Jedro

Le če bi bila izločitev izvedenke zahtevana in bi jo sodišče zavrnilo, bi lahko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti presojalo, ali gre za določeni izločitveni razlog, ali je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka o izločitvi izvedenke in ali je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 3304/09 z dne 27. 11. 2009 spoznalo D. O. za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Oškodovanki je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 7.320 EUR, s preostankom pa jo je napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 3304/2009 z dne 22. 4. 2010 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, pritožbi obsojenčevega zagovornika pa je deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo „poleti leta 2000“ in v odločitvi o izreku kazni tako, da je obsojencu izreklo tri leta zapora; sicer je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da v postopku ni prišlo do kršitev ZKP, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodb. Sodbi sodišč prve in druge stopnje imata vse razloge o odločilnih dejstvih, med ugotovljenimi dejstvi in razlogi sodbe ni nasprotij, zaradi katerih bi bila sodba nezakonita. Izpustitev besedila „poleti leta 2000“ iz opisa dejanja s strani sodišča druge stopnje pomeni dopusten redakcijski popravek v opisu kaznivega dejanja. V zvezi z ugotavljanjem vseh izvršitvenih oblik kaznivega dejanja in stališčem sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, zahteva izpodbija sodbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil z vlogo z dne 17. 12. 2010, v kateri izraža nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri navedbah v zahtevi. Obsojenec pa v izjavi z dne 3. 1. 2011 navaja, da ga je sodišče prve stopnje že vnaprej obsodilo in ignoriralo dokazne predloge obrambe, sodišče druge stopnje pa je samovoljno spremenilo čas storitve kaznivega dejanja.

B.

5. Zahteva trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je sodišče druge stopnje kršilo tudi obsojenčevo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), ki zagotavlja stranki pravico, da se pritožbeno sodišče opredeli do bistvenih navedb v pritožbi.

6. Ne gre pritrditi vložniku zahteve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z očitkom obsojencu, da je oškodovanki potiskal prste v nožnico. Sodišče druge stopnje je na strani 2 izpodbijane sodbe zavrnilo pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ker je v celoti sledilo izpovedi oškodovanke, ki je edini dokaz v tej kazenski zadevi, saj obtoženi vse očitke zanika, prič ali drugih nevtralnih dokazov pa ni. Pri tem je presodilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo po skrbnem tehtanju tudi drugih dokazov in ne le izpovedi oškodovanke in obsojenčevega zagovora ter pritrdilo sodišču prve stopnje, da je izpoved mladoletne oškodovanke prepričljiva. Tudi zatrjevanja obrambe v pritožbi, da je zaključek sodišča, da je obtoženec vsaj enkrat s prstom segel v nožnico, protispisen, saj je v nasprotju z oškodovankino izpovedjo, pomenijo zgolj izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in ne konkretizacijo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Do pritožbeno zatrjevanega nepopolnega oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa se je sodišče druge stopnje kot že navedeno opredelilo v obrazložitvi sodbe.

7. Neutemeljena je navedba zahteve, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 380. člena ZKP, ker je brez obravnave iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo besedilo „poleti leta 2000“ in s tem spremenilo dejansko stanje iz izreka, saj naj bi sledeč prvotnemu opisu obsojenec protipravno ravnal poleti 2000, to je pred 1. 9. 2000, po stališču sodišča druge stopnje pa v okviru obtožbe, to je od 1. 9. 2000 do 1. 1. 2006. Sodišče druge stopnje je iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo besedilo „poleti leta 2000“, ki ga je v opis dejanja vstavilo sodišče prve stopnje. Pri tem se je enako kot sodišče prve stopnje oprlo na izpoved oškodovanke, kateri sta obe sodišči v celoti verjeli. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je oškodovanka povedala, da je obsojenec pričel hoditi k njej v kopalnico, ko se je kopala in tudi v posteljo, po prvem skupnem dopustu na K., po poletnih počitnicah 2000. Takšni ugotovitvi je sledilo tudi sodišče druge stopnje, ki je opirajoč se na izpovedbo oškodovanke pojasnilo, da obsojencu očitanih dejanj ni mogoče umestiti v čas pred 1. 9. 2000, zato je z izpustitvijo navedenega besedila zgolj odpravilo nejasnosti v opisu dejanja v izreku.

8. Zahteva tudi ni utemeljena, kolikor trdi, da je sodišče druge stopnje brez glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje glede tega, kolikokrat se je obsojenec ulegel k oškodovanki v posteljo; pri čemer naj bi storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj za svoje ugotovitve ni imelo podlage v spisu oziroma so le-te v nasprotju z izpovedjo oškodovanke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe korektno povzelo oškodovankino izpoved, iz katere izhaja, da je obsojenec po poletnih počitnicah 2000 pričel hoditi k njej v kopalnico, ko se je kopala in tudi v posteljo, to pa je počel, ko oškodovankine mame ni bilo doma; da jo je v tistem času pričel otipavati po nogah, spolovilu, po prsih in celem telesu; da je prišel enkrat ponoči k njej gol, zavit v brisačo, se k njej ulegel in jo božal po nogah in spolovilu in da ga je zalotila, kako se je ponoči usedel k njeni postelji na stol in jo gledal, ko pa se je zbudila, je otroško sobo zapustil. Oškodovanka je natančneje opisala tudi dogodek, ko ji je obsojenec vtikal prste v nožnico. Sodišče prve stopnje je presodilo, da govori oškodovankina izpoved o tem, da je večino dogodkov povezanih z dotikanjem njenega telesa poskušala pozabiti, saj so jo pretresli, v prid mnenju izvedenke, da je šlo za ponavljajoča se dejanja in za kronično zlorabo ter zaključilo, da je bilo opisanih dejanj otipavanja telesa in intimnih delov več. Sodišče druge stopnje pa je pojasnilo, da je iz oškodovankine izpovedi razvidno, da je obtoženi to počel, ko njene mame ni bilo doma večkrat, da so se takrat začeli njegovi dotiki po njenih nogah, spolovilu, po celem telesu in po prsih ter ob tem dodalo, da je opis „da je v tem času prišel enkrat k njej gol, zavit v brisačo, se k njej ulegel in jo božal po nogah in spolovilu“ le konkretnejši opis enega od obtoženčevih dejanj, česar pa si ni mogoče razlagati, da je šlo v vsem tem času za eno samo dejanje. Kolikor zahteva trdi, da takšna ugotovitev nima podlage v spisu oziroma je v nasprotju z izpovedbo oškodovanke, izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. S tem utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Ob tem je dodati, da besedilo, ki ga je postavilo sodišče druge stopnje med narekovaje, ni dobesedna navedba dela oškodovankine izpovedi, kot trdi obramba, temveč dobesedna navedba dela pravilnega povzetka oškodovankine izpovedi, ki ga je v sodbi napravilo sodišče prve stopnje.

9. Vložnik zahteve nadalje uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do nepristranskega sojenja, ker sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za postavitev drugega izvedenca, temveč je oprlo sodbo na mnenje izvedenke, ki bi morala biti izločena zaradi njene čustvene prizadetosti, ki je dosegla nesprejemljive razsežnosti, saj je na glavni obravnavi hlipala, kar je zagotovo vplivalo na razsodbo.

10. Skladno s prvim odstavkom 44. člena ZKP se določbe 39. do 43. člena o razlogih in postopku za izločitev sodnika smiselno uporabljajo tudi glede izločitve izvedencev, če zakon zanje ne določa drugače. Po 6. točki 39. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP predstavljajo razlog za izločitev izvedenca okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Drugi odstavek 41. člena ZKP določa, da mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev izvedenca zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. V konkretnem primeru je obramba na glavni obravnavi zgolj zatrjevala pristranskost in protispisnost izvedenskega mnenja ter predlagala postavitev novega izvedenca, izločitve izvedenke psihiatrične stroke dr. M. G., specialistke klinične psihologije, pa do konca glavne obravnave ni zahtevala. Le v primeru, če bi bila izločitev izvedenke zahtevana in bi jo sodišče zavrnilo, bi lahko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti presojalo, ali gre za izločitveni razlog po 6. točki 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP, ali je sodišče v postopku pred pravnomočnostjo kršilo določbe kazenskega postopka o izločitvi izvedenke in ali je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

11. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega D. O. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.