30. 3. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Zagovornika načela enakosti, na seji 30. marca 2023

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 3. in 4. člena, prve alineje 22. člena, prvega odstavka 213. člena in 223. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 in 22/19) ter Zakona o partnerski zvezi (Uradni list RS, št. 33/16) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zagovornik načela enakosti (v nadaljevanju predlagatelj) je 2. 12. 2020 vložil zahtevo za oceno ustavnosti: (i) 3. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), kolikor določa, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene; (ii) 4. člena DZ, kolikor določa, da je zunajzakonska skupnost življenjska skupnost moškega in ženske; (iii) prve alineje 22. člena DZ, ki določa, da je za obstoj zakonske zveze potrebno, da sta osebi, ki sklepata zakonsko zvezo, različnega spola; in (iv) celotnega Zakona o partnerski zvezi (v nadaljevanju ZPZ). Predlagatelj izpodbijani zakonski ureditvi očita, da istospolne pare nedopustno diskriminira pri uresničevanju njihove človekove pravice do sklenitve zakonske zveze iz 53. člena Ustave, zaradi česar meni, da je taka ureditev v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Predlagatelj uveljavlja tudi neskladje izpodbijane zakonske ureditve s prvim odstavkom 14. člena Ustave v zvezi s 34., 35. in 38. členom Ustave ter z 8., 12. in 14. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po mnenju predlagatelja so istospolni pari nedopustno stigmatizirani že zgolj zaradi vzporednega režima po ZPZ, ki posebej ureja njihove (sklenjene in nesklenjene) partnerske zveze. Zato predlagatelj meni, da je v neskladju z Ustavo celoten ZPZ, prav tako pa 4. člen DZ, ki ureja zunajzakonsko skupnost le za raznospolne pare.

2.Predlagatelj je hkrati zahteval tudi oceno ustavnosti: (i) prvega odstavka 213. člena DZ, ki določa, da lahko zakonca ali zunajzakonska partnerja samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja; (ii) 223. člena DZ, ki določa, da lahko vložijo pri centru za socialno delo pisno prijavo, s katero izrazijo željo za posvojitev, ali zakonca ali zunajzakonska partnerja ali posameznik; (iii) prvega stavka tretjega odstavka 2. člena ZPZ, ki določa, da partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka; in (iv) prvega stavka četrtega odstavka 3. člena ZPZ, ki določa, da partnerja nesklenjene partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka. Predlagatelj meni, da je istospolnim parom s tem, ko jim ni dana možnost skupne posvojitve otroka, nedopustno okrnjena njihova pravica do nediskriminatorne obravnave iz prvega odstavka 14. člena Ustave pri uresničevanju pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP oziroma iz 34., 35. in 53. člena Ustave. Uveljavlja tudi kršitev 1. člena Protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 46/10, MP št. 8/10 – v nadaljevanju Protokol št. 12 k EKČP). Po mnenju predlagatelja sporna ureditev nedopustno posega tudi v pravice otrok, za katere starši ne skrbijo. Zato uveljavlja tudi neskladje izpodbijane zakonske ureditve s prvim odstavkom 14. člena v zvezi s 56. členom Ustave ter z 2. in 4. členom Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ – MP, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – KOP).

3.Predlagatelj pojasnjuje, da je zahtevo vložil na podlagi pooblastila iz 38. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (Uradni list RS, št. 33/16 – v nadaljevanju ZVarD) po tem, ko je na podlagi poziva dveh posameznikov izvedel oceno diskriminatornosti izpodbijane zakonske ureditve ter postopek zaključil z dokumentom št. 050-1/2018/4 z dne 2. 12. 2020, v katerem je sprejel oceno, da gre za diskriminatorno ureditev.

4.Državni zbor na zahtevo ni odgovoril, mnenje o ustavnosti izpodbijanih zakonskih določb pa je podala Vlada. Po mnenju Vlade različna ureditev partnerskih skupnosti istospolnih in raznospolnih parov ni diskriminatorna, saj naj bi z uveljavitvijo ZPZ prišlo do izenačitve pravnih posledic obeh partnerskih skupnosti. Razlika naj bi obstajala le še v njihovem poimenovanju ter glede skupne posvojitve in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Za to razlikovanje pa naj bi obstajali legitimni razlogi. Po mnenju Vlade je zavarovanje vrednot tradicionalne družine lahko legitimen razlog za različno poimenovanje partnerskih zvez za raznospolne in istospolne pare. Tudi glede različne ureditve skupne posvojitve Vlada meni, da ta ne more biti diskriminatorna najprej zato, ker naj človekova pravica do posvojitve ne bi obstajala; dalje zato, ker naj primerjana položaja ne bi bila primerljiva (in sicer tako zaradi posebnega pomena instituta zakonske zveze kot tudi zaradi biološke zmožnosti raznospolnih partnerjev spočeti otroka), pa tudi zato, ker naj bi takšna ureditev zasledovala ustavno dopusten cilj varstva koristi otrok. Slednji naj bi zahteval, da se posvojencu s poustvarjanjem tradicionalne družine zagotovi prisotnost materinskega in očetovskega lika.

