Jedro

Izvedenec medicinske stroke je prepričljivo pojasnil, da poškodba pri tožniku ni povzročila invalidnosti (omejene gibljivosti desnega gležnja). Minimalno omejena gibljivost zgornjega skočnega sklepa je posledica začetnih degenerativnih sprememb, ki same po sebi zmanjšujejo gibljivost gležnja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 22. 1. 2015 utrpel zvin in nateg skočnega sklepa. Meni, da mu je poškodba povzročila 5 % invalidnost. Toženka, pri kateri je imel sklenjeno nezgodno zavarovanje po polici št. 000, katere sestavni del so splošni pogoji za zavarovanje nezgode NZG/1 (v nadaljevanju: splošni pogoji) in posebni pogoj za nezgodno zavarovanje oseb OSP/1, pa mu je priznala le 1,66 % invalidnost ter pri tem štela, da je 50 % te invalidnosti povzročila poškodba istega gležnja z dne 10. 12. 1997. Toženka mu je na račun 0,83 % invalidnosti že izplačala 1.245, zato s tožbo uveljavlja še razliko v višini 6.255 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2017 dalje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo (I. tč. izreka) in odločilo, da nosi tožnik svoje stroške pravdnega postopka (II. tč. izreka).

2. Tožnik odločitve sodišča prve stopnje ne sprejema in zoper njo vlaga pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje dovolilo informativni dokaz, ker je izvedencu postavilo vprašanje, ali so poškodbe zapustile trajne posledice glede na splošne pogoje, ter kakšne in v kolikšnem obsegu. Toženka mu je že pred pravdo priznala – sicer prenizko – stopnjo invalidnosti, zato bi se moral izvedenec omejiti na vprašanje, ali bi moral biti odstotek invalidnosti višji, kot ga je določila toženka oz. njen zdravnik cenzor. Izvedenec se ne bi smel spuščati v presojo, ali je poškodba vzrok za 50 % povzročene omejene gibljivosti. Bistveno je le vprašanje, ali je invalidnost večja od 1,66 % in ali je delež degeneracijskih sprememb, ki vplivajo na omejeno gibljivost gležnja, manjša ali enaka 50 %.

Neustrezno je argumentirana odločitev v opombi št. 4 na strani 6. Izvedenec je ugotovil, da znaša odstotek invalidnosti 15 %, in da je poškodba k temu pripomogla 10 %. Zato so preračuni sodišča napačni. Naknadne toženkine navedbe, da sploh ni utrpel nikakršne invalidnosti v skladu s splošnimi pogoji, pa so ob upoštevanju določbe 286. člena ZPP prepozne, saj so bile podane po izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče bi tudi moralo upoštevati dejstvo, da je toženka specialistka na področju določanja invalidnosti po nastalih poškodbah.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Oporeka pritožnikovim zatrjevanjem o informativnosti dokaza. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - tožnik si je 10. 12. 1997 poškodoval desni gleženj, ta gleženj pa si je ponovno poškodoval 22. 1. 2015; - 22. 1. 2015 je imel pri toženki sklenjeno nezgodno zavarovanje po polici št. 000; - toženka je tožniku v predsodnem postopku priznala 1,66 % invalidnost zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja, pri tem pa polovico te invalidnosti – torej 0,83 % – pripisuje predhodni poškodbi desnega gležnja z dne 10. 12. 1997; - tožniku je na račun invalidnosti – zaradi poškodbe z dne 22. 1. 2015 – plačala 1.245,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je materialnopravno izhodišče za odločitev našlo v določbi 5. člena splošnih pogojev v povezavi z 8. točko XIX. poglavja 22. člena splošnih pogojev. Ob sodelovanju izvedenca medicinske stroke je prišlo do zaključka, da ima tožnik minimalno omejeno gibljivost zgornjega skočnega sklepa. Ta pa ni posledica škodnega dogodka z dne 22. 1. 2015, marveč začetnih degenerativnih kostnih naplastitev spredaj in zadaj na končnem delu goleni. Ugotovitev, ki ji tožnik niti ni prepričljivo oporekal, se je utemeljeno odrazila v zavrnitvi tožbenega zahtevka.

7. Že sodišče prve stopnje je tožniku prepričljivo odgovorilo, da postavljena vprašanja izvedencu ne pomenijo nikakršnega informativnega dokaza. Dokaz je informativen takrat, kadar stranke pred njegovo izvedbo ne podajo potrebnih navedb, kar pa ni značilnost obravnavane zadeve. Toženka je v svojih vlogah trdila, da je stopnja tožnikove trajne invalidnosti zaradi omejene gibljivosti gležnja po poškodbi z dne 22. 1. 2015 1,66 %, ob upoštevanju predhodnih poškodb pa 0,83 %, za kar mu je že tudi izplačala zavarovalnino. Višji stopnji invalidnosti, ki bi bila posledica prej navedenega škodnega dogodka, je odločno nasprotovala. Zato je nerazumljiv tožnikov očitek o informativnosti dokaza, ki ga vidi v postavljenih vprašanjih izvedencu, ter njegovo zavzemanje za izključno dopustnost vprašanj le o tem, ali je invalidnost večja od 1,66 % ter ali je delež degeneracijskih sprememb manjši ali enak 50 %.

8. Izvedenec medicinske stroke je prepričljivo pojasnil, da poškodba z dne 22. 1. 2015 pri tožniku ni povzročila invalidnosti (omejene gibljivosti desnega gležnja). Minimalno omejena gibljivost zgornjega skočnega sklepa je posledica začetnih degenerativnih sprememb, ki same po sebi zmanjšujejo gibljivost gležnja.

9. Ob takšni ugotovitvi so za odločitev povsem nebistveni izračuni iz 4. opombe na strani 6 izpodbijane sodbe. Izvedenec ni ugotovil, da bi znašala tožnikova invalidnost 15 %. Tega niti tožnik ni zatrjeval; iz tožbe izhaja navedba o 5 % invalidnosti. Ker je izvedenec dopuščal možnost, da je poškodba morebiti prispevala 10 % k omejeni gibljivosti gležnja, 90 % pa gre na račun degenerativnih sprememb, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi v tem primeru zahtevek ni utemeljen, saj mu je toženka že izplačala 0,83 % invalidnost. Sicer pa iz ustne podaje mnenja izvedenca z dne 24. 6. 2020 izhaja, da je takšno oceno podal ob predočenju, da je toženkin cenzor ocenil 50 % prispevek poškodbe k tožnikovi omejeni gibljivosti sklepa. To pa se je zdelo izvedencu preveč. Menil je, da bi bil prispevek lahko kvečjemu 10 %, čeprav je osebno prepričan, da ga sploh ni.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o prepoznosti toženkinih navedb, da tožnik ni utrpel nikakršne invalidnosti v skladu z njenimi splošnimi pogoji. Toženkino navedbo je treba povezati z njenimi zatrjevanji iz odgovora na tožbo, da tožnik do višjega zneska zavarovalnine, kot ga mu je že izplačala, ni upravičen. Za tožnika sporna navedba ni v nikakršni opreki s toženkinimi prvotnimi zatrjevanji, marveč le podpira njeno sklepanje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Toženkin odgovor na pritožbo pa tudi ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela z njim, nosi sama (154., 155. in 165. čl. ZPP).