Jedro

V delovnem pravu, razen v posebej z zakonom določenih primerih, se posamezni akti delodajalca ne razlikujejo kot nični oz. izpodbojni ali neveljavni. Vsak posamični akt, s katerim delavec ni zadovoljen, se lahko izpodbija, kar je procesna predpostavka za sodno varstvo, razen če gre za denarno terjatev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi in sicer v 5. in 6. točki izreka ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 16.7.1999, imenovano "prekinitev delovnega razmerja, zavrglo pa je tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.9.1999 in 20.9.1999. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 17.7.1999, ampak mu je trajalo do 13.9.1999. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 17.7.1999 do 13.9.1999 vpisati v delovno knjižico delovno delovno dobo in mu izplačati za ta čas pripadajoče nadomestilo plače z vsemi dodatki, kot če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do vsakega posameznega zneska nadomestila v plačilo do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik v delu, v katerem je bila tožba zavržena oz. zavrnjena (2., 5. in 6. tč. izreka), zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva glede odločitve v 1., 2., 3. in 4. točki izreka, preuranjeno pa je višji zahtevek zavrnilo, saj dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Pritožba uveljavlja, da v tožbi tožnik ni zahteval razveljavitve sklepov tožene stranke z dne 10.9. in 20.9.1999, pač pa je zahteval ugotovitev, da sta ta dva sklepa nična. Sodišče res ni vezano na določen zahtevek, vendar to ne pomeni, da ga lahko preoblikuje po svoje tako, da tožbo enostavno zavrže. Sklepa z dne 10.9.1999 in 20.9.1999 sta pomenila zgolj poskus sanacije nezakonitega stanja, kar je tožena stranka smiselno priznala v dopisu tožniku dne 10.9.1999, da so "formalne pomanjkljivosti odpravili in izdali nov sklep o prenehanju delovnega razmerja". Ta dopis je tožnik prejel dne 10.9.1999 in skupaj z drugim sklepom o prenehanju delovnega razmerja, ki je tudi očitno nezakonit, saj ni bil izveden postopek ugotavljanja znanj in zmožnosti. Nadalje se v pritožbi navaja, da je tretji sklep o prenehanju delovnega razmerja tožena stranka izdala zaradi neopravičenega izostanka z dela šest delovnih dni zapored. Ta sklep je sicer formalno pravilen, vendar bode v oči dejstvo, da je bil izdan kot dokončen poskus, da bi se rešili tožnika. Sodišče prve stopnje je zmotno sledilo zgolj formalni pravilnosti sklepa, namesto da bi izhajalo iz nespornega dejanskega stanja in ocenilo ravnanje tožene stranke tudi s stališča morale. Nemoralno dejanje je nično po 1. odst. 103. čl. ZOR. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (109. čl. ZOR). Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (110. člen ZOR). Tožnik seveda ni bil prekludiran z določilom 2. odst. 83. čl. ZTPDR, češ da ni zahteval varstva pravic pri pristojnem organu tožene stranke. Varstva pravic v zvezi s sklepoma z dne 10.9.1999 in 20.9.1999 niti ni bil dolžan zahtevati, saj pri toženi stranki tedaj ni bil v delovnem razmerju. Tudi tožena stranka s sklepom z dne 10.9. ni mogla veljavno in smiselno razveljaviti sklepa z dne 16.7.1999 potem, ko je tožniku z dnem 17.7.1999 prekinila delovno razmerje in mu zaključila delovno knjižico. Potem bi mu istočasno izdala še en sklep o prenehanju delovnega razmerja pod drugačnimi pogoji pa le, če bi tožnik nanje pristal. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe o ničnosti in uporabi ZOR-a, glede osporavanih odločb niso utemeljene. Delodajalec lahko svoj posamični akt spremeni, v kolikor ne gre na slabše za tožnika znovim aktom. Po Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je sodišče pravilno uporabilo glede pravice do ugovora. ZTPDR je delovno-pravni predpis, ZOR ni delovno pravni predpis. Slednjega se lahko uporablja kvečjemu po analogiji, v kolikor so posamezni elementi delovnega razmerja podobni obligacijsko pravnemu razmerju in niso urejeni z delovno zakonodajo. Še analogija se lahko uporablja le smiselno v skladu z načeli delovnega prava. V delovnem pravu, razen v posebej z zakonom določenih primerih, se posamični akti delodajalca, ne razlikujejo kot nični oz. izpodbojni ali neveljavni. Vsak posamični akt, s katerim delavec ni zadovoljen, se lahko izpodbija, kar je procesna predpostavka za sodno varsto, razen če se ta akt nanaša le na denarno terjatev. V spornem primeru gre za akt o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo kot nesporno, da tožnik ni vložil ugovorov niti zoper sklep z dne 10.9.1999, niti zoper sklep z dne 20.9.1999. Zaradi tega je pravilno zaključilo, da niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo, to je za tožbo na razveljavitev teh sklepov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, pazeč na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno kot nesporno ugotovilo, da je tožnik prejel sklep z dne 20.9.1999 in zoper njega ni ugovarjal. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da bi tožniku po sklepu z dne 10.9.1999, ki je postal dokončen dne 25.9.1999, delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dne 25.10.1999. Glede sklepa z dne 20.9.1999 je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je postal dokončen, vendar ni ugotovilo datuma dokončnosti. Ta je postal dokončen s potekom ugovornega roka, ki je začel teči z dnem vročitve sklepa tožniku. Šele tedaj bi sklep učinkoval tako, kot je sodišče preuranjeno odločilo že od 13.9.1999. V kolikor ta drugi sklep z dne 20.9.1999 ni bil vročen tako, da bi ugovorni rok prej potekel, kot dne 25.10.1999, bi tožniku šla pravica za obstoj delovnega razmerja do dneva poteka ugovornega roka zoper sklep z dne 20.9.1999. To dejstvo je pomembno za dan prenehanja delovnega razmerja, ki ga sodišče še ni ugotovilo. Zato je bilo treba delno pritožbi ugoditi, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo dan, ko je bil vročen tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja, datiran dne 20.9.1999. V toliko je pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in glede izreka o stroških, ter je izrek o stroških pridržalo za končno odločitev. Zaradi prej navedenega je bilo treba delno ugoditi pritožbi tožnika, kot izhaja iz gornjega izreka, v preostalem pa zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu.