Jedro

Čeprav 1. tč. 7. čl. pogodbe o štipendiranju določa, da je štipendijo potrebno vrniti, če štipendist študijskih obveznosti ne opravlja redno in uspešno, je to določbo potrebno gledati v povezavi s 3. tč., ki v primeru nevpisa v višji semester oz. letnik določa obveznost štipenditorja, da določi naknadni rok, ter izjemo v primeru bolezni oz. drugega opravičenega razloga.

Pri tolmačenju določb pogodbe o štipendiranju je potrebno upoštevati določbo 100. čl. ZOR, da se nejasna pogodbena določila razlagajo v korist druge stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali pa je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Predmetna pogodba je formularna pogodba, ki jo je pripravila tožeča stranka, zato je morebitne nejasne določbe pogodbe potrebno tolmačiti v korist toženke in ne tožeče stranke.

S pogodbo o štipendiranju določeni rok za dokončanje študija ni bistvena sestavina pogodbe, saj je v pogodbi predvidena možnost podaljšanja tega roka, če štipendista pri vpisu v višji letnik ovira bolezen oziroma drug opravičen razlog. Zato tožeča stranka pogodbe ne more razdreti na podlagi 128. čl. ZOR ter vrnitev prejetih štipendij zahtevati kot povrnitev škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 273.995,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila (1. tč. izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 242.872,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2001 do plačila (2. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo sodišča prve stopnje se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da naj bi iz izvedenih dokazov izhajalo drugačno dejansko stanje, kot pa ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zmotno pa je uporabilo tudi določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) o prenehanju pogodbe in neopravičeni pridobitvi. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi s tem, ko je prenehala izplačevati štipendijo, enostransko odstopila od pogodbe še pred iztekom roka za izpolnitev. Toženka je navajala neresnične podatke, ko je v dopisu z dne 10.10.1995 navedla, da štipenditorju pošilja potrdilo o vpisu v tretji letnik. S tem je kršila štipendijsko pogodbo in mora zato štipendijo vrniti. Izpodbijana sodba naj bi v zvezi s tem ne vsebovala nobenih razlogov, čeprav je tožeča stranka med postopkom večkrat opozarjala na ta dejstva. Sodišče prve stopnje naj bi štelo za dokazano, da je toženka tožečo stranko obvestila o nosečnosti in zdravstvenih težavah. Vendar pa iz dopisa z dne 10.10.1995 izhaja, da toženka tožeče stranke ni obvestila o prekinitvi študija, kar spet predstavlja kršitev pogodbe o štipendiranju. Obveznost določitve naknadnega roka za izpolnitev pogodbe je vezana na obveznost štipendista, da štipenditorja takoj obvesti o prekinitvi študija oziroma o neizpolnjevanju študijskih obveznosti. Tožena stranka naj bi štipenditorja o dejstvu nosečnosti obvestila le ustno, pismeno pa je zatrjevala, da študij normalno opravlja. Tožeča stranka je na podlagi dopisa Mestne šole za risanje in slikanje o tem, da je toženka izpisana iz 2. letnika, ocenila, da je toženka kršila pogodbo in ji je zato prenehala izplačevati štipendijo, saj je bilo že pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da je toženka ne bo izpolnila. Do prenehanja izplačevanja štipendije je tako prišlo po krivdi toženke in bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem moralo uporabiti določbe 127. in 128. čl. ZOR. Tudi če bi sledili stališču sodišča prve stopnje o naknadnem roku, bi bil primeren rok za izpolnitev študijskih obveznosti v drugem letniku kvečjemu par mesecev, ne pa dve leti, kolikor je potrebovala toženka, da je nadaljevala šolanje. Tožeča stranka ima pravico do povrnitve plačanih štipendijskih zneskov že na osnovi pravil o neupravičeni pridobitvi. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da teh določb ni možno uporabiti, ker toženka ni ravnala krivdno. Krivda se zahteva pri odškodninski odgovornosti, pri reparacijskem zahtevku pa se zahteva vrnitev prejetih koristi, ne pa povrnitev celotne škode. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da toženka s prejeto štipendijo ni bila neopravičeno obogatena, ker gre za socialni prejemek. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbe 210. in 214. čl. ZOR o neupravičeni pridobitvi. Toženka je prejela denarne zneske, denar pa predstavlja generično stvar, ki jo je mogoče v vsakem trenutku vrniti, zato ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da koristi ni več, ker je toženka denar porabila. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem sporu je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in takrat tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozorilo je, da prvostopenjsko sodiče sploh ni sprejelo dokazne ocene o potrdilu o vpisu z dne 20.9.1995, čeprav bi pristnost tega potrdila pomenila, da ni podan primer iz 3. tč. 7. čl. pogodbe o štipendiranju, zaradi katerega je tožeča stranka sploh zahtevala vrnitev štipendije. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da v novem postopku ugotovi, ali se toženka v jeseni 1995 v resnici ni vpisala v 3. letnik in v kolikor ugotovi, da se v šolskem letu 1995/96 v resnici ni mogla vpisati v višji letnik, znova oceni, ali so bili za to podani opravičeni razlogi.

V novem postopku je sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Za presojo, ali je toženka dolžna vrniti prejeto štipendijo, ni bistveno, ali je v dopisu z dne 10.10.1995 (priloga A7) po pomoti navedla, da pošilja potrdilo o vpisu v 3. letnik in pri tem v resnici mislila na vpis v 3. semester. Tožeča stranka je tožnici takrat že prenehala izplačevati štipendijo, saj je tožnica štipendijo prejemala le do junija 1995, zato dopis tožnice z dne 10.10.1995 očitno ni bil razlog za prenehanje izplačevanja štipendije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se toženka v višji letnik ni mogla vpisati, ker je bila noseča in je rodila in da ji tožeča stranka ni določila naknadnega roka za vpis.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da niso izpolnjeni pogoji za vračilo štipendije na podlagi 3. tč. 7. čl. pogodbe o štipendiranju. Ta namreč določa, da štipendiranje po tej pogodbi preneha, štipendist pa mora prejeto štipendijo v celoti vrniti, skupaj z obrestmi, ki se obračunajo od dneva prejema štipendijskih zneskov do dneva vračila, po obrestni meri, ki velja na dan zapadlosti za dinarske hranilne vloge, vezane za dobo treh mesecev, če se ne more vpisati v višji semester oziroma letnik kljub naknadnemu roku, ki ga določi štipenditor, razen v primerih, ko ga je ovirala bolezen oziroma drug opravičen razlog. Tožnica toženki ni določila naknadnega roka za vpis v višji semester oziroma letnik, razen tega pa je tožnico pri vpisu ovirala nosečnost, kar je prav gotovo opravičen razlog. Že v sklepu opr. št. Pdp 1448/98, z dne 8.9.2000, je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da okoliščina, da se toženka v jeseni 1995 ni mogla vpisati v višji letnik, še ne pomeni avtomatske obveznosti, da mora štipendijo nemudoma vrniti, ne da bi jo tožeča stranka k temu sploh pozvala. Res je sicer, da 1. tč. 7. čl. pogodbe o štipendiranju določa, da je štipendijo potrebno vrniti, če štipendist študijskih obveznosti ne opravlja redno in uspešno, vendar pa je na to določbo potrebno gledati v povezavi s 3. tč., ki v primeru nevpisa v višji semester oziroma letnik vendarle določa obveznost štipenditorja, da določi naknadni rok, določa pa tudi izjemo v primeru bolezni oziroma drugega opravičenega razloga.

Tožeča stranka neutemeljeno povezuje določbe 3. tč. 6. čl. pogodbe o štipendiranju, ki določa obveznost štipendista, da takoj obvesti štipenditorja o morebitni prekinitvi ali stalnem prenehanju študija in določbe 7. čl. o obveznosti vračila prejetih štipendij in s tem ustvarja strožji kriterij glede tega, v kakšnih primerih mora štipendist vrniti štipendijo, kot pa je določen v sami pogodbi. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da mora štipendist štipendijo vrniti tudi v primerih, ko se zaradi bolezni ali drugega opravičenega razloga ne more vpisati v višji semester oziroma letnik in o teh razlogih ni nemudoma obvestil štipenditorja. Kaj takšnega pa v pogodbi o štipendiranju ni določeno. Pri tolmačenju določb pogodbe o štipendiranju je potrebno upoštevati tudi določbo 100. čl. ZOR o tem, da se nejasna pogodbena določila razlagajo v korist druge stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali pa je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Iz pogodbe o štipendiranju je razvidno, da gre za tako imenovano formularno pogodbo, ki jo je pripravila tožeča stranka, zato je morebitne nejasne določbe pogodbe potrebno tolmačiti v korist toženke in ne tožeče stranke, kar skuša storiti pritožba. Sicer pa je sodišče prve stopnje verjelo toženki, da je o svoji nosečnosti obvestila toženo stranko, najprej po telefonu, nato pa še osebno v februarju 1995. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno svoje stališče obširno utemeljilo, pritožbeno sodišče pa s temi razlogi soglaša. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbe 127. čl. ZOR o razvezi pogodbe brez naknadnega roka oziroma 128. čl. ZOR o razvezi pogodbe pred iztekom roka. V skladu s 127. čl. ZOR upnik namreč lahko razdre pogodbo, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega vedenja sledi, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Tožeča stranka sicer ne navaja, iz katerih ravnanj toženke naj bi izhajalo, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bi izpolnila. Sicer pa se je tožnica kasneje vpisala v naslednji letnik in v šolskem letu 1996/97 opravljala izpite za 2. letnik (priloga B5), v šolskem letu 1997/98 za 3. letnik (priloga B6) in v šolskem letu 1998/99 za 4. letnik (priloga B8) ter v letu 1999/00 pridobila status absolventke (priloga B9).

Iz navedenih razlogov tudi ne pride v poštev uporaba določbe 128. čl. ZOR o tem, da lahko stranka razdre pogodbo in zahteva povrnitev škode še pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti, če je očitno, da druga stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti. S pogodbo o štipendiranju določeni rok za dokončanje študija ni bistvena sestavina pogodbe, kar je razvidno iz tega, da je v pogodbi predvidena možnost podaljšanja tega roka, če štipendista pri vpisu v višji letnik ovira bolezen oziroma drug opravičen razlog. Zaradi navedenega tožeča stranka pogodbe o štipendiranju ne more razdreti na podlagi 128. čl. ZOR ter vrnitev prejetih štipendij zahtevati kot povrnitev škode. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da je toženka štipendijo dolžna vrniti na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi iz 210. oziroma 214. čl. ZOR. O neupravičeni pridobitvi bi lahko govorili le, če bi tožeča stranka toženki štipendijo izplačevala brez pravnega temelja, vendar se to ni zgodilo, saj je toženka štipendijo dobivala na podlagi pogodbe o štipendiji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Na podlagi prvega odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.