5.Predlagatelj je v odgovoru na mnenje Vlade vztrajal pri svoji zahtevi in poudaril, da gre pri neenaki obravnavi istospolnih in raznospolnih parov na področju sklepanja zakonske zveze ter na področju skupne posvojitve za množično in zato hujšo obliko diskriminacije. Predlagatelj je odgovoru priložil Raziskavo o diskriminaciji z dne 24. 11. 2020, ki jo je opravil v sodelovanju z Inštitutom Mediana in ki naj bi kazala na spremenjen odnos slovenske družbe do istospolnosti. Vlada je v dodatnem mnenju, ki ga je podala v zvezi z odgovorom predlagatelja na njeno prvo mnenje, vztrajala pri svojih stališčih.

B.

6.Skladno z 38. členom ZVarD Zagovornik načela enakosti, če oceni, da je kakšen zakon ali drug predpis diskriminatoren, o tem obvesti predlagatelja postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti ali z zahtevo sam začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa. Pooblastilo Zagovornika, da z zahtevo začne postopek pred Ustavnim sodiščem, je torej povezano z njegovo oceno o diskriminatornosti predpisov, pri čemer njegovo procesno legitimacijo začrtuje in omejuje zakonska opredelitev diskriminacije. To pomeni, da procesna legitimacija Zagovornika pred Ustavnim sodiščem zajema uveljavljanje neskladja s prvim odstavkom 14. člena Ustave (prepoved diskriminacije), in sicer v zvezi s katerokoli človekovo pravico in temeljno svoboščino, ter neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki se nanaša na splošno načelo enakosti pred zakonom, če bi razlikovanje temeljilo na osebnih okoliščinah.[1] Člen 38 ZVarD sicer upravičenosti predlagatelja za vložitev zahteve ne omejuje s kakšnimi drugimi pogoji. Upoštevaje navedeno je po oceni Ustavnega sodišča v tej zadevi podana procesna legitimacija Zagovornika za uveljavljanje neskladja izpodbijane zakonske ureditve z Ustavo oziroma EKČP. Vendar je treba zahtevo zavreči iz drugih razlogov.

7.Ustavno sodišče je že odločalo o ustavnosti večine v tej zadevi izpodbijanih določb DZ. Z odločbo št. U-I-486/20, Up-572/18 z dne 16. 6. 2022 (Uradni list RS, št. 94/22) je ugotovilo, da je prvi odstavek 3. člena DZ v delu, v katerem določa, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, v neskladju s prvim odstavkom 14. člena v zvezi s 53. členom Ustave (2. točka izreka), medtem ko je prvo alinejo 22. člena DZ iz istega razloga razveljavilo (5. točka izreka). Ustavno sodišče je v navedeni odločbi določilo tudi način njene izvršitve tako, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti 3. člena DZ šteje, da je zakonska zveza po tej določbi življenjska skupnost dveh oseb (glej 4. točko izreka navedene odločbe). Ustavno sodišče je torej že ugotovilo, da je ureditev po DZ, ki istospolnim partnerjem ne omogoča sklenitve zakonske zveze, diskriminatorna. V odločbi št. U-I-486/20, Up-572/18 Ustavno sodišče sicer ni obenem presojalo še ureditve po ZPZ, vendar iz razloga, ker po presoji Ustavnega sodišča nadaljnji obstoj ZPZ pomeni le, da bodo imeli od objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije dalje istospolni partnerji (do morebitne drugačne odločitve zakonodajalca) na voljo dva instituta, in sicer tako zakonsko zvezo po DZ kot tudi partnersko zvezo po ZPZ (glej 51. točko obrazložitve odločbe).

8.Ustavno sodišče je tudi že presojalo ustavnost prvega odstavka 213. člena in 223. člena DZ, iz katerih izhaja, da istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka. Ustavno sodišče je prav tako že presojalo ustavnost prvega stavka tretjega odstavka 2. člena ZPZ, ki izrecno določa, da parterja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka. Z odločbo št. U-I-91/21, Up-675/19 z dne 16. 6. 2022 (Uradni list RS, št. 94/22) je ugotovilo, da sta omenjeni določbi DZ v neskladju s pravico istospolnih oseb do nediskriminatorne obravnave iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena Ustave oziroma iz 1. člena Protokola št. 12 k EKČP, ker ne omogočata skupne posvojitve tudi partnerjem registrirane partnerske skupnosti. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo iz istih razlogov odločilo, da se prvi stavek tretjega odstavka 2. člena ZPZ razveljavi. V 5. točki izreka navedene odločbe je Ustavno sodišče tudi določilo način njene izvršitve tako, da veljajo do odprave ugotovljene protiustavnosti DZ za skupno posvojitev s strani istospolnih partnerjev, ki živita v partnerski zvezi, enaka pravila, kot veljajo po veljavni zakonski ureditvi za skupno posvojitev s strani zakoncev.

9.Ker je Ustavno sodišče z zgoraj navedenima odločbama že ugotovilo ustavno neskladje prvega odstavka 3. člena, prve alineje 22. člena, prvega odstavka 213. člena in 223. člena DZ ter prvega stavka tretjega odstavka 2. člena ZPZ iz istih razlogov, kot jih uveljavlja predlagatelj, prvo alinejo 22. člena DZ in prvi stavek tretjega odstavka 2. člena ZPZ pa je zaradi ugotovljene protiustavