Jedro

Sklenjena izvensodna poravnava v obliki notarskega zapisa pomeni, da gre za že razsojeno stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. P 3/2020 z dne 11. maja 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožba zavrže. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti stroške v višini 465,00 EUR v roku 8 dni po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine, ki pa jo je predstavljal izvršilni notarski zapis. Sodišče pa je ob upoštevanju dejstva, da ima izvršilni notarski zapis enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava in gre tako dejansko za že razsojeno stvar, v skladu z določbo prvega odstavka 274. člena ZPP, je tožbo zavrglo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. S pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP in navaja, da je sodišče prve stopnje storilo številne bistvene kršitve določb ZPP, ker je na dolžnikov ugovor razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani – COVL in sicer sklep VL 102827/2019 z dne 27. 11. 2019 in je odločilo, da bo o zahtevku odločeno v pravdi. Tožeča stranka je temu sklepu sledila in nato dopolnila tožbo, kljub temu pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo in zato upnik izpodbija napadeni sklep zaradi bistvene kršitve postopka ter napačne uporabe ZPP, ZIZ in ZN. Okrajno sodišče v Žalcu je s sedaj izpodbijanim sklepom storilo napako, ko je upnika, zato ker je ravnal v skladu s pravnomočnim sklepom P 3/2020 z dne 11. 5. 2020, krivično sankcioniralo z zavrženjem tožbe in povrnitvijo dolžnikovih stroškov. Takšno napako pa je mogoče sanirati le z odločitvijo višjega sodišča. Obe sodišči sta tudi zagrešili bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi še navaja, da v kolikor bo napadeni sklep ostal v veljavi, bo upnik primoran znova uveljaviti sodno izterjavo z rizikom, da se bo ponovil enak scenarij napak in s frustracijo upnika, da po sodni poti terjatve ne bo mogel izterjati. Zato predlaga, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi, da se upnikovo vlogo - dopolnitev tožbe šteje kot odgovor na ugovor, da dolžnikov ugovor kot neutemeljen zavrne, da dolžniku naloži povrnitev priglašenih stroškov vloge - dopolnitev tožbe in da dolžniku naloži povrnitev pritožbenih stroškov upnika. V dopolnitvi pritožbe pa tožeča stranka še navaja, da naj sodišče druge stopnje razveljavi tudi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani COVL VL 102827/2019 z dne 27. 11. 2019 in razveljavi tudi sklep Okrajnega sodišča v Žalcu P 3/2020 z dne 17. 2. 2020 in odloči, da sklep o izvršbi VL 102827/2019 z dne 18. 11. 2019 ostane v veljavi in da dolžnikov ugovor zavrne in izvrši predlagano izvršbo.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilni razlog, ki je pravilen za to, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo je sodišče prve stopnje opisalo v točki 4. obrazložitve. Tu je zaključilo, da ima izvršljiv notarski zapis o obstoju terjatve enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava, zato predstavlja negativno procesno predpostavko za ponovno odločanje o tožbene m zahtevku, s katerim stranka uveljavlja isto terjatev (308. in 319. člen ZPP). Na obstoj navedene procesne predpostavke, sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti. Takšna odločitev je materialnopravno pravilna, saj je ta pravdni postopek dejansko tekel o utemeljenosti izvršljivega notarskega zapisa notarke SV 157/2012 z dne 30. 5. 2017, iz katerega izhaja, da sta toženca kot posojilojemalca s tožnikom kot posojilodajalcem, v obliki notarskega zapisa sklenila posojilno pogodbo. Ker sta v notarskem zapisu toženca podala izrecno soglasje za neposredno izvršljivost glede vseh dogovorjenih obveznosti in ker je bilo dogovorjeno, da mora posojilojemalec posojilodajalcu dolgovani znesek vrniti najkasneje do 30. 11. 2012, je obveznost tožencev tudi že zapadla. Sodišče je tako pravilno upoštevalo, da ima izvršljiv notarski zapis enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnave in gre tako dejansko za že razsojeno stvar in zato ne more sodišče prve stopnje v tem pravdnem postopku ugotavljati, ali ta notarski zapis ustreza izvršilnemu naslovu iz prvega odstavka 20. a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ter pogojem iz 4. člena Zakona o notariatu. Člen 4 Zakona o notariatu namreč določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti ter glede katere je dovoljena sodna poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Tako se izkaže, da je upnik sam, nepravilno vložil izvršilni predlog kot predlog za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Res je nato izvršilno sodišče takšen predlog obravnavalo v postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine, ugovoru dolžniku je sledilo in je odločilo s sklepom Vl 102827/2019 z dne 27. 11. 2019, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu. Zoper takšen sklep pa upnik ni podal pritožbe in zato se je izvršilni postopek nadaljeval kot pravdni postopek. Pravdno sodišče prve stopnje bi sicer lahko takoj, ob prejemu zadeve izdalo sedaj izpodbijani sklep in mu ni bilo potrebno izdati sklepa, s katerim je pozvalo tožečo stranko na dopolnitev tožbe, vendar je s tem storilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vplivala na zakonitost sedaj izpodbijanega sklepa. Sedaj izpodbijani sklep pa je zakonit in temelji, pravilno na določbi člena 308 ZPP, po kateri mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti ali ne teče morda pravda o predmetu o katerem je že bila prej sklenjena sodna poravnava, če to ugotovi, mora tožbo zavreči. Kot že povedano, bi sicer sodišče prve stopnje po določbi člena 374 ZPP to lahko storilo že ob predhodnem preizkusu tožbe, vendar je kljub temu odločitev pravilna, kajti kot že obrazloženo, mora pravdno sodišče ves čas teka pravdnega postopka paziti po uradni dolžnosti na to ali morda ne teče pravda o predmetu, glede katerega je že bila sklenjena poravnava. Pritožnik v pritožbi opozarja na vse te kršitve, katere sta storili obe sodišči, vendar pa sodišče druge stopnje ne more spreminjati že pravnomočnih odločitev sodišča prve stopnje, sprejetih v izvršilnem in pravdnem postopku, kajti predmet odločanja je le sedaj izpodbijani sklep P 3/2020 z dne 11. maja 2020, ki pa je procesno pravno pravilen in je izdan skladno s prej citiranimi določbami ZPP. Pritrditi je le pritožbenim navedbam tožeče stranke, da bo tožeča stranka kot upnik primorana znova uveljaviti sodno izterjavo, vendar bo pri tem tožeča stranka oz. upnik morala ravnati po veljavnih določbah ZIZ.

6. Tako se izkaže pritožba neutemeljena, prav tako so neutemeljeni tudi vsi pritožbeni predlogi, katere je podala tožeča stranka v pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

7. Pritožnik, to je tožeča stranka je sicer priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).