Jedro

Z odločitvijo o stroških, ki je vsebovana v sodbi na podlagi odpovedi prvostopnega sodišča, je bilo odločeno le o stroških tožečih strank v zvezi s tožbenim zahtevkom na izpraznitev spornih prostorov in ne tudi o stroških, o katerih se je lahko odločilo šele z izpodbijanim sklepom, saj jih je prvotoženec priglasil šele po izdaji sodbe. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bilo o stroških postopka dvakrat odločeno.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa o stroških postopka sodišča prve stopnje.

2. Prvotožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim stroškovnim delom sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.274,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje. Z izpodbijanim dodatnim sklepom o stroških pa je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožeče stranke dolžne prvotoženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.817,12 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Drugo do peto tožeče stranke izpodbijajo sklep o stroških, z dne 9.9.2009 in uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni oz. razveljavi in v slednjem primeru vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarjajo, da so bile primorane vložiti tožbo zato, da so dosegle izpraznitev poslovnega prostora. Morale so uveljavljati tudi zahtevek za plačilo najemnine in za plačilo neupravičeno dosežene koristi zaradi uporabe prostora brez pravnega naslova. Tako je tožba že od vsega začetka vsebovala vse tri zahtevke. Z zahtevkom za izpraznitev so uspele na podlagi sodbe I Cp 985/2002, z dne 4.12.2002. To je bil hkrati pretežni del pravde, saj se potem praktično ni dogajalo nič več. Kasneje so bile vse vloge vložene s strani tožeče stranke, izjema je zadnja vloga tožene stranke, z dne 27.2.2009, ki je popolnoma nepotrebna. Tožena stranka je kopirala priloge, ki jih je v spis že davno vložila tožeča stranka in jih ponovno predložila sodišču, kar so nepotrebni stroški. Nadalje je bilo po 4.12.2002 opravljenih nekaj narokov, ki so bili zaradi procesnih pomanjkljivosti (smrt koga od tožnikov in čakanje na sklep o dedovanju ali s strani sodišča napačnega vabljenja na naroke – zaključeni, preloženi). Na vsakem od teh procesnih narokov je tožeča stranka toženi stranki ponudila poravnavo, in sicer da umakne tožbo pod pogojem, da vsaka stranka plača svoje stroške. Toženec na to ni nikoli pristal. Upoštevaje ta dejstva, je sodišče o stroških odločilo že v sodbi, pri čemer je upoštevalo 2. odstavek 154. člena ZPP, saj je tožeči stranki priznalo stroške, ki so nastajali v zvezi s pravdo zaradi izpraznitve poslovnega prostora. Preostali zahtevek za plačilo najemnine v skupnem znesku 1.510,00 EUR, (vloga z dne 10.3.2004, 1. točka) je namreč minoren. Poleg tega od 4.12.2002 niso nastali nobeni stroški, razen s pristopi na narok, ki pa niso bili preloženi po krivdi tožeče stranke. Z izpodbijanim sklepom je ponovno odločeno o isti stvari. Tokrat sodišče popolnoma napačno izhaja iz predpostavke, da je tožeča stranka v pravdi zgolj propadla in stroške odmeri po 1. odstavku 154. člena ZPP. Stroške za dejanja, ki jih je že priznalo tožeči stranki (sodba z dne 28.4.2009) odmeri še za vsa dejanja tožene stranke, pri čemer pa izhaja iz višje vrednosti spornega predmeta, kot jo je uporabilo za odmero stroškov tožeče stranke, kar je nesprejemljivo. Pravno formalno je vrednost spora, s katerim je tožena stranka uspela v tej pravdi – 1.510,00 EUR. Število točk, ki jih na drugi strani sklepa navaja sodišče, tako ne more biti pravilno, saj so odmerjeni od vrednosti spornega predmeta 7.150,40 EUR, pri čemer ni jasno, od kod je sodišče dobilo to vrednost. Odgovor na tožbo, za katerega je sodišče priznalo 400 točk, pa je napisan na eni strani. Poleg tega je prvostopno sodišče dne 22.4.2004 izdalo sklep, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka tožbe, odstopi okrožnemu sodišču, ki jo je obravnavalo pod opr. št. P 3946/05-I. Ko je okrožno sodišče prejelo odstopljeno zadevo, jo je obravnavalo kot novo tožbo, saj je morala tožeča stranka prilagati ne samo kopije vseh vlog, ampak tudi nova pooblastila. Torej je spor P 3946/05-I kot zadeva okrožnega sodišča nesporno obravnavan šele od maja 2005. Nasprotno temu je okrožno sodišče s sklepom P 3946/05-I, z dne 10.6.2009 odmerilo stroške od začetka pravde, ki je tekla pri okrajnem sodišču, to je od odgovora na tožbo oz. prve pripravljalne vloge (pri čemer pa je očitno upoštevalo nižjo vrednost spornega predmeta kot okrajno sodišče). Na ta način sta tako okrožno sodišče s sklepom P 3946/2005-I z dne 10.6.2009, kot tudi okrajno sodišče s sklepom I P 494/2003 z dne 9.9.2009 spet odločili o eni in isti stvari. Okrajno sodišče je tako tožencu ponovno priznalo stroške, katere mu je priznalo že okrožno sodišče. O stvari je tako odločeno dvakrat, kar je nezakonito in do tožnikov izrazito nepravično. Tožniki enih in istih stroškov v nobenem primeru ne morejo plačevati dvakrat ker gre isto procesno dejanje toženca. Zadevi okrožnega sodišča P 3946/05-I in okrajnega sodišča I P 494/2003 sta celota, kar bi moralo biti pri odmeri stroškov upoštevano. Če med sodišči ni primerne komunikacije, to ne pomeni, da lahko ene in iste stroške odmerjata dvakrat. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče zadevi I P 494/2003 in P 3946/05-I obravnava skupaj in odloči, da vsaka stranka plača svoje stroške postopka oz. podrejeno, da sklep I P 494/2003 z dne 9.9.2009 razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Zoper stroškovni del sodbe na podlagi odpovedi z dne 28.4.2009 (4. točka izreka sodbe) vlaga pritožbo prvi toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 4. točki izreka spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oz. razveljavi ter vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Sklicuje se na določbo 154. člena ZPP. Poudarja, da je tožeča stranka v naslovni pravdni zadevi uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in sicer zaradi izpraznitve poslovnega prostora, pri čemer v tem delu niso nastali posebni stroški, v pretežnem delu tožbenega zahtevka pa je tožeča stranka propadla in je tožena stranka uspela s svojimi ugovori in sicer glede uporabnine in najemnine. Glede na navedeno bi moralo sodišče odločiti, da mora tožeča stranka povrniti stroške toženi stranki in ne obratno. Treba je upoštevati tudi, da se postopek glede izpraznitve konča hitro, v približno treh letih, zaradi česar niso nastali posebni stroški, postopek glede uporabnine pa je bil zapleten ter se je vlekel skoraj 13 let, pri čemer je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi odpovedi tožbenemu zahtevku. Ker je šlo pri pretežnem delu zahtevka torej za objestno pravdanje tožeče stranke, je pravno nevzdržno in nepravilno, da bi morala tožena stranka kriti pravdne stroške tožeče stranke. Podrejeno navaja, da sodišče ni upoštevalo pobotnega ugovora tožene stranke glede zneska 18.778,17 EUR (4,500.000,00 SIT). Višje sodišče v Ljubljani je namreč s sklepom, opr. št. I Cp 985/2002, z dne 4.12.2002 razveljavilo sklep naslovnega sodišča, opr. št. I P 190/97, z dne 26.6.2000, s katerim je slednje odločilo, da se pobotni ugovor zavrne. Ker je terjatev tožene stranka v znesku 180.778,17 EUR (4.500.000,00 SIT) do tožeče stranke torej daleč večja od morebitne terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov, bi sodišče že iz tega razloga moralo ugotoviti višino obeh terjatev in ju pobotati ter zavrniti zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko za povrnitev pravdnih stroškov.

Prvotoženec je odgovoril na pritožbo tožečih strank. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožečih strank Pritožniki opozarjajo, da je bilo o delu stroškov prvotožene stranke, o katerih je odločalo prvostopno sodišče v tej pravdi, že pravnomočno odločeno na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 3946/2005-I, z dne 10.6.2009, pri čemer je bil ta sklep na podlagi zavrnitve pritožbe potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3230/2009, z dne 1.4.2010. Prvotoženec je stroške priglasil dvakrat – tako v tem postopku, kot tudi v postopku, ki je tekel pred okrožnim sodiščem. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče v tem postopku pravilno odmerjalo stroške zgolj upoštevaje tožbene zahtevke, o katerih je bilo odločeno v tem postopku, ne pa tudi glede na tožbene zahtevke, o katerih je odločilo okrožno sodišče, ki se je ukvarjalo zgolj s tistimi, ki so mu bili odstopljeni v pristojno odločanje, in sicer gre za zneske – dvakrat po 5.288,88 EUR in dvakrat po 1.322,20 EUR (glej pripravljalno vlogo in spremembo tožbe tožečih strank, z dne 10.3.2004 na list. štev. 97 v spisu in sklep prvostopnega sodišča, z dne 22.4.2004 na list štev. 107 v spisu). V tem pravdnem postopku pa je sodišče odmerjalo stroške upoštevajoč povsem druge tožbene zahtevke tožečih strank, in sicer od zneskov - dvakrat po 604,00 EUR, dvakrat po 151,00 EUR, ter nadalje še od 2.365 DEM in 8.666,66 DEM (glej izrek prvostopne sodbe na podlagi odpovedi, izdane v tem pravdnem postopku). Očitek, da je bilo odločeno o že pravnomočno razsojeni zadevi (res iudicata), tako ni utemeljen že zgolj iz tega razloga. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni izkazana.

Ker se pritožniki sklicujejo tudi na odločitev o stroških, ki je vsebovana v sodbi na podlagi odpovedi prvostopnega sodišča, jim je treba pojasniti, da je s to odločitvijo sodišče prve stopnje odločilo o stroških tožečih strank zgolj v zvezi s tožbenim zahtevkom na izpraznitev spornih prostorov in ne tudi o stroških prvotožene stranke, o katerih je lahko odločilo šele z izpodbijanim sklepom, saj je prvotoženec priglasil stroške šele po izdaji sodbe. V tej pravdi pa je treba upoštevati tako vrednost spornega predmeta, ki je posledica vloženega izpraznitvenega zahtevka, kot tudi posebej vrednost spornega predmeta, ki jo označujejo višine dajatvenih tožbenih zahtevkov za plačilo najemnine oz. uporabnine, kolikor je bilo o teh odločeno z omenjeno sodbo. Gre za samostojne – vsebinsko različne zahtevke, ki temeljijo tudi na različnih pravnih podlagah. Nobenega od zahtevkov ni mogoče obravnavati kot zanemarljivega oziroma v razmerju do drugega neznatnega. Zato nadalje tudi niso sprejemljive pritožbene navedbe, da naj bi bil pravdni postopek v zvezi z dajatvenimi tožbenimi zahtevki „minoren“ in nepotreben ter da zato posledično - kljub temu da je prvotoženec uspel v zvezi s temi zahtevki - ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so v zvezi s temi zahtevki nastajali. Iz podatkov spisa po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da so se vsa procesna dejanja toženih strank nanašala tudi na dajatvene tožbene zahtevke, ki so bili s sodbo pravnomočno zavrnjeni, in bila tudi potrebna, vključno z v pritožbi posebej izpostavljenim odgovorom na tožbo, pa čeprav je bil – racionalno – napisan zgolj na eni strani, vlogo z dne 4.12.2002 in naroki, ki niso bili zgolj „preloženi“, temveč je na vseh sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, oziroma so pravdne stranke podajale trditve oz. tudi predlagale dokaze; da bi bili posebej priznani tudi stroški fotokopiranja vlog, ki jih pritožniki prav tako ocenjujejo kot nepotrebne, pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Nedvomno da sta do povrnitve stroškov v pravdi, ko gre za delen uspeh ene in druge pravdne stranke, obe upravičeni, sorazmerno doseženemu uspehu (člen 154/2 ZPP).

Pritožniki neutemeljeno nasprotujejo tudi ugotovitvi o vrednosti spornega predmeta v višini 7.150,40 EUR. Ta znesek predstavlja seštevek naslednjih s tožbenimi zahtevki tožečih strank uveljavljenimi zneski in sicer: 604,00 EUR, 604,00 EUR, 151,00 EUR, 151,00 EUR ter nadalje še 2.365 DEM in 8.666,66 DEM, kar skupaj znese 11.031,66 DEM oz. preračunano po tečaju 1 EUR = 1,95583 DEM – še nadaljnjih 5.640,39 EUR. Skupen seštevek vseh omenjenih evrskih zneskov je 7.150,39 EUR. Prvostopno sodišče je torej stroške toženih strank pravilno obračunalo od navedenega zneska.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi prvotožene stranke Pritožnik neutemeljeno navaja, da naj bi tožeče stranke v tej pravdni zadevi uspele le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, in sicer zgolj v zvezi z zahtevkom zaradi izpraznitve poslovnega prostora, pri čemer pa v tem delu naj sploh ne bi nastajali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da znaša vrednost tega tožbenega zahtevka 4.080,11 EUR – skladno s tar. št. 18/2c OT od vrednosti enoletne najemnine. Tožeče stranke so s tem zahtevkom uspele in upoštevaje, da je z izpodbijanim delom sodbe, torej s sklepom o stroških, odločeno zgolj o stroških tožeče stranke, ki so nastali v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka, je izpodbijana odločitev pravilna. Ne gre za sorazmerno majhen uspeh tožečih strank, ki bi terjal uporabo 3. odstavka 154. člena ZPP, na katerega se sklicuje pritožnik, temveč za samostojen in ločen uspeh tožečih strank v tem delu. Tako tudi ni pomembno, da se je postopek glede izpraznitve končal hitro, v približno treh letih, postopek glede uporabnine pa je bil zapleten ter je trajal skoraj 13 let. Bistveno je to, da so bili tožečim strankam v tem delu priznani zgolj tisti stroški, ki so nastajali v obdobju, ko je tekla tudi še pravda v zvezi z izpraznitvenim tožbenim zahtevkom. Tožeče stranke se tudi niso „objestno pravdale“, temveč so z zahtevkom na izpraznitev prostorov uspele. Prav tako je pravno irelevanten očitek, da sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških tožečih strank ni upoštevalo pobotnega ugovora tožene stranke glede zneska 18.778,17 EUR, saj ta pobotni ugovor ni bil uveljavljan zoper izpraznitveni tožbeni zahtevek, temveč zoper dajatvene tožbene zahtevke, v zvezi s katerimi pa z izpodbijano odločitvijo stroški niso bili odmerjeni.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

Pritožbene stroške je priglasil le prvotoženec, in sicer v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo. Ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške nosi sam (154. in 155. člen ZPP).