Jedro

Iz primerjave obeh določb (10. in 13. člena ZDRS) izhaja, da se za pridobitev državljanstva v navedenih primerih zahteva izpolnjevanje različnih pogojev. Čeprav gre torej v obeh primerih za identičen zahtevek, to je za sprejem v državljanstvo RS, pa se ta zahtevek opira na različni pravni podlagi in na različno dejansko stanje. Iz navedenega razloga zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, da gre tudi za isto upravno stvar.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve RS, Ljubljana št. ... z dne 13. 2. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik z dne 30. 7. 1996 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo RS v skladu z 10. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Njegova zahteva je bila zavrnjena dne 25. 8. 1998. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo št. ... z dne 5. 12. 2000, vendar postopek še ni pravnomočno končan, ker je tožnik zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Dne 23. 10. 2001 pa je tožnik vložil ponovno vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu RS. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pa organ zahtevo zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek. Glede na to, da postopek za sprejem v državljanstvo na podlagi vloge z dne 30. 7. 1996 še ni pravnomočno zaključen, je tožena stranka ocenila, da so podani pogoji za zavrženje vloge po 129. členu ZUP, ker gre za odločanje o isti upravni stvari, to je o zadevi sprejema v državljanstvo RS.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je tožena stranka onemogočila pravilni dvostopenjski postopek, ker je sporni sklep izdan brez možnosti vložitve pritožbe, saj ga je tožena stranka direktno napotila na sodišče. Za vložitev nove vloge na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu RS pa se je odločil, ker njegova pritožba še ni bila rešena. Predvsem pa meni, da v njegovem primeru ne pride v poštev uporaba 10. člena navedenega zakona, ki govori o pridobitvi državljanstva na podlagi naturalizacije. Sam je že bil naturaliziran v Sloveniji po rojstvu, ker tukaj živi že od leta 1975. Tožena stranka mu tako jemlje pridobljene pravice, prav tako pa zavlačuje postopek deset let po nezakonitem izbrisu tožnika iz registra državljanov in stalnih prebivalcev Slovenije. V tem času je tožnik brez veljavnih osebnih dokumentov, s tem pa so mu kršene tudi njegove socialne, kulturne in politične pravice. Do slovenskega državljanstva je upravičen, ker v Sloveniji živi od leta 1975 in je bil nezakonito izbrisan iz registra državljanov RS. Na ta način je tožena stranka tudi povzročila, da je postal apatrid, kar je v nasprotju z mednarodno konvencijo o človekovih pravicah. Prav tako ima v Sloveniji ženo in dva otroka, kateri so vsi slovenski državljani. Tožnik zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep ter naloži toženi stranki, da mu omogoči vložitev pritožbe oziroma, da izda pozitivno odločbo za sprejem v državljanstvo RS. Podredno pa tožnik predlaga, da sodišče toženi stranki naloži ponoven vpis v register stalnih prebivalcev in v volilni imenik Slovenije ter mu izda osebne dokumente RS. Prav tako zaradi kršitve njegovih pravic uveljavlja pravico do primerne odškodnine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijani sklep izdala na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ter zahtevek zavrgla na podlagi 129. člena ZUP, ker je o isti upravni zadevi že tekel postopek. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem sporu.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je zavrgla tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, ZUP). V skladu z navedeno določbo upravni organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Po mnenju tožene stranke o isti upravni stvari, to je o zadevi sprejema v državljanstvo RS, že teče postopek, ki pa še ni pravnomočno končan. Pri tem se sklicuje na tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo, ki jo je vložil dne 30. 7. 1996 na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in ostali, ZDRS).

ZDRS določa različne pravne podlage za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po 3. členu navedenega zakona se lahko državljanstvo pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo ali po mednarodni pogodbi. Za vsakega od navedenih načinov pridobitve državljanstva pa zakon predpisuje različne pogoje. Tudi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo zakon zahteva izpolnjevanje različnih pogojev, odvisno ali gre za pridobitev državljanstva na podlagi 10., 12. ali 13. člena ZDRS. Iz navedenega razloga je zato prosilec za državljanstvo dolžan v svoji vlogi opredeliti pravno podlago, na podlagi katere prosi za sprejem v državljanstvo. Prav tako pa je tudi upravni organ v postopku vezan na pravno podlago, ki jo je stranka opredelila v vlogi.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik z vlogo z dne 30. 7. 1996 zaprosil za sprejem v državljanstvo na podlagi 10. člena ZDRS v zvezi z drugim odstavkom 12. člena istega zakona. V navedenih primerih gre za pridobitev državljanstva z naturalizacijo in sicer osebe, ki je že najmanj dve leti poročena z državljanom Republike Slovenije in če izpolnjuje predpisane pogoje iz prvega odstavka 10. člena ZDRS. Z vlogo z dne 23. 10. 2001 pa je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS. Po navedeni določbi pa lahko z naturalizacijo pridobi državljanstvo RS oseba, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. Iz primerjave obeh določb izhaja, da se za pridobitev državljanstva v navedenih primerih zahteva izpolnjevanje različnih pogojev. Čeprav gre torej v obeh primerih za identičen zahtevek, to je za sprejem v državljanstvo RS, pa se ta zahtevek opira na različni pravni podlagi in na različno dejansko stanje. Iz navedenega razloga zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, da gre za isto upravno stvar, ne glede na to, da je v obeh zadevah zahtevek stranke isti. V postopku, na podlagi tožnikove vloge z dne 23. 10. 2001 bo namreč moral upravni organ ugotavljati izpolnjevanje drugih pogojev, kot jih je ugotavljal v postopku na podlagi zahtevka tožnika z dne 30. 7. 1996. V skladu z navedenim je torej zaključek tožene stranke, da o isti upravni stvari že teče postopek, ki še ni pravnomočno končan, nepravilen.

Po vsem navedenem je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, 70/00, ZUS). V ponovnem postopku bo tožena stranka obravnavala tožnikovo zahtevo z dne 23. 10. 2001 in sicer v skladu s pravno podlago, ki jo je tožnik navedel v svoji vlogi. V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče tožniku pojasnjuje, da v postopku za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo na prvi stopnji odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Zoper navedene odločbe pritožba ni dopustna, temveč je zagotovljeno neposredno sodno varstvo v upravnem sporu. Ker je tožnik v tem postopku izpodbijal zakonitost sklepa izdanega v zvezi z njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo RS, sodišče tudi ni presojalo ugovorov v zvezi s tožnikovim izbrisom iz registra stalnih prebivalcev. Prav tako v tem postopku ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov v zvezi z navedenim izbrisom.

Tožnik je v tožbi zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je nezaposlen in brez dohodkov. Vlogi je priložil potrdilo davčnega urada A, Izpostava A, da ni v evidenci zavezancev za odmero dohodnine za leto 2001. Prav tako je predložil potrdilo Zavoda za zaposlovanje, Območna služba A, da je BB od 24. 1. 2000 brez zaposlitve in da ne prejema denarne pomoči. Iz spisa je tudi razvidno, da ima dva otroka, rojena 1982 in 1988 leta. V skladu z določbo 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90, 14/91, 38/96, 20/98, 70/00, 41/01, 93/01, ZST) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšanja sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Glede na predložene podatke je sodišče presodilo, da bi bilo s plačilom taks ogroženo preživljanje tožnika in njegove družine, zato je njegovemu predlogu ugodilo.