Jedro

Ker sta zaradi smrti dediča zemljiškoknjižni lastnici postali toženi stranki vsaka do ½ celote na podlagi sklepa o dedovanju, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožeča stranka razpolaga z verigo pridobitnih naslovov oziroma z listino, sposobno za vpis pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tako je za verjetno izkazala svojo lastninsko pravico v pričakovanju, pri tem pa tudi izkazala, da zaradi smrti dediča ne more več neposredno izposlovati vpisa lastninske pravice v zemljiškoknjižnem postopku. Pravilno je sodišče pre stopnje presodilo, da v postopku zavarovanja podane trditve in predložena listinska dokazila zadostujejo za verjeten obstoj nedenarne terjatve po primarnem tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženih strank zoper sklep o začasni odredbi z dne 14. 6. 2022 (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se toženi stranki po (skupnem) pooblaščencu pravočasno pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpostavljata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo splošno znanih dejstev in javnih evidenc, ki že na prvi pogled kažejo na neutemeljenost in nesklepčnost tožbenega zahtevka, izjav toženih strank glede na očitno hibnost predloženih pogodb, pa sodišče prve stopnje ni pridobivalo. Opozarjata, da mora biti dosežena verjetnost vsake izmed odločilnih okoliščin, kar je mogoče izvesti zgolj z omogočanjem kontradiktorne argumentacije strank. Ob tem se sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 122/2000 z dne 17. 2. 2000. Nadalje navajata, da sodišče prve stopnje v posledici kršitve načela kontradiktornosti ni presojalo, da Kupna pogodba z dne 14. 10. 2008, kot tudi Prodajna pogodba z dne 1. 12. 2009, ne odražata pravilnega dejanskega stanja. Iz Kupne pogodbe z dne 14. 10. 2008 je razvidno, da zemljiškoknjižno dovolilo ni ustrezno (ne gre le za razloge hibnosti v zvezi z neoznačbo ID oznak, ampak tudi ne vsebuje nepogojne izjave odsvojitelja), iz Prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009 pa izhaja neskladje s trditvami tožeče stranke, da naj bi bila zemljiškoknjižna lastnica družba A. d.o.o., pri čemer je sodišče prve stopnje nedopustno navajalo, da dejstvo, da slednja ni opravila vknjižbe, ni sporno. Sodišče prve stopnje kot nesporna ugotavlja dejstva, ki bi jih lahko ugotovilo kot takšna šele v kontradiktornem postopku, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 239. ter 15. členom ZIZ. Iz dokazov namreč nikjer niti z verjetnostjo ne izhaja, da naj bi lastništvo družbe A. d.o.o. izhajalo iz zemljiške knjige in Kupne pogodbe z dne 24. 10. 2008. Sodišče prve stopnje je navedlo (in s tem že prejudiciralo), da lastništvo družbe A. d.o.o. izhaja iz zemljiške knjige in Kupne pogodbe, čeprav dejstvo, da je bil prednik toženih strank A. A. vseskozi vpisan v zemljiško knjigo, ni sporno. Pri tem ni upoštevalo, da je razpolagalni pravni posel lahko veljaven le, če je veljaven tudi zavezovalni pravni posel. Iz Prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009 nikjer ne izhaja, da je Kupna pogodba z dne 24. 10. 2008 sestavni del Prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009. O navedenem sodišče prve stopnje zgolj sklepa. Opozarjata tudi na napačno presojo izjave A. A. z dne 4. 9. 2012, skladno s katero naj bi na podlagi obeh podpisanih pogodb priznal celotno plačilo kupnine oziroma lastninskopravni položaj tožeči stranki. Za takšno izjavo ni imel nobenega interesa. Iz predmetne izjave namreč izhaja zgolj to, da A. A. v okviru svojega razpolagalnega upravičenja dovoljuje tožeči stranki objavo ponudbe za prodajo nepremičnin na oglasni deski. Ob tem še navajata, da je potrebno izjave razlagati tako, kot se glasijo, ekstenzivno tolmačenje pa v takšnem primeru ni utemeljeno. Nadalje izpodbijata tudi zaključek sodišča prve stopnje glede verjetnega obstoja terjatve iz podrednega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno ocenilo, da okoliščina, da A. A. in tožeča stranka nista v pogodbenem odnosu, ni pomembna. Izpostavljata, da tožeča stranka podrednega tožbenega zahtevka nima in zanj ni aktivno legitimirana. Takšen zahtevek bi imela zgolj družba A. d.o.o., ki pa je bila izbrisana iz sodnega registra v letu 2011. Pregledata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da sodišče druge stopnje njunemu ugovoru ugodi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne, tožeči stranki pa se naj naložijo stroški postopka. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v po pooblaščencu podanem odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato naj se zavrne in sklep potrdi. Med odgovarjanjem na pritožbene očitke izpostavlja, da je sklicevanje toženih strank na navedbe iz ugovora neutemeljeno, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo. V nadaljevanju povzema svoj odgovor na ugovor. V bistvenem izpostavlja, da verjetnost tožbenega zahtevka izhaja iz listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati in pridobivati pisnih izjav toženih strank, saj svojih zaključkov ni oprlo na izpovedbo tožeče stranke ali prič. Tudi sicer pa bi bil v takšnem primeru lahko izjalovljen namen začasne odredbe, saj bi toženi stranki lahko prehiteli tožečo stranko z odsvojitvijo nepremičnin. Neutemeljeni so očitki toženih strank glede hibnosti prodajnih pogodb, saj pritožba v ničemer ne konkretizira, v čem naj bi bile predložene pogodbe pomanjkljive. Prav tako ne drži, da obe prodajni pogodbi ne odražata dejanskega stanja. Tudi nobenega pogoja ni v obeh zemljiškoknjižnih dovolilih, kar pomeni, da sta nepogojna, podana pa sta izrecno. Da je A. A. priznaval lastninsko pravico tožeči stranki, pa je razvidno iz njegove izjave z dne 4. 9. 2012, ki je bila podana prav zato, ker mu je bila kupnina iz pogodbe med njim in družbo A. d.o.o. v celoti poravnana. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da je verjetno izkazan še podredni tožbeni zahtevek. Temelj neupravičene obogatitve A. A. in toženih strank je v tem, da je tožeča stranka upravičena do denarne vrednosti teh nepremičnin, če ostaneta toženi stranki lastnici obravnavanih nepremičnin. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je pojasniti, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in pravno sredstvo zoper konkretno nepravnomočno odločbo sodišča prve stopnje (363. člen ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ), na kar pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Sodišče druge stopnje posledično ni upoštevalo pritožbenih navedb, da se toženi stranki sklicujeta na vse ugovorne navedbe oziroma da se naj te navedbe upoštevajo kot njune pritožbene navedbe.

6. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb glede primarnega tožbenega zahtevka je v prvem odstavku in prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, kar je ustrezno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom P 97/2022 z dne 14. 6. 2022 izdalo začasno odredbo, s katero je: (-) toženima strankama prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnine, ki so predmet tega pravdnega postopka z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi; (-) določilo čas veljavnosti začasne odredbe 30 dni od pravnomočne rešitve sodne zadeve in (-) odločilo, da ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

8. Pritožba pretežno ponavlja trditve iz ugovora z dne 22. 6. 2022. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi načela kontradiktornosti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in na kar pravilno opozarja tudi pritožbeni odgovor, nastopi v postopku zavarovanja kontradiktornost šele v ugovornem postopku, saj bi bil sicer izjalovljen namen pravne ureditve začasne odredbe, ki je ravno v tem, da se dolžniku prepreči določeno ravnanje. Ker pa za izdajo začasne odredbe zadošča verjetnost utemeljenosti tožbenega zahtevka in se praviloma, razen v izjemnih primerih, odloča na podlagi listinskih dokazov, in ker je tožeča stranka v dokaz trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala listinske dokaze, na podlagi katerih je moč zaključiti o verjetnosti obstoja terjatve, sodišče prve stopnje ni potrebovalo vročati predloga za izdajo začasne odredbe toženim strankam v izjavo. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 122/2000 z dne 17. 2. 2000, na katerega se toženi stranki sklicujeta, pritožbenega razlogovanja ne potrjuje. Toženi stranki namreč nista zatrjevali okoliščin, ki bi bile za odločitev zelo pomembne, pa o njih listinskega dokaza ni (trdili sta, da listinski dokazi ne odražajo pravilnega dejanskega stanja, kar pa bo predmet presoje v pravdnem postopku).

9. Toženi stranki zgolj pavšalno navajata, da že podlagi splošno znanih dejstev in javnih evidenc izhaja neutemeljenost in nesklepčnost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženih strank zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, verjetno utemeljen. O tem je lahko sklepalo na podlagi obeh pogodb in izjave A. A. z dne z dne 4. 9. 2012. In sicer Kupne pogodbe z dne 24. 10. 2008, iz katere s stopnjo verjetnosti izhaja, da sta A. A. (prodajalec) in družba A. d.o.o. (kupec) sklenila kupno oziroma prodajno pogodbo za nepremičnine s parc. št. 562, 563/1, 563/2, vpisane pri vložku št. 76, k.o. ... . Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, 3. člen predmetne pogodbe vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki je skladno s pogoji, določenimi v 23. členu Stvarnopravnega zakonika, čemur pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Ker je bila pogodba prijavljena za odmero davka na promet z nepremičninami, davek pa poravnan, kar toženi stranki ne izpodbijata, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno za verjetno sklepalo, da je bilo tudi zemljiškoknjižno dovolilo oziroma podpis prodajalca A. A. overjen, kljub temu, da pravdne stranke morebitnih navedb v smeri neoverjenega podpisa niso podale. Nadalje je o verjetni izkazanosti primarnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje lahko sklepalo na podlagi Prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009, sklenjene med družbo A. d.o.o. in tožečo stranko, ki se nanaša na prodajo istih nepremičnin. Kot je še pravilno povzelo, je podpis prodajalca družbe A. d.o.o. na predmetni pogodbi overjen, iz 1. točke 1. člena predmetne pogodbe pa izhaja ugotovitev pogodbenih strank, da je prodajalec edini lastnik predmetnih nepremičnin, kar pogodbeni stranki dokazujeta z izpiskom iz zemljiške knjige in Kupno pogodbo. Že sodišče prve stopnje se je v tem delu opredelilo do ugovornih navedb toženih strank, s katerimi ti tudi v pritožbi izpodbijata, da iz Prodajne pogodbe in zemljiškoknjižnega izpiska ne izhaja lastništvo obravnavanih nepremičnin s strani družbe A. d.o.o. oziroma kasneje tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je glede na relevantno pravno podlago utemeljeno sledilo tožeči stranki o verjetnem lastništvu obravnavanih nepremičnin s strani družbe A. d.o.o., še posebej glede na celoten zapis 1. točke 1. člena Prodajne pogodbe z dne 1. 12.2009, ne glede na to, da slednje (lastništvo družbe A. d.o.o.) neposredno iz zemljiškoknjižnega izpiska ne izhaja. Prodajna pogodba z dne 1. 12. 2009 v 8. členu vsebuje tudi overjeno zemljiškoknjižno dovolilo prodajalca, postopek prodaje je bil izveden v skladu z določili Zakona o kmetijskih zemljišči in odobren z odločbo Upravne enote Velenje št. 330-1118/2009 z dne 30. 12. 2009, prav tako pa je bila predmetna pogodba prijavljena za odmero davka, česar pritožba ne izpodbija. Z nadaljnjo prodajo se je strinjal tudi A. A., o čemer je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti lahko sklepalo iz njegove izjave z dne 4. 9. 2012, iz katere izhaja, da dovoljuje tožeči stranki, da poda na oglasno desko ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča za obravnavane nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je sam. Ker sta zaradi smrti A. A. zemljiškoknjižni lastnici postali toženi stranki vsaka do ½ celote na podlagi sklepa o dedovanju D 340/2016 z dne 22. 9. 2016, kar izhaja tudi iz zgodovinskih izpisov iz zemljiške knjige, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožeča stranka razpolaga z verigo pridobitnih naslovov oziroma z listino, sposobno za vpis pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo in je tako za verjetno izkazala svojo lastninsko pravico v pričakovanju, pri tem pa tudi izkazala, da zaradi smrti A. A. ne more več neposredno izposlovati vpisa lastninske pravice v zemljiškoknjižnem postopku. Tako je pravilno presodilo, da v postopku zavarovanja podane trditve in predložena listinska dokazila zadostujejo za verjeten obstoj nedenarne terjatve po primarnem tožbenem zahtevku. Na podlagi obrazloženega so tako v celoti neutemeljene še pritožbene navedbe: (-) da Kupna pogodba z dne 14. 10. 2008 in Prodajna pogodba z dne 1. 12. 2009 ne odražata dejanskega stanja; (-) da je zemljiškoknjižno dovolilo v Kupni pogodbi z dne 14. 10. 2008 hibno oziroma da le-to ni nepogojno; (-) da zavezovalna pravna posla nista veljavna in (-) o pomenu ter razlagi izjave A. A. z dne 4. 9. 2012. 10. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek o protipisnosti oziroma absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s zvezi s 366. členom ZPP in 239. ter 15. členom ZIZ. Navedena kršitev, ki je zgolj napaka tehnične narave, je podana, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V obravnavani zadevi za takšen primer ne gre. S podanimi pritožbenimi navedbami1 toženi stranki v bistvenem izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje, do česar pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje predmetni spor prejudiciralo in da je ugotavljalo nesporna dejstva, ki bi jih lahko ugotovilo zgolj v kontradiktornem postopku. Kot nesporno dejstvo v postopku zavarovanja glede na ugovorne trditve toženih strank, je sodišče prve stopnje štelo zgolj dejstvo, da družba A. d.o.o. ni opravila vknjižbe s pogodbo pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar – glede na pritožbene navedbe – očitno ni sporno tudi v pritožbenem postopku, saj pritožba navedenega ne prereka. Prav tako pa sodišče prve stopnje predmetnega spora ni prejudiciralo. Ali je (primarni) tožbeni zahtevek tudi z gotovostjo utemeljen, bo namreč sodišče prve stopnje ugotovilo šele po vsebinski presoji in v celoti izvedenem dokaznem postopku v nadaljnjem pravdnem postopku, kar je toženima strankama že bilo v celoti pravilno pojasnjeno v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

11. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, saj je zaključilo, da je z verjetnostjo izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena.2 Toženi stranki pritožbenih navedb glede izpolnjevanja predpostavke po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, do katere se je sodišče prve stopnje opredelilo v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne podajata. Sodišče druge stopnje je v tem delu opravilo preizkus odločitve po uradni dolžnosti in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo (prej povzeta določba) pa je pravilno uporabljeno.

12. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor toženih strank zoper sklep o začasni odredbi z dne 14. 6. 2022 zavrne. Ker je sodišče sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izdaja začasne odredbe utemeljena že po primarnem tožbenem zahtevku, se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb, s katerimi toženi stranki izpodbijata zaključke sodišča prve stopnje glede izpolnjevanja pogojev za začasno odredbo po podrednem tožbenem zahtevku – ne opredeljuje, saj to ni potrebno. Te navedbe na odločitev v tem pritožbenem postopku ne morejo vplivati.

13. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ). Pritožbo je posledično zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

1 Da je očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe in samimi listinami ter dokazi, iz katerih nikjer niti z verjetnostjo ne izhaja lastništvo družbe A. d.o.o. 2 Toženi stranki sta 18. 5. 2022 podali ponudbo za prodajo nepremičnin za ceno 30.000,00 EUR, ki jo je Upravna enota Velenje istega dne objavila na oglasni deski, na podlagi česar je sodišče prve stopnje sklepalo, da imata toženi stranki namen razpolagati z obravnavnimi nepremičninami.