drugačne odločitve.

15. Prepričljiva je ugotovitev, da prispevek pravdnih strank pred toženčevim prevzemom kmetije v 2009 ni bil velik. Sodišče jo je utemeljilo z ugotovitvami, da je tožnica hodila v službo, ob delu študirala, skrbela za tri otroke, toženec pa je ob redni službi delal še popoldan in si ob tem vzel tudi nekaj časa zase, da je bila kmetija last toženčeve matere in so se dohodki iz kmetije stekali na njen račun, da sta pomagala ob večjih delih in da tožnica v svojih navedbah niti ni ločila trditev o delu na kmetiji na obdobje pred 2009 in kasneje. Sicer pa iz pritožbe ni razvidno, kako bi drugačno ovrednotenje dela pravdnih strank na kmetiji v obdobju, ko je bila njena lastnica toženčeva mati, lahko vplivalo na odločitev o katerem od postavljenih zahtevkov. Zgolj z delom nista pridobila lastninske pravice na kmetijskih strojih, ki so bili pridobljeni iz dohodkov kmetije v tem obdobju. Toženec je bil resda pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na materinem računu, a le za potrebe kmetije. Morebitnega drugačnega dogovora tožnica ni zatrjevala. Pritožbeni očitek, da bi moralo sredstva iz kmetije staršev sodišče ovrednotiti kot skupen vložek pravdnih strank v njuno skupno premoženje in ne le kot vložek toženca, pa tudi ni utemeljen. Kar so prispevali toženčevi starši, je namreč sodišče ovrednotilo na tak način, kot se zavzema pritožnica.

16. Na drugačen izid dokazovanja ne bi moglo vplivati upoštevanje plačilnih list, ki jih je tožnica predložila tik pred zaključkom postopka (v prilogah A66 do A70). Tožnica je z njimi dokazovala trditev, da je na svoje ime najela posojilo za gradnjo hišo. Isto dejstvo je dokazovala tudi s predložitvijo kartice prometa, ki jo je sodišče vključilo v dokazno oceno. Sicer pa je sodišče tudi pravilno navedlo, da dejstvo, kdo od zakoncev je odplačeval kredit, najet za skupne potrebe, za odločitev o postavljenih zahtevkih ni pomembno.

_Glede obsega skupnega premoženja_

17. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z ugotovitvijo, da kombajn ne sodi v skupno premoženje. Navedba v sodbi, da sredstva iz kmetije pred letom 2012 ne predstavljajo skupnih sredstev, je resda napačna, a ta pomota (na drugih mestih je pravilno ugotovljeno, da je ključno leto 2009, ko je toženec prevzel kmetijo) ni vplivala na pravilnost zaključka. Ugotovljeno je namreč, da je bil stroj kupljen 2006, kar je pred 2009. Tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za opravo poizvedb na toženčevem računu pri banki X temelji na več razlogih in ne le na oceni, da je bil podan prepozno. Sodišče je ob tem (na podlagi toženčeve izpovedbe, da je račun pri banki X odprl šele v 2009) ugotovilo, da je račun za sredstva iz kmetije pred 2009 imela odprt le toženčeva mati. Ker tej ugotovitvi pritožnica ne nasprotuje in je bil torej podani dokazni predlog neprimeren, ni pomembno, ali je bil podan pravočasno.

18. Utemeljeni pa so tožničini pritožbeni očitki o zmotnosti presoje, da industrijski šotor (za hrambo kmetijskih strojev) in nadstrešek (za hrambo gajbic) ne sodita v skupno premoženje. Odločitev temelji na ugotovitvi oziroma tožničini trditvi, da sta bila kupljena iz nepovratnih sredstev, pridobljenih v 2012, in stališču, da na ta način pridobljena sredstva niso premoženje, pridobljeno z delom ali odplačno.

19. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je bil tako za pridobitev sredstev kot za njihovo prelitje v pridobitev stvari in postavitev stvari potreben delovni vložek in da je šlo za skupen podvig obeh zakoncev. Podobno kot pri darilu je tudi tu pomembno, ali sta sredstva pridobila oba ali le eden. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča se sodišče prve stopnje ni izreklo o drugih dejstvih, pomembnih za odločitev. Pomanjkljivost je pritožbeno sodišče odpravilo na pritožbeni obravnavi, na kateri je ponovilo dokaze z branjem relevantnih listin (A25, A41–A43) ter zaslišanjem pravdnih strank in priče A. A. 20. Obe pravdni stranki sta v izpovedbah potrdili tožničino trditev, da je bil industrijski šotor kupljen okrog leta 2012, kar sovpada z obdobjem, ko sta začeli intenzivno delati na kmetiji. Listine ne potrjujejo tožničine izpovedbe na pritožbeni obravnavi, da je bil kupljen z denarjem, ki je bil pridobljen z delom na kmetiji. Nakup šotora je naveden v listini v prilogi A41 med realiziranimi razvojnimi cilji, za katere so bila pridobljena nepovratna sredstva v višini 12.200 EUR. S to listino skladna sta tudi dva dopisa pristojnemu državnemu organu, v katerih toženec sporoča, za kateri namen so bila porabljena nepovratna sredstva (A42 in A43). Listine torej potrjujejo toženčevo izpovedbo, da je bil šotor kupljen iz nepovratnih sredstev. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila pridobitev nepovratnih sredstev sad skupnih prizadevanj obeh pravdnih strank. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da sta potem, ko je toženec pridobil kmetijo v last, na kmetiji delala skupaj in skupaj ustvarjala prihodke. Pridobljena sredstva so bila zato skupna last in ni pomembno, koliko je katera od pravdnih strank prispevala k izdelavi potrebne dokumentacije. Skupna last je zato tudi šotor, kupljen iz teh sredstev.

21. Tožnica pa ni dokazala, da je bil po letu 2009 postavljen nadstrešek za hrambo gajbic. V prid trditvi govori le njena izpovedba, ne pa tudi listinski dokazi, na katere se sklicuje. Dopisa organu, pristojnemu za nadzor porabljenih nepovratnih sredstev (prilogi A 42 in A43), ne potrjujeta njene navedbe. Iz njih izhaja, da so bila ta sredstva porabljena za nakup novih zabojnikov za krompir, industrijskega šotora ter obnovo fasadnega ometa na skladišču in izdelavo vrat. Tudi navedba v listini A41, da je bil del sredstev porabljen za skladišče, je skladna z navedenima dopisa in enako toženčevo izpovedbo. Tožnica se v zaslišanju sklicuje na orto posnetek, ki bi potrdil njeno izpovedbo, da je bil nadstrešek zgrajen po letu 2012, a ga ni predložila. Ob nasprotnih trditvah in izpovedbah pravdnih strank ter listinah, ki potrjujejo toženčevo navedbo, se tožničina trditev o času postavitve nadstreška izkaže kot nedokazana.

22. Odločitev, da stanovanje v C. sodi v skupno premoženje pravdnih strank, temelji na ugotovitvah, - da je bilo stanovanje kupljeno 28. 5. 2008 za 50.000 EUR in je vknjiženo na tožničino ime, - da je 10.000 EUR prodajalcu nakazala tožničina sestra, ostale zneske pa tožnica, - da je toženec svoje stališče, da gre za skupno premoženje, utemeljeval z nekonsistentnimi trditvami o viru sredstev, - da v izpovedbi ni potrdil, da bi imela s tožnico doma 24.000 EUR prihrankov, in da predloženi listinski dokazi ne potrjujejo trditve, da jima je njegova mati posodila 26.000 EUR, - da je tožnica dokazala, da ji je 10.000 EUR podarila sestra, - da so tožnica, njena mati in sestra izpovedale, da je ostanek denarja za kupnino tožnici dala mati, a trditev ni dokazana (glede na slabo premoženjsko stanje v družini ni verjetno, da bi mati denar hranila doma, tožnica ni vedela, kje je mati hranila denar, in ni opredelila, kolikšen del izročenega zneska je izviral iz prihrankov, kolikšen iz delnic in kolikšen iz dedovanja denacionaliziranega premoženja) - da je denar na kmetiji bil in da sta imela gotovino doma, je potrdila tudi tožnica, tako da je možno, da ga je bilo dovolj tudi za stanovanje.

23. Tožničine pritožbene navedbe vzbujajo dvom o pravilnosti ugotovitve, da je bilo stanovanje kupljeno s sredstvi pravdnih strank. Zahtevek za ugotovitev, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, je postavil toženec. Na njem je bilo zato dokazno breme, da je bilo stanovanje kupljeno iz skupnih sredstev. Na drugi strani je bilo na tožnici breme dokazovanja njenega ugovora, da je bilo stanovanje kupljeno iz njej podarjenih sredstev. Taka situacija je narekovala znižanje dokaznega standarda, tako da je obema strankama dana enaka možnost za uspeh.2

24. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni dokazal obstoja zatrjevanih virov sredstev, ki bi mogli podpreti njegovo trditev, da je stanovanje skupno premoženje, dopustilo pa je možnost, da sta pravdni stranki prihranke v višini 40.000 EUR vendarle imeli. Na drugi strani je kot neverodostojne ocenilo sicer skladne izpovedbe tožnice, njene matere in njene sestre. Tožnici v breme je štelo, da ni znala povedati, koliko materinih prihrankov je izviralo iz posameznih virov prihodkov in kje je mati hranila denar. Kot ključno za dokazni izid je ocenilo dejstvo, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank.

25. Pritožbeno sodišče je podvomilo o pravilnosti zaključka, da tožnica ni dokazala, da je bilo stanovanje kupljeno s sredstvi, ki sta ji jih podarili mati in sestra, in da gre zato za njeno posebno premoženje. Zaradi navedenega je opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo dokaze z branjem listin, povezanih z nakupom stanovanja (A60-A64, B62), ter z zaslišanjem pravdnih strank in prič D. D., A. A. in E. E. 26. Po tako izvedenem dokaznem postopku pritožbeno sodišče zaključuje, da so tožničine trditve o viru sredstev, namenjenih za kupnino, znatno verjetnejše od toženčevih trditev, da je bilo stanovanje kupljeno iz skupnih sredstev.

27. Toženec je v nasprotni tožbi, v kateri je postavil zahtevek za ugotovitev, da stanovanje sodi v skupno premoženje, na enem mestu trdil, da sta kupnino v višini 50.000 EUR financirala iz 26.000 EUR, ki mu jih je izročila mati, 5.000 EUR, ki sta si jih izposodila, ostanek pa iz lastnih prihrankov, na drugem mestu pa, da sta jo financirala iz 24.000 EUR privarčevanih in 26.000 EUR materinih sredstev. Znesek, ki mu ga je dala mati, naj bi izhajal iz bančnega izpiska. Priznal je resničnost tožničinih navedb, da je vse v zvezi s sklenitvijo pogodbe, plačilom in zemljiškoknjižno izvedbo izvedla tožnica, trdil pa, da sta se nakup dogovorila skupaj, da je bil navzoč ob podpisu pogodbe in da mu je znano, kje se stanovanje nahaja. V kasnejši pripravljalni vlogi je še navedel, da je bil pooblaščen na materinem računu, na katerega so prihajali prilivi iz kmetijske dejavnosti, s čimer je zaslužil in privarčeval. V zaslišanju pred sodiščem prve stopnje je povedal, da sta za aro imela sama, da sta imela doma ponavadi 10.000 EUR, da je tožnici izročil denar, ki mu ga je dala mati, in da mu je nekaj posodila sestra ter je to kasneje vrnil. V zaslišanju na pritožbeni obravnavi je povedal, da mu je mati posodila 26.000 EUR, da si je 10.000 EUR sposodil od sestre, da sta denar za aro imela sama, da je tistih 5.000 EUR sestri vrnil v desetih dneh, da je denar vzel iz materinega računa, na katerem je bil pooblaščen, in da sta 24.000 EUR prihrankov, ki sta jih imela ob nakupu stanovanja, hranila doma v "kevdrcu". O okoliščinah izbire stanovanja, sklepanja pogodbe in plačila kupnine ni vedel povedati ničesar. Toženčeva mati je povedala, da je denar, ki ga je izročila sinu, imela doma.

28. Toženec je svoje navedbe spreminjal in jih sproti dopolnjeval, odzivajoč se na tožničine nasprotne trditve. Niti v izpovedbi ni bil dosleden. Izpovedal je o različnih zneskih, ki naj bi jih posodila sestra. Ni se odzval na tožničin dvom o potrebnosti posojila, če sta – kot je trdil – razpolagala z zadostnimi prihranki. Pred sodiščem prve stopnje se je v dokaz materinih sredstev skliceval na bančne izpiske. Na tožničino opozorilo, da ti ne potrjujejo njegove navedbe, da je mati v aprilu 2008 razpolagala z zneskom 26.000 EUR, se ni odzval. Dokazni oceni v izpodbijani sodbi o nekonsistentnosti njegovih navedb in neskladju med navedbami in izpovedbo v odgovoru na pritožbo ni nasprotoval. Prav tako ni nasprotoval zaključku, da predložene listine ne potrjujejo njegove trditve, da je imela mati v času nakupa sproščenih 26.000 EUR sredstev na bančnem računu. Neprepričljivo je zato pojasnilo ob zaključku pritožbene obravnave (in potem, ko je toženčeva mati v zaslišanju povedala, da je imela denar doma), da je s predložitvijo izpiskov dokazoval le, da je razpolagala s tolikšnimi denarnimi sredstvi, kot jih je izročila sinu za nakup stanovanja.

29. Tožnica je vseskozi zatrjevala enako, in sicer, da je odločitev za nakup stanovanja sprejela sama, da ji je 40.000 EUR podarila mati, 10.000 pa sestra. Predložila je dokazilo o sestrinem plačilu tretjega obroka kupnine in potrdila o svojem plačilu ostalih obrokov z izjemo are, ki jo je plačala v gotovini. V zaslišanju je potrdila te navedbe in še povedala, da sta se po mamini odločitvi, da ji podari 40.000 EUR, s tožencem močno sprla, ker je on želel, naj se denar vloži v kmetijo. Mati in sestra sta v zaslišanju potrdili, da sta prispevali zatrjevane zneske za nakup stanovanja. Obe sta tudi povedali, da so si šle stanovanje ogledat vse tri, da so se dogovorile za nakup in da toženca ni bilo zraven. Tožničina mati je na pritožbeni obravnavi ponovila, da je denar predstavljal življenjske prihranke, ki so izvirali iz delnic, dedovanja denacionaliziranega premoženja po svoji materi oziroma babici in dela. Tudi tožničina sestra je o virih sredstev in okoliščinah nakupa povedala enako.

30. V prid toženčevi trditvi, da stanovanje sodi v skupno premoženje, govori dejstvo, da je bilo kupljeno v času, ko sta bila s tožnico v zakonski zvezi. V prid tožničini trditvi, da gre za njeno premoženje, govori zemljiškoknjižno stanje. Za presojo, komu pripada stanovanje, je zato odločilen vir sredstev za njegov nakup. Vsaka od pravdnih strank je ponudila svoje trditve o tem, kako so bila pridobljena sredstva za kupnino. Toženčeve navedbe so bile nekonsistentne. Predložene listine niso potrdile trditve, ki naj bi jo dokazovale. Tudi v izpovedbi ni bil konsistenten. Tožnica je na drugi strani ves čas zatrjevala enako, dokazi pa so njene trditve potrdili. Zaslišani priči sta resda njeni bližnji sorodnici, kar bi lahko zmanjševalo verodostojnost njunih izpovedb, a je enake vrste dokazov imel na razpolago tudi toženec, a njegovih trditev niso potrdili. Vrednosti teh dokazov niso zmanjšale niti toženčeve trditve, da je tožničin oče po osamosvojitvi Slovenije zašel v dolgove. Te so se sicer v dokaznem postopku potrdile, a so ostale splošne, na drugi strani pa ni neživljenjsko, da je rešitev za plačilo dolgov našel drugje in ne v ženinih prihrankih. Nenazadnje v prid tožničinih trditev govorijo tudi okoliščine sklenitve kupoprodajne pogodbe. Kot izhaja iz izpovedb strank in prič, je stanovanje našla tožnica, ogledat si ga je šla skupaj s sestro in materjo, plačila je izvedla ona, toženec pa je bil zraven le ob plačilu are.

31. Ker je tožnica dokazala, da je bila kupnina za stanovanje plačana iz podarjenih denarnih zneskov, toženčev zahtevek za ugotovitev, da stanovanje sodi skupno premoženje pravdnih strank, ni utemeljen.

_O toženčevi pritožbi_

32. Neutemeljeno je toženčevo pritožbeno sodišče o nedoločni opredelitvi strojev, ki po izpodbijani sodbi sodijo v skupno premoženje. Nedvomno gre za stroje, ki se nahajajo na kmetiji v toženčevi lasti, iz procesnega gradiva pa ne izhaja, da bi bilo na kmetiji več istovrstnih strojev tem, ki so navedeni v zahtevku.

_Glede deležev na skupnem premoženju_

33. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotni razporeditvi deležev pravdnih strank glede skupnega premoženja. Odločitev o toženčevem 60 % deležu (in ne zahtevanem 70 % oziroma 90 %) temelji na ugotovitvah, da sta bila oba v dvajset let trajajoči skupnosti domala ves čas zaposlena, da so bili toženčevi dohodki 20 % višji od tožničinih, da je bil pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroke pri tožnici, da sta bila oba ves čas skupnega življenja zelo prizadevna, da sta bila oba vključena v delo na kmetiji, v manjši meri pred letom 2009, v večji meri pa potem, ko je toženec prevzel kmetijo, da je toženec h gradnji hiše prispeval parcelo v višini četrtine vrednosti celotne nepremičnine, da je tožnica k pridobitvi stanovanja prispevala 10.000 EUR, da je bila pomoč toženčevih sorodnikov in sosedov h gradnji dana družini in ne le tožencu.

34. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitev, da je bila pomoč toženčevih sorodnikov in sosedov namenjena obema. Sodišče je pravilno izhajalo iz izkustvene domneve, da je pomoč mladi družini pri ustvarjanju njihovega novega doma nudena celi družini oziroma zakoncema in ne le enemu od njiju. Zgolj bližja sorodstvena vez ali poznanstvo ne zadostujeta za nasproten sklep. Namen toženčeve babice ob podaritvi parcele pa je bil upoštevan posebej.

35. Neutemeljen je tudi dvom o pravilnosti ugotovitve, da so bili toženčevi dohodki za 20 % višji od tožničinih. Ocena temelji na toženčevi izpovedbi, da je imel (gotovo) 20 % višjo plačo. Šele kasneje je na vprašanje svoje pooblaščenke odgovoril, da je naredil vsaj 100 do 120 ur mesečno na črno in da je bila to skoraj cela plača. Ob izostanku prepričljivega pojasnila, ali je kasnejša izpovedba drugačna in o razlogih za spremembo, pritožba ne vzbudi dvoma o pravilnosti izpodbijane ugotovitve. Nenazadnje pa gre le za eno od več okoliščin, ki vplivajo na razporeditev deležev na skupnem premoženju. Ob izostanku listinsko izkazanih podatkov, ki bi omogočali celovito primerjavo med dohodki pravdnih strank v celotnem trajanju njune življenjske skupnosti, je pomembnejša od ocene o višini dohodkov ugotovitev, da je bil toženec zelo delaven. Tej ugotovitvi vzporedna je ugotovitev o primerljivi tožničini prizadevnosti v skrbi za družino in njeno blagostanje.

36. Kljub presoji pritožbenega sodišča, da stanovanje v C. ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank in da zato tudi prispevek v višini 10.000 EUR k nakupu stanovanja ne more predstavljati tožničinega prispevka k ustvaritvi ali ohranitvi skupnega premoženja, je razporeditev deležev v izpodbijani sodbi pravilna. Toženčev vložek posebnega premoženja k izgradnji družinske hiše predstavlja sicer četrtino vrednosti stanovanjske hiše, a pri ugotavljanju deležev ni pomemben le denarni prispevek, ki se neposredno odrazi v premoženjski masi zakoncev, ampak tudi prispevek, ki ga ni mogoče denarno ovrednotiti. Zakon našteva pomoč zakonca drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih opravil, skrb za dom in družino, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju in ohranitvi skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, so bili prispevki zakoncev sicer deloma različni, a sta bila oba zelo prizadevna in sta v skrbi za dobrobit družine oba iskala in izkoristila raznolike priložnosti.

_Glede vozila Ford_

37. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval, naj se ugotovi, da v skupno premoženje sodi vozilo Ford, in naj mu tožnica plača 1.890 EUR. Odločitev o zavrnitvi ugotovitvenega zahtevka temelji na ugotovitvi, da je tožnica avto prodala, odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka pa na stališču, da zahtevek temelji na zahtevi za delitev skupnega premoženja v pravdi in da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale delitev v pravdi.

38. Pravilno je toženčevo pritožbeno stališče, da bi lahko zahteval, da v skupno premoženje sodi kupnina od prodaje vozila, a takega zahtevka ni postavil. Odločitev o zavrnitvi ugotovitvenega zahtevka je zato pravilna.

39. Utemeljeno pa uveljavlja, da se sodišče ni izreklo o odškodninski podlagi zahtevka. Toženec je zatrjeval, da je bilo vozilo skupna last pravdnih strank, da ga je tožnica v 2018 brez njegovega soglasja prodala in zadržala kupnino in da mu je s tem povzročila škodo v višini 70 % pridobljene kupnine, kakršen je njegov delež na skupnem premoženju. S tem je sklepčno utemeljeval zahtevek za plačilo odškodnine. Ker v sodbi ni ugotovitev, ki bi omogočale odločitev o tem delu zahtevka, je sodišče opravilo pritožbeno obravnavo. Na njej je prebralo listine, predložene v zvezi s tem delom zahtevka (A3 do A5 in A8 do A15 iz spisa II P 1269/2018 in B62 iz spisa II P 1777/2017).

40. Ni sporno, da je bilo vozilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama z njunim delom. Tožnica je sprva nasprotovala toženčevi trditvi, da je vozilo prodala, a je kasneje priznala, da ga je in da je zanj prejela 2.700 EUR. Obe dejstvi sicer potrjuje tudi prodajna pogodba, predložena v dokaznem postopku. Četudi je avto zadržala, ker je toženec obdržal drugo vozilo, to ne pomeni, da ne gre za skupno stvar in da ga je smela prodati, ne da bi pridobila toženčevo soglasje. Glede na ugotovljeni toženčev delež k nastanku skupnega premoženja toženec utemeljeno zahteva 60 % kupnine, tj. 1.620 EUR.

_Glede stroškov postopka_

41. Ker sta pravdni stranki v pritožbenem postopku dosegli spremembo izpodbijane odločitve, je treba na novo odločiti o razporeditvi stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Vsaka od strank je s svojimi zahtevki delno uspela. Razporeditev stroškovnega bremena na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP mora tako temeljiti na ovrednotenju okoliščin primera. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz neizpodbijanih ugotovitev o višini stroškov vsake od strank, potrebnih za pravdo, in upoštevalo pristop sodišča prve stopnje k razporeditvi stroškovnega bremena (znotraj ocenjene vrednosti spora je razporedilo pomen posameznih zahtevkov). Toženec sicer v pritožbi temu pristopu nasprotuje, a neutemeljeno. Njegov izračun nižjega tožničinega uspeha temelji na napačnih ugotovitvah o deležu uspeha vsake od strank (tožnica se je zavzemala za polovični delež, toženec pa za 90 % delež glede hiše, kar pomeni, da je toženčev uspeh 25 % in ne 60 %, kot trdi v pritožbi; podobno velja glede stanovanja) in ne ovrednoti tožničinih in toženčevih zahtevkov3 znotraj označene vrednosti spora, iz katere sta izhajali pravdni stranki pri opredelitvi priglašenih stroškov.

42. Tožnica je svoje zahtevke ovrednotila s 100.000 EUR, toženec pa svoje s 50.000 EUR. Tožnica je zahtevala na eni strani ugotovitev, da v skupno premoženje sodijo stanovanjska hiša in premičnine ter denar in da sta deleža – sledeč zakonski domnevi – enaka, in na drugi strani delitev dela skupnega premoženja z izplačilom denarnega zneska, ki presega označeno vrednost spora (in znaša 117.000 EUR) in v katerega ni vključila stanovanjske hiše (kot najvrednejšega dela), zajela pa izboljšave v skupni vrednosti 45.000 EUR. Uspela je glede bistvenega dela (stanovanjske hiše) v zvezi z obsegom skupnega premoženja, ne pa z denarnim zahtevkom. Toženec je zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje sodi tudi stanovanje v C., da je njegov delež na skupnem premoženju 90 % (glede stanovanjske hiše) oziroma 70 % (glede stanovanja) in da mu tožnica plača vrednost deleža glede prodanega osebnega vozila (zanemarljiva vrednost v primerjavi z ostalima dvema). Deloma je uspel glede deleža, v celoti glede vrednosti vozila, ni pa uspel glede stanovanja. Tožničini potrebni stroški po neizpodbijanih ugotovitvah znašajo 12.160,23 EUR, toženčevi pa 4.638,88 EUR. Tožnica je tako uspela s približno polovico svojih zahtev in se ubranila pred približno tričetrt toženčevih zahtev. Glede na razmerje v vrednostih spora po tožbi in po nasprotni tožbi je dve tretjini stroškov nastalo v zvezi z zahtevki po tožbi (tožnici 8.147 EUR), tožencu pa 3.108 EUR), tretjina pa v zvezi z zahtevki po nasprotni tožbi (tožnici 4.013,23 EUR, tožencu pa 1.530,80 EUR). Tožnica je tako upravičena do povrnitve 7.083,42 EUR (4.073,50 EUR + 3.009,92 EUR), toženec pa do povrnitve 1.936,50 EUR (1.554 EUR + 382,50 EUR). Upoštevaje razmerje med eno in drugo odločbo o brezplačni pravni pomoči iz izpodbijane sodbe (51. in 52. točka obrazložitve) se 83 % navedenega zneska nanaša na odločbo Bpp 2853/2017 (1.602 EUR), ostanek pa na odločbo Bpp 829/2018 (334,50 EUR).

_O odločitvi_

43. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, - da se ugodi tožničinemu zahtevku, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi industrijski šotor za hrambo kmetijskih strojev, - da se zavrne toženčev zahtevek, da v skupno premoženje sodi stanovanje v C., in da so deleži v razmerju 60 : 40, - da se ugodi toženčevemu nasprotnemu zahtevku, da mu je tožnica dolžna plačati 1.620 EUR, - da je toženec dolžan tožnici povrniti 7.083,42 EUR stroškov, tožnica pa tožencu 1.936,50 EUR stroškov (358. člen ZPP). Po ugotovitvi, da v ostalem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi v ostalem delu kot neutemeljeni zavrnilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

44. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je toženec uspel z zanemarljivim delom pritožbe (glede zahtevka za plačilo 1.620 EUR, ne pa tudi glede višjega deleža), ni upravičen do povrnitve stroškov postopka, nastalih z vložitvijo pritožbe. Tožnica je glede na ocenjeni tretjinski uspeh upravičena do povrnitve tretjine stroškov, nastalih z vložitvijo pritožbe. Upoštevaje uspeh vsake od pravdnih strank je toženec upravičen do povrnitve dveh tretjin stroška za odgovor na tožničino pritožbo, tožnica pa do povrnitve celotnega stroška za odgovor na toženčevo pritožbo in do povrnitve tretjine stroška za pritožbeno obravnavo.

45. Obe stranki sta pri vložitvi pritožbe izhajali iz vrednosti spora v višini 100.000 EUR (tožnica pri priglašenih stroških, toženec pa jo je opredelil kot pritožbeno vrednost spora). Potrebni stroški tožnice, nastali z vložitvijo pritožbe, znašajo 3.009,30 EUR (1500 točk za sestavo pritožbe, 25 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV; strošek za pregled sodbe in konferenco s stranko je vključen v strošek za sestavo pritožbe; 1.893 EUR za sodno takso za pritožbo). Stroški za vložitev odgovora na pritožbo znašajo 1.116,30 EUR (1500 točk za sestavo odgovora, 25 točk za materialne stroške, 22 % DDV), za zastopanje na pritožbeni obravnavi pa 1.098 EUR (1500 točk in 22 % DDV). Toženčevi potrebni stroški, nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, znašajo 558,15 EUR (1.500 točk za sestavo odgovora, 25 točk za materialne stroške, zmanjšano za 50 % ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv, 22 % DDV). Tožnica je upravičena do povrnitve 2.471,71 EUR (993,07 EUR + 1.116,30 EUR + 362,34 EUR). Toženec je upravičen do povrnitve 373,96 EUR.

1 Zaradi poenostavitve bo tožnica po tožbi in toženka po nasprotni tožbi v nadaljevanju poimenovana kot tožnica, toženec po tožbi in tožnik po nasprotni tožbi pa kot toženec. 2 Prim. npr. sklep VS RS II Ips 673/2004 z dne 19. 1. 2006 in kasnejše. 3 Tako v tožbi kot v nasprotni tožbi so v eni vrednosti spora vključeni denarni in nedenarni zahtevki.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia