Jedro

Funkcija vršilca dolžnosti direktorja v d.o.o. ni funkcija poslovodje, zato vršilcu dolžnosti v primeru neutemeljenega odpoklica ne pripada odpravnina po določbi 449. člena ZGD. Pravica do odpravnine po določbi 449. člena ZGD je vezana na prenehanje opravljanja funkcije, ne pa na delovno razemrje oz. prenehanje delovnega razmerja, zato pripada odpravnina tudi poslovodji, ki v d.o.o. ni v rednem delovnem razmerju.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke E. d.d. , v stečaju se delno ugodi ter se v izpodbijani sodbi delno spremeni: - 2. odstavek I. točke izreka tako, da se znesek 2.419.577,30 SIT zniža na znesek 259.577,30 SIT, oz. da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do prvotožene stranke E d.d. - v stečaju v višini 259.577,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 24.000,00 SIT od 22.12.1992 - 24.000,00 SIT od 22.01 1993 - 24.000,00 SIT od 22.02.1993 - 24.000,00 SIT od 22.03.1993 - 24.000,00 SIT od 22.04.1993 - 24.000,00 SIT od 22.05.1993 - 24.000,00 SIT od 22.06.1993 - 24.000,00 SIT od 22.07.1993 - 24.000,00 SIT od 22.08.1993 - 24.000,00 SIT od 22.09.1993 - 24.000,00 SIT od 22.10.1993 - 12.000,00 SIT od 22.11.1993 - 7.577,30 SIT od 12.1.1994 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v višini 2.160.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1993 dalje do plačila pa se zavrne; - 4. odstavek I. točke izreka tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v znesku 199.253,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od 13.2.1997 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba prvotožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 50.062,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo. Tožeča stranka in obe toženi stranki same krijejo stroške odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do prvotožene stranke E. d.d. - v stečaju v znesku 2.419.577,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, do plačila (1. in 2. odstavek I. točke izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke (ki je zahtevala ugotovitev obstoja terjatve do prvotožene stranke v skupnem znesku 6.751.000,00 SIT) zoper prvotoženo stranko zavrnilo (3. odstavek I. točke izreka) in sklenilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko E. E. d.o.o. (sedaj v stečaju) za plačilo 3.737.136,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1993 do plačila in podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 1.440.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1993 do plačila (1. odstavek II. točke izreka) ter naložila tožeči stranki, da je dolžna plačati drugotoženi stranki stroške postopka v znesku 48.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1997 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (2. odstavek II. točke izreka). Tekom postopka je bil nad drugotoženo stranko E. - E. d.o.o. uveden stečaj, zato je bil tožnik, ki je svojo terjatev do drugotožene stranke prijavil v stečaju, napoten na pravdo oz. nadaljevanje postopka. Zaradi začetka stečajnega postopka nad drugotoženo stranko dne 29.5.1997 je sodišče postopek v tem individualnem delovnem sporu prekinilo, s sklepom opr. št. 430/94 z dne 17.9.1998 pa sklenilo, da se postopek nadaljuje. Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožujeta tožeča in prvotožena stranka. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo preostali tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v znesku 595.226,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1993 do plačila, ki se nanaša na plačilo 526 oddelanih nadur, ki jih je prvotožena stranka tožniku priznala in kar je izkazal z listinsko dokumentacijo. Tožnik je ob funkciji generalnega direktorja prvotožene stranke opravljal tudi funkcijo komercialnega direktorja prvotožene stranke. Priznane nadure izhajajo iz dela v podaljšanem času na komercialnem področju na nabavno prodajnem trgu - znesek terjatve, katere ugotovitev iz naslova nadur tožnik uveljavlja, predstavlja le eno tretjino stroškov, ki bi jih imela prvotožena stranka, če bi zaposlila komercialnega direktorja. Morebitnih priznanih dnevnic in prevoznih stroškov ni mogoče enačiti s terjatvijo za plačilo nadur. Nadure je treba obravnavati ločeno in jih tretirati in priznati v skladu z zakonskimi določili. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da za plačilo nadur ni zakonske osnove, zlasti ker sodišče ni vpogledalo v akte prvotožene stranke. Prav tako se sodišče ne more sklicevati na prakso pri toženi stranki ali šteti morebitne sklepe za nezakonite, ne da bi vpogledalo interne akte tožene stranke. Sodišče ni ugotovilo, na kakšni podlagi je tožena stranka tožniku izstavila listino z dne 15.9.1993, v kateri mu 526 ur nesporno priznava - priznane ure bi tožnik ustrezno kompenziral po imenovanju novega generalnega direktorja prvotožene stranke, če mu prvotožena stranka tega z nezakonitim suspenzom ne bi onemogočila. Tožnik je uveljavljal plačilo odpravnine od prvotožene stranke v višini 3.737.136,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1994 dalje v skladu z določilom 22. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Ker je bilo tožniku predstavljeno stališče, da je navedeno določilo, ki določa odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi uvedbe stečaja, nično, tožnik ne vztraja pri tem zahtevku, vendar trdi, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka moralo upoštevati, da je tožnik uveljavljal ta del tožbenega zahtevka v skladu z določbo podjetniške kolektivne pogodbe, v dobri veri, da mu to, kar je zapisano, pripada. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko E. E. d.o.o. tožnik poudarja, da je bil tožnik na 1. redni konstitutivni seji dne 28.9.1993 z dne 28.9.1993 imenovan za v.d. direktorja drugotožene stranke do imenovanja direktorja oz. najdalj za leto dni od imenovanja. Dne 22.11.1993 ga je skupščina brez utemeljenega razloga razrešila kot poslovodjo - v.d. direktorja ter imenovala za v.d. direktorja B.B.. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bila tudi druga oseba imenovana le za v.d. direktorja, ne pa za direktorja, zato je drugotožena stranka tožniku glede na 449. člen ZGD dolžna plačati odpravnino. Tožnik je aktivno in prizadevno opravljal vsa potrebna opravila za ponovno oživljanje drugotožene stranke po stečaju, drugotožena stranka ni z ničemer izkazala utemeljenih razlogov za odpoklic, tožnik pa niti sklepa o odpoklicu ni prejel. Podrejeni zahtevek je tožnik postavil v višini 12 mesečnih plač, pri čemer je kot osnovo vzel mesečno plačo v znesku 120.000,00 SIT. Glede na mandat in ob upoštevanju ustrezne odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel na psihičnem področju v posledici ravnanja drugotožene stranke (sledila je invalidska upokojitev), ki ga je na nezakonit način, enako kot prvotožena stranka, suspendirala in šikanirala, je podrejeno postavljeni zahtevek v celoti utemeljen. Prvotožena stranka vlaga pritožbo v delu, kjer je ugodeno tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve v višini 2.412.000,50 SIT. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Nesporni del predstavlja priznana terjatev v znesku 7.577,30 SIT, ostali del priznane terjatve pa je tožena stranka oporekala po temelju. Tožnik je bil vodilni delavec in je bil sam odgovoren za to, kolikšno plačo bo izplačal sam sebi oz. ostalim delavcem - bil je v.d. direktor tožene stranke in je prejemal plačo v višini komercialnega direktorja, za kar je kot vodilni delavec sam odgovoren. Neutemeljen je tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine iz naslova nezakonite razrešitve, kjer je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v znesku 2.160.000,00 SIT. Čeprav je sodišče sledilo pogodbi z dne 1.7.1991, tožena stranka meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine 18 plač. Upravičen bi bil le do nadomestila plače za čas od nezakonite razrešitve do uvedbe stečajnega postopka, ker bi tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi uvedbe stečaja po zakonu. Pogodbeno določilo o odškodnini zaradi nezakonite razrešitve velja v primeru, v kolikor zoper toženo stranko ne bi bil uveden stečaj pred potekom 18 mesecev. Tožnik je bil v zadnjem mesecu v bolniškem staležu, kar pomeni, da je bil v delovnem razmerju in mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi nezakonitega sklepa. V odgovoru na pritožbo prvotožene stranke tožnik navaja, da je očitek tožene stranke, da bi za višjo plačo moral poskrbeti sam, neumesten. Šikanozni odnos do tožnika je prvotožena stranka izkazala tudi z nezakonitim suspenzom. Ker pristojni organ ni poskrbel, da bi tožnik dobil ustrezno plačilo za delo v.d. komercialnega direktorja in v.d. generalnega direktorja, je njegov zahtevek v celoti utemeljen, isto pa velja za plačilo odpravnine, saj je bil tožnik nezakonito suspendiran in nezakonito razrešen s funkcije. Predlaga zavrnitev pritožbe prvotožene stranke. Prvotožena in drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika poudarjata, da tožnik neutemeljeno vtožuje ugotovitev obstoja terjatve za 526 nadur. Kot vodilni delavec ne more hkrati opravljati dveh funkcij in še dobiti izplačane nadure. Neutemeljeno vtožuje tudi odpravnino pri drugotoženi stranki, kjer ni bil v delovnem razmerju, ampak je opravljal samo funkcijo v.d. direktorja. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba prvotožene stranke pa je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava je sprejeta odločitev nepravilna v delu, ki se nanaša na odločitev o pravici do odpravnine zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja in komercialnega direktorja pri prvotoženi stranki, sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Razen v delu, ki se nanaša na odločitev o odpravnini iz navedenega naslova, se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa dodaja naslednje: Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 526 nadur, v znesku 595.336,00 SIT. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka, ter se pri tem sklicevalo na dejstvo, da ni zakonske osnove za priznanje nadur za čas službenih potovanj po štiri ure za vsak dan, ko je bil delavec na službeni poti v času med 14. in 22. uro. Tožnik je, kot izhaja iz razlogov sodbe in iz podatkov v spisu, sam navajal, da zahtevane nadure izvirajo iz službenih potovanj, za katera je tožnik dobil plačane dnevnice in krite stroške službenega potovanja, in da je bila praksa pri prvotoženi stranki, da se vsem zaposlenim za vsako službeno potovanje za čas med 14. in 22. uro priznava po štiri nadure. Potrdilo o opravljenih 526 nadurah (oz. o stanju kompenzacijskih ur) z dne 15.9.1993 se torej očitno nanaša na nadure za čas opravljenih službenih potovanj. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj za takšno pavšalno priznavanje nadur, kot je bilo uveljavljeno v praksi za vse zaposlene delavce pri prvotoženi stranki, ne glede na morebitne sklepe organov ali interne akte, ni zakonske podlage. Glede nadurnega dela (oziroma dela preko polnega delovnega časa) je namreč treba upoštevati določbe o delu preko polnega delovnega časa, to je 24. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ter 48. in 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91), ki določata primere, ko je mogoče odločiti, da morajo delavci delati preko polnega delovnega časa in ko se delo preko polnega delovnega časa šteje kot posebni delovni pogoj. Zakon vsebuje tudi omejitve nadurnega dela v 50. členu ZDR (največ 180 ur na leto), bistveno pa je, da mora biti takšno delo vnaprej odrejeno, ob pogojih, določenih v zakonu. Delavec je upravičen do plačila le, če je tedaj dejansko opravljal delo v času, ki presega 40 ur tedensko (ne pa tudi v primeru, če je bil le na službenem potovanju in ni izkazano, da bi delo preko polnega delovnega časa dejansko opravljal). Tožnik se sicer sklicuje tudi na interne akte in očita sodišču prve stopnje, da jih ni vpogledalo, vendar neutemeljeno. Tudi določbe Kolektivne pogodbe za poslovni sistem .., tj. 25., 26. in 27. člen namreč ne dajejo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo vtoževanega zneska iz naslova nadurnega dela, ne glede na prakso priznavanja nadur zaposlenim za čas službenih potovanj, ki je obstajala pri prvotoženi stranki. Pritožba tožnika torej v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika zoper prvotoženo stranko za ugotovitev obstoja terjatve v znesku 3.737.136,00 SIT iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi stečaja, ki temelji na 22. členu podjetniške Kolektivne pogodbe za poslovni sistem ..., v katerem je določeno, da imajo delavci v primeru stečaja ali likvidacije pravico do odpravnine v višini 10, 16, 24 oz 30 neto osebnih dohodkov v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečaja ali likvidaciji (glede na delovno dobo), s tem da te pravice ne veljajo le v primeru, ko zakon določa drugače. V času, ko je bil nad prvotoženo stranko uveden stečaj in je tožniku delovno razmerje prenehalo, noben zakonski predpis - niti ZDR niti Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ali drug zakon - ni določal pravice do odpravnine za delavce, ki jim delovno razmerje preneha zaradi stečaja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka. Tožnik v pritožbi oporeka tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine zaradi nezakonite predčasne razrešitve s funkcije vršilca dolžnosti direktorja pri drugotoženi stranki E. E. d.o.o. v višini 24 zadnjih plač (po določbah Zakona o gospodarskih družbah) ali 3.737.136,00 SIT ter podrejenega tožbenega zahtevka v višini 1.440.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v tem delu, čeprav je treba pritrditi pritožbi, da na pravico do odpravnine ne vpliva okoliščina, da tožnik pri drugotoženi stranki kot v.d. direktor ni bil v rednem delovnem razmerju. Pravica do odpravnine po določbi 449. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93) je vezana na prenehanje opravljanja funkcije, ne pa na delovno razmerje oz. prenehanje delovnega razmerja za primer, ko je bil poslovodja v delovnem razmerju v gospodarski družbi. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožniku, da je, kot navaja v pritožbi, prizadevno in aktivno opravljal vsa potrebna opravila za ponovno oživljanje drugotožene stranke po stečaju, vendar meni, da vršilcu dolžnosti tudi v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga odpravnina po določbi 449. člena ZGD ne pripada. Glede na namen tovrstne odpravnine po mnenju pritožbenega sodišča odpravnina pripada le neutemeljeno odpoklicanemu direktorju oz. poslovodji ali članu uprave, ne pa vršilcu dolžnosti, ker je to le začasna funkcija, vezana na praviloma krajša časovna obdobja. V obravnavanem primeru je prišlo do predčasne razrešitve oz. do zamenjave v.d. direktorja, zato niso izpolnjeni pogoji iz citirane določbe ZGD. Pritožba tožnika je tudi v tem delu neutemeljena. Prvotožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači med plačo komercialnega direktorja in plačo generalnega direktorja prvotožene stranke, oz. na priznanje obstoja terjatve iz tega naslova za čas od 27.11.1992 do 11.10.1993. V tem obdobju je tožnik opravljal funkcijo generalnega direktorja, prejemal pa le plačo komercialnega direktorja, kar med strankama ni bilo sporno. Argument prvotožene stranke, da tožnik do razlike v višini 20 % plače mesečno ni upravičen, ker bi kot vodilni delavec moral sam poskrbeti za svojo plačo, je povsem nesprejemljiv. Ni bistveno, zakaj tožnik v spornem času ni prejemal plače generalnega direktorja - odločilno je, da je to delo dejansko opravljal. Zato je, zlasti ker je poleg funkcije generalnega direktorja še naprej opravljal tudi posle komercialnega direktorja, upravičen do plačila za opravljeno delo (čeprav ni imel sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi). Prvotožena stranka tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem ni prerekala zahtevka po višini in tudi v pritožbi s tem v zvezi ne navaja ničesar. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje tako po temelju, kakor tudi po višini pravilna. Upoštevana je bila mesečna neto plača tožnika v višini 120.000,00 SIT neto, tako da 20 % razlika do plače generalnega direktorja znaša 24.000,00 SIT mesečno, kar je tudi v skladu s podatkom prvotožene stranke o razmerju plač med plačo generalnega direktorja in komercialnega direktorja v letu 1992 ter 1993 (priloga B1). Glede na obdobje, ko je tožnik to funkcijo opravljal, je sodišče prve stopnje tožniku povsem utemeljeno priznalo 252.000,00 SIT (to je po 24.000,00 SIT mesečno oz. sorazmerno nižji znesek za čas od 1. do 11.10.1993 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih zneskov do plačila) iz naslova razlike v plači oz. ugotovilo obstoj terjatve do te višine. Pritožba prvotožene stranke torej v tem delu ni utemeljena. Utemeljena pa je pritožba prvotožene stranke, v kolikor oporeka odločitvi o priznanju obstoja terjatve tožnika do prvotožene stranke iz naslova odpravnine zaradi predčasne razrešitve s funkcije komercialnega direktorja. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino zaradi nezakonite razrešitve s tega delovnega mesta v višini 2.160.000,00 SIT (18 plač) na podlagi 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.1991, ker je štelo, da je tožena stranka sama razveljavila odločbo o razrešitvi tožnika z dne 13.10.1993 s sklepom z dne 21.12.1993. Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna iz naslednjih razlogov: Iz dokumentacije v spisu, oz. iz listin v priloženem spisu opr. št. S 808/93 (zaradi nezakonite odstranitve z dela) ne izhaja, da bi bil tožnik nezakonito razrešen s funkcije komercialnega direktorja oz. v.d. komercialnega direktorja, saj je bil le suspendiran. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka s sklepom z dne 21.12.1993 odločbo o razrešitvi tožnika z dne 13.10.1993 sama razveljavila, protispisna. S sklepom z dne 13.10.1993 je bil tožnik le odstranjen z dela zaradi uvedbe disciplinskega postopka, ne pa razrešen s funkcije komercialnega direktorja (priloga B3 v spisu opr št. S 808/93 tedanjega SZD Murska Sobota). Dne 21.12.1993 pa je prvotožena stranka sicer res sama razveljavila navedeni sklep, vendar je bil razveljavljen sklep o suspenzu, ne pa o predčasni razrešitvi (priloga B2 v spisu opr. št. S 808/93 oz. A 13a v spisu opr. št. Pd 430/94). Četudi bi se štelo, da je bil tožnik s tem, ko je bil sicer res nezakonito odstranjen z dela, tudi predčasno razrešen s funkcije komercialnega direktorja, pa bi mu odpravnina oz. odškodnina ne pripadala zaradi tega, ker mu ob "nezakoniti razrešitvi" v oktobru 1993 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Delovno razmerje mu je prenehalo šele po uvedbi stečaja. 20. člen pogodbe o zaposlitvi namreč določa, da ima v primeru, da se pogodba razreši enostransko s strani delniške družbe, tako da se g. A.A. nezakonito razreši funkcije, vodilni delavec pravico do odškodnine 18 mesečnih neto osebnih dohodkov njegovega polnega osebnega dohodka v mesecu pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz te določbe, kakor tudi iz drugih določb v pogodbi o zaposlitvi, ki urejajo pravico do odpravnine za primer predčasne razrešitve (člen 19), izhaja, da je delavec do odškodnine upravičen le v primeru prenehanja delovnega razmerja (osnova za odškodnino je zadnja plača, to je polni OD v mesecu pred prenehanjem delovnega razmerja). Na navedeno pravilno opozarja pritožba. Pritožba je torej v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da je zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.160.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Uveljavljani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niso podani, pritožbeni razlogi, zaradi katerih sodbo izpodbija prvotožena stranka, pa so podani v navedenem obsegu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/77 delno ugodilo pritožbi prvotožene stranke ter delno spremenilo 2. odstavek I. točke izpodbijane sodbe tako, da je znižalo znesek 2.419.577,30 SIT na znesek 259.577,30 SIT in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo oz. za priznanje obstoja terjatve iz naslova odškodnine zaradi predčasne razrešitve v višini 2.160.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1993 dalje do plačila. Glede na takšno odločitev je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v 4. odstavku I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke ter v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu. Odločitev o stroških postopka (spremenjeni 4. odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) je v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP/77. Stroški so odmerjeni po načelu uspeha in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Priznani potrebni stroški tožeče stranke znašajo skupaj 453.227,00 SIT (stroški zastopanja, kilometrine, sodnih taks), stroški prvotožene stranke pa 226.440,00 SIT. Tožeča stranka je uspela v deležu 3,8 oz. zaokroženo 4 %, prvotožena pa s 96 %. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 199.253,00 SIT. Ker je prvotožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbe v sorazmernem delu, odmerjene v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, v višini 50.062,00 SIT (stroški nagrade za pritožbo znašajo 625 točk, prvotožena stranka je uspela s pritožbo v deležu 89 %, kar znaša 556 točk oz. 50.062,00 SIT, izračunano po vrednosti točke 90,00 SIT). Odgovora tožeče stranke in toženih strank na obe pritožbi nista bistveno prispevala k rešitvi zadeve, zato stroški za njuno pripravo niso potrebni stroški in jih krijejo stranke vsaka svoje. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).