Jedro

Podporo upravičujejo tisti stroški, ki jih proizvodnja elektrike povzroča lastniku naprave in ne neposredno naprava sama.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Agencije za energijo, št. 313-54/2017-10/332 z dne 12. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je v obnovljenem postopku Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija) svojo predhodno odločbo št. 136-05-0379/0417/2010/0010/2011 z dne 10. 3. 2011 spremenila z dnem 1. 2. 2017 tako, da se v 1. in 6. točki izreka kot proizvajalec električne energije, namesto A., d.o.o. - v stečaju, ..., kot upravičenec do podpore opredeli tožnik, v četrtem odstavku 2. točke izreka pa se odločba nadomesti z besedilom: "S proizvodnjo elektrike v proizvodni napravi B., nastajajo proizvajalcu električne energije C. s.p., ..., stroški v vrednosti 298,97 EUR/MWh. Podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje se dodeli kot razlika med stroški proizvodnje v vrednosti 298,97 EUR/MWh in referenčno tržno ceno električne energije, za največ 35 MWh proizvedene elektrike v proizvodnji napravi, evidentirani v obdobju enega leta na merilnem mestu prevzemno - predajno mesto, za katero so izdana potrdila o izvoru." V nadaljevanju je bilo odločeno, da ostali pogoji iz odločbe z dne 10. 3. 2011 ostanejo nespremenjeni, briše pa se 5. in 7. točka izreka.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik proizvodno napravo A. 42 kupil v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St ..., kupoprodajna pogodba pa je bila sklenjena dne 9. 9. 2016 za ceno 41.000,00 EUR. Dne 31. 1. 2017 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo še sklep opr. št. ..., s katerim je tožnika opredelilo kot univerzalnega pravnega naslednika stečajnega dolžnika v zvezi z opravljanjem podjema v okviru opredeljenih pravic iz 343. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Na predlog tožnika je Agencija obnovila postopek v zadevi dodelitve podpore stečajnemu dolžniku B. d.o.o. - v stečaju. Agencija je tožnika z dnem 1. 2. 2017, ko je prišlo do izročitve proizvodne naprave opredelila kot upravičenca do podpore ter na novo določila podporo. Podpora, ki je bila dodeljena stečajnemu dolžniku z odločbo z dne 10. 3. 2011 je v preostalem obdobju upravičenosti do podpore zagotavlja pokritje okoli 91.000,00 EUR neodpisane vrednosti investicije. Referenčni stroški proizvodnje, na osnovi katerih je bila opredeljena vrednost podpor v skladu s 6. členom Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz dobavljivih virov energije iz leta 2009, ki se v skladu s 35. členom nove Uredbe o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom uporablja, so takrat bili opredeljeni na osnovi investicijske vrednosti za proizvodno napravo enake moči, kot je obravnavana v vrednosti okoli 150.000,00 EUR. Ker je tožnik navedeno napravo kupil za vrednost 41.000,00 EUR, je prišlo do očitne spremembe vrednosti stroškov proizvodnje iz naslova investicije, ki terja drugačno opredelitev vrednosti podpore, kot je bila opredeljena z odločbo z dne 10. 3. 2011. Tako je tožena stranka v skladu z Metodologijo določanje referenčnih stroškov električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije upoštevala: - nabavno vrednost 41.000,00 EUR ter dodatno načrtovano investicijo v vrednosti 1.400,00 EUR (neodpisana vrednost znaša skupaj 42.400,00 EUR), - letne stroške obratovanja in vzdrževanja, ki jih je izkazal proizvajalec v skupni vrednosti 4.068,00 EUR, - anuitetni faktor, opredeljen za ostalo amortizacijsko dobo proizvodne naprave (še 8 let in 11 mesecev) ob upoštevani diskontni stopnji 6,4 % in - letno količino električne energije proizvedene v napravi v obsegu 35 MWh. Pri tem Agencija ni sledila oceni proizvajalca, ki je navedel, da bo proizvodna naprava na letnem nivoju proizvedla le 30 MWh, saj mora proizvajalec kot dober gospodar zagotavljati nemoteno delovanje proizvodne naprave, da bo proizvodnja dosegala količine, primerljive za takšne proizvodne naprave in primerljive s količinami, ki so bile v proizvodni napravi proizvedene, preden je le-ta bila prodana. Tako je ugotovila, da proizvodnja elektrike v proizvodni napravi povzroča stroške, vključno z normalnim donosom v višini 298,97 EUR/MWh, katerih vrednost je nižja od vrednosti referenčnih stroškov proizvodne elektrike v istovrstnih napravah.

3. Zgoraj navedeno odločbo izpodbija tožeča stranka v tem upravnem sporu smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni upoštevala predpisane diskontne stopnje, kot jo sama navaja v Metodologiji določanja referenčnih stroškov električne energije proizvedene iz obnovljivih virov energije, katera znaša 7,2 %. Prav tako tožena stranka ni upoštevala prijavljene spremembe letne proizvodnje električne energije za leto 2017, ko je naprava zaradi okvar in nezmožnosti vzdrževanja obratovala z zmanjšano močjo. Tožena stranka je zaradi dolgotrajnosti izdaje odločbe znatno vplivala na finančni položaj tožeče stranke tako, da te ni bilo mogoče sanirati, da bi lahko tožeča stranka delovala kot dober gospodar. Od oddaje vloge do izdaje odločbe je namreč minilo več kot 9 mesecev, s tem pa tožeča stranka ni uspela pridobiti sredstev za saniranje proizvodnje ter je tako napovedala za več kot 30 % manjšo proizvodnjo električne energije na letnem nivoju. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponovni postopek.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Navaja, da v skladu s petim odstavkom 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), podpora ne sme omogočiti prejemniku, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo večji od stroškov, navedenih v prvem odstavku 372. člena EZ-1. Slednje pomeni, da podporo upravičujejo tisti stroški, ki jih proizvodnja elektrike povzroča lastniku naprave oziroma proizvajalcu in ne neposredno naprava sama. Gre za shemo državne pomoči, zato kljub temu, da je tožeča stranka lastninsko pravico na proizvodni napravi pridobila v okviru prodaje premoženja stečajnega dolžnika kot poslovne celote, pravica do državne pomoči ni predmet univerzalnega pravnega nasledstva v okviru opravljanja podjema, pač pa je treba ponovno proučiti stroške, ki vplivajo na dodeljeno državno pomoč.

5. Tožena stranka poudarja, da je za sončne elektrarne, kot je predmetna, opredeljena 6,4 % stopnja donosa, ki je tudi maksimalno dopustna stopnja donosa za sončne elektrarne, opredeljena v sklepu Evropske komisije št. C(2009)8353 z dne 23. 10. 2009, 7,2 % donosnost pa se lahko na podlagi sklepa Evropske komisije št. C(2016 )6592 Final z dne 10. 10. 2016 opredeli kot dopustna stopnja donosnosti pri tistih proizvajalcih, ki so v podporno shemo vključeni po uveljavitvi sprememb podporne sheme. Nadalje še navaja, da je tožeča stranka proizvodno napravo kupila normalno delujočo po vrednosti 41.000,00 EUR, ki pomeni osnovo za priznanje vrednosti osnovnega sredstva in predvsem ta sprememba predstavlja okoliščino, ki ne opravičuje več podpore, kot je bila z odločbo z dne 10. 3. 2011 opredeljena.

6. Tožena stranka pa ni upoštevala letne proizvodnje električne energije, kot jo je navedla tožeča stranka, saj je na podlagi podatkov proizvodnje električne energije iz preteklih let ugotovila, da s strani tožeče stranke posredovani podatki niso realni. Proizvodna naprava je namreč proizvedla več električne energije, kot je to napovedala tožeča stranka in je v času, ko jo je tožeča stranka kupila in tudi v predhodnih mesecih, do meseca junija 2017 normalno obratovala. Tožeča stranka pa je tista, ki mora kot dober gospodar skrbeti za vzdrževanje navedene naprave in zagotavljati njeno obratovanje. Tožeča stranka o spremembi na proizvodni napravi oziroma nedelovanju le-te, tožene stranke ni obvestila in tudi ni zaprosila za pridobitev nove deklaracije za proizvodno napravo, kot je to določeno v 15. členu Uredbe o izdaji deklaracij za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije, kar je dodaten razlog, da tožena stranka ni upoštevala s strani tožeče stranke posredovanih podatkov o letni proizvodnji električne energije.

7. Tožena stranka še poudarja, da četudi bi pri določitvi višine podpore upoštevala napovedano letno proizvodnjo električne energije (30 MWh), bi podpora sicer znašala 348,80 EUR/MWh, vendar bi tožeča stranka bila upravičena do podpore zgolj za 30 MWh. Na podlagi izpodbijane odločbe pa podpora znaša 298,97 EUR/MWh, vendar je do podpore upravičena za proizvedenih 35 MWh. V obeh navedenih primerih pa je višina letne podpore v primeru dosežene napovedane oziroma upoštevane proizvodnje na letnem nivoju nominalno enaka (10.464,00 EUR) in bo proizvajalcu zagotovljena še naslednjih 9 let, kar pomeni okrog 90.000,00 EUR državne pomoči. 8. Tožba je utemeljena.

9. V skladu s prvim odstavkom 372. člena EZ-1 se proizvajalcem električne energije lahko dodelijo podpore, če stroški proizvodnje električne energije, vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva, v napravah z veljavno deklaracijo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije ter s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, presegajo ceno električne energije, ki jo je za tovrstno električno energijo mogoče doseči na trgu. Pri tem pa podpora ne sme omogočati prejemniku, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov iz prvega odstavka tega člena. Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša (peti odstavek 372. člena EZ-1).

10. Tretji odstavek 375. člena EZ pa določa, da če so po izdaji odločbe o dodelitvi podpore nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o dodelitvi podpore, agencija razveljavi odločbo in jo nadomesti z novo, s katero določi drugo višino podpore in obseg neupravičeno prejetih sredstev, ki jih je potrebno vrniti, ali določi drugo obdobje prejemanja podpore. Prav takšno odločbo je v obravnavani zadevi izdala Agencija, ko je za proizvodno napravo B., zaradi pridobitve lastninske pravice s strani tožnika, ponovno odločala o višini z odločbo z dne 10. 3. 2011 dodeljene podpore.

11. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe so bili elementi, na podlagi katerih je tožena stranka izračunala novo podporo električni energiji iz obnovljenih virov tožeči stranki v skladu z Metodologijo določanja referenčnih stroškov električne energije proizvedene iz obnovljivih virov energije, sprejete s sklepom Vlade RS št. 360-81/2009-1 z dne 19. 5. 2009 (v nadaljevanju metodologija) naslednji: 1. nabavna vrednost, ki je znašala 41.000,00 EUR, upoštevaje še dodatno načrtovano investicijo v znesku 1.400,00 EUR, zaradi česar je znašala neodpisana vrednost 42.400,00 EUR, 2. letni stroški obratovanja in vzdrževanja, ki jih je tožena stranka upoštevala v celoti kot jih je izkazal proizvajalec v skupni vrednosti 4.068,00 EUR, 3. anuitetni faktor, opredeljen za preostalo amortizacijsko dobo proizvodne naprave, ki je sicer znašala 15 let, preostanek pa znaša 8 let in 11 mesecev, ob upoštevanju diskontne stopnje 6,4 %, ki opredeljuje donos na vložena sredstva in 4. letno količino električne energije v obsegu 35 MWh, pri čemer v tem primeru Agencija ni sledila oceni tožnika, ki je navedel, da bo proizvodna naprava na letnem nivoju proizvedla le 30 MWh.

12. V obravnavni zadevi je bilo med strankama sporno, ali je tožena stranka pri novem izračunu podpore pravilno uporabila diskontno stopnjo 6,4 %, ki je upoštevana v anuitetnem faktorju, in ali je pravilno upoštevala predvideno letno količino električne energije v obsegu 35 MWh, saj naj bi po oceni tožeče stranke proizvodna naprava na letnem nivoju predvidoma proizvedla le 30 MWh.

13. V zvezi z upoštevano diskontno stopnjo 6,4 % pri anuitetnem faktorju, sodišče povzema razloge Agencije iz izpodbijane odločbe, ki je obrazložila, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije iz leta 20091 (v nadaljevanju Uredba 2009) in ne nove Uredbe o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom iz leta 20162 (v nadaljevanju Uredba 2016). Slednja sicer v četrtem odstavku 9. člena določa 7,2 % diskontno stopnjo, za kar se zavzema tožeča stranka v obravnavani zadevi. Vendar se v skladu s 35. členom Uredbe 2016 stara Uredba 2009 uporablja še naprej za proizvodne naprave OVE (obnovljivi viri energije), ki jim je bila izdana odločba o dodelitvi podpore do uveljavitve Uredbe 2016, torej do 26. 11. 2016. Ker je bila prvotna odločba, s katero je bila določena podpora družbi B. d.o.o., izdana dne 10. 3. 2011, torej še v času veljavnosti Uredbe 2009, je v obravnavani zadevi v skladu s 35. členom Uredbe 2016 pravilna odločitev Agencije, ki je tudi ob ponovni določitvi podpore tožniku uporabila Uredbo 2009. 14. Uredba 2009 pa v šestem odstavku 6. člena, kjer je določena formula za izračun podpore za proizvodne naprave OVE iz točke c prvega odstavka 3. člena te Uredbe (to so tehnologije, ki izkoriščajo sončno energijo, ki se izkorišča v proizvodnih napravah s fotovoltaiko) določa, da znaša diskontna stopnja 6,4 %. Pravilni so tako razlogi Agencije iz izpodbijane odločbe o uporabi 6,4 % diskontne stopnje, saj je 7,2% diskontna stopnja predpisana za naprave, ki jim je bila izdana odločba o dodelitvi podpore po uveljavitvi Uredbe 2016, to je od 26. 11. 2016 dalje, medtem ko je bila v obravnavani zadevi proizvodni napravi B. odločba o dodelitvi podpore izdana 10. 3. 2011. Tožbene navedbe v tem delu tako niso utemeljene.

15. V zvezi z ugotovitvijo Agencije, da se predvideva letna količina električne energije proizvedene v proizvodni napravi, ki je prav tako eden izmed elementov za določitev podpore, v višini 35 MWh, pa sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa, in sicer iz vloge tožnika za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore z dne 13. 10. 2017 razvidno, da je tožnik v rubriki "Letna proizvodnja elektrike proizvodne naprave“ navedel „30 MWh“ in za navedeno predložil razpredelnico, iz katere izhaja proizvedena električna energija od meseca januarja do decembra 2017. 16. V skladu s prvim odstavkom 374. člena EZ-1 odloča o upravičenosti do podpore agencija v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. V obravnavani zadevi je Agencija odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku po določbi prvega odstavka 144. člena ZUP. Sodišče ugotavlja, da Agencija pri izračunu podpore v delu, v katerem je bilo treba uporabiti letne obratovalne ure (2017) kot enega izmed elementov za določitev podpore, ni sledila podatkom, kot jih je navedel tožnik v vlogi z dne 13. 10. 2017, in sicer da bo v letu 2017 proizvedel predvidoma 30 MWh električne energije. Dejansko stanje je Agencija ugotovila na podlagi podatkov, ki jih je predložil tožnik (podatki za leto 2017) in podatkov, ki jih je pridobila sama (podatki za leto 2016 in nazaj), in sicer drugače, tako da bo tožnik predvidoma proizvedel 35 MWh električne energije letno.

17. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati3 oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala sama, izjavi. Zato bi morala Agencija pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko s tako ugotovljenim dejanskim stanjem v zvezi z letno predvideno proizvodnjo električne energije v obsegu 35 MWh, seznaniti in ji dati možnost, da se o tem dejstvu izjavi.

18. Ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi Agencija tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila z ugotovitvijo, da bo pri izračunu podpore upoštevala predvideno količino električne energije 35 MWh in ne 30 MWh, kot je uveljavljal tožnik (tožena stranka je tožečo stranko s pozivoma z dne 14. 6. 2017 in 13. 7. 2017 zgolj pozvala k odpravi pomanjkljivosti), je slednji zaradi skrajšanega ugotovitvenega postopka dejansko imel možnost ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju šele sedaj v tožbi, saj pred izdajo izpodbijane odločbe za to ni imel možnosti, čeprav bi jo moral imeti.

19. Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

20. Po obrazloženem, ko tožena stranka tožeči v upravnem postopku ni dala možnosti, da se izjavi o pravno odločilnem dejstvu, je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka, ki je v skladu s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v vsakem primeru podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

21. Ker je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP, je tožba utemeljena že iz tega razloga in ji je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek, v katerem bo slednja morala odpraviti zgoraj navedeno kršitev in tožeči stranki omogočiti, da se v postopku izjavi. Pri tem bo treba vse odločilne razloge, med drugim tudi, na kak način je prišla do ugotovitve, da bi v primeru 35 MWh letne proizvedene električne energije tožeča stranka prejela enak letni znesek podpore, kot v primeru 30 MWh, navesti že v obrazložitvi odločbe, saj z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku.4

22. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj v postopku izdaje odločbe niso bila upoštevana pravila postopka (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ni pa pogojev za zavrnitev tožbe (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).5 1 Uradni list RS št. 37/09 z dne 18. 5. 2009 z začetkom veljavnosti 19. 5. 2009. 2 Uradni list RS št. 74/16 z dne 25. 11. 2016 z začetkom veljavnosti 26. 11. 2016. 3 Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, stran 287. 4 Tako sklep VSRS I Up 991/2000 z dne 27. 11. 2003. 5 Več o tem M. Dobravec Jalen, B. Domjan Pavlin, M. Faganel, P. Golob, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Pirnat, N. Smrekar, T. Steinman, Z. Štucin in B. Žuber: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba Ljubljana 2019, komentar k 59. členu, stran 333.