Jedro

Sodišče je glede višine dolga in obračuna obresti svojo odločitev oprlo na listine, to je izpiske iz poslovnih knjig, ki jih je predložila tožeča stranka. Ker tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov oz. ni ponudila drugačnga obračuna obresti, je odločitev sodišča obrazložena s tem, da se sklicuje na navedene listine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 27.8.1996 razveljavi v 1. točki izreka. Nadalje je sodišče toženima strankama naložilo, da morata tožeči stranki plačati znesek 2.460.752,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1996 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženima strankama je še naložilo, naj tožeči plačata pravdne stroške v znesku 49.684,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Zoper tako sodbo sta se v ugoditvenem delu pritožili toženi stranki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navajata, da sta prava neuki stranki in da sta vseskozi zatrjevali, da znesek dolga ni pravilen. Nesporno je, da sta toženca od tožeče stranke dobila posojilo po pogodbi z dne 21.9.1990 in da celotnega dolga še nista poravnala. Sporna pa je višina dolga. Iz pregleda arhiviranega prometa, ki se nahaja v spisu, glede zakonitih zamudnih obresti ni mogoče razbrati, kakšna obrestna mera je bila uporabljena, od katerih zneskov so bile obresti izračunane in v kakšnem časovnem obdobju. Glede obračuna pogodbenih obresti pa se v spisu nahaja le kartica prometa, iz katere tudi niso razvidni obrestna mera, čas niti glavnica. Izračunov obresti tako v spisu ni in ni mogoče preveriti njihove pravilnosti. Ne strinjata se s stališčem sodišča, da je tožeča stranka dolg pravilno izračunala, saj glede višine in pravilnosti obračunov obresti ni izvajalo nobenih dokazov. Izpodbijana sodba tako nima razlogov. Toženi stranki še navajata, da je v 11. točki posojilne pogodbe določeno, da ima tožeča stranka pravico zahtevati celoten dolg z obrestmi in stroški pred potekom pogodbenega roka, če posojilojemalec neredno odplačuje posojilo. Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka ni mogoče ugotoviti, da je dolg znašal 398.935,70 SIT. Sodišče je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog, da naj se vpogledajo vplačilni izpiski druge tožene stranke. Ta je s strani svojega bivšega delodajalca, to je JLA, prejemala obvestila, da poravnava obroke posojila, vse do konca leta 1993. Stališče sodišča, da je imela druga tožena stranka dovolj časa, da dostavi dokaz, je glede na znane dogodke sporno. V času, ko je bil drugi toženec zaposlen pri JLA, ni bilo razloga, da bi preverjal, ali so zneski nakazani na pravilen žiro račun, tožeča stranka drugega toženca pred tožbo tudi ni nikoli obveščala, da zneskov ni prejela. Sodišče bi moralo izvesti dokaz, ki sta ga toženca smiselno predlagala, to je vpogledati celotno dokumentacijo, ki jo o posojilu vodi tožeča stranka. Sodišče ne verjame izjavi, ki sta jo v spis predložila toženca. Zato bi moralo opraviti dokaz z zaslišanjem priče, da bi ugotovilo, kako je potekalo nakazovanje s strani JLA. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj jo sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da toženca v postopku nista nasprotovala izračunu zamudnih obresti niti drugim dokazom, ki jih je predložila tožeča stranka, temveč sta podajala samo pavšalne ugovore. Tožeča stranka je pojasnila stanje dolga na dan 31.5.1996 v višini 1.675.337,80 SIT. Postopka in načina izračuna ni pojasnjevala, ker je izpisek iz poslovne knjige verodostojna listina z dokazno močjo, kateremu toženca glede višine nista ugovorjala. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in svojo odločitev tudi v celoti obrazložilo. Višino glavnice dolga in obresti na dan 31.5.1996 je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listin, ki jih je predložila tožeča stranka. Tako je iz izpisa kartice razviden zapadli neplačani dolg v znesku 398.935,70 SIT in nezapadli dolg v znesku 1.276.402,10 SIT, kar znaša skupaj 1.675.337,80 SIT, čemur je sodišče prve stopnje prištelo še znesek 446.567,60 SIT pogodbenih obresti ter znesek 337.366,80 SIT zakonitih zamudnih obresti, kakor izhajata iz obračuna obresti (prilogi A7 in A10), in še stroške za vodenje dokumentacije v višini 1.480,00 SIT. Glede na to, da so bile obresti obračunane do dne 31.5.1996, je sodišče prve stopnje priznalo zakonite zamudne obresti od celotnega zneska dolga šele od naslednjega dne dalje. Tako ne drži, da sodišče prve stopnje glede obresti ni izvajalo nobenih dokazov in da je v tem delu izpodbijana sodba brez razlogov. Sodišče prve stopnje je sledilo listinskim dokazom tožeče stranke, pri čemer pa toženi stranki nista glede obračuna obresti in s tem izračuna celotnega dolga predlagali nobenih dokazov niti v pritožbenem postopku ne zatrjujeta kakega drugačnega izračuna dolga, ki bi bil po njunem mnenju pravilen. Zato tudi ni razloga, da bi sodišče druge stopnje dvomilo v pravilnost izračuna obresti. Dolg (oz. razdolžnina) v znesku 398.935,70 SIT je prav tako razviden iz izpiska iz poslovnih knjig tožeče stranke (priloga A3), kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo. Sodišče druge stopnje tudi zavrača kot nepotreben dokazni predlog tožene stranke, da se kot priča zasliši oseba, ki je podala izjavo, iz katere naj bi izhajalo, da je delodajalec druge tožene stranke opravljal izplačila vse do konca leta 1993. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da prav iz te izjave izhaja, da je JLA zneske nakazovala na napačen žiro račun, kar navajata tudi sami toženi stranki. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da drugih vplačil, kot so razvidna iz njenega izpiska, tožeča stranka ni prejela in tako tudi posojilo ni bilo vrnjeno v večjem obsegu, kot ga je upoštevala. Dejstva, o katerih naj bi izpovedala priča, tako niti ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča prve stopnje. Tudi izvedba dokaza z vpogledom celotne dokumentacije tožeče stranke o posojilu zato ni smiselna. Zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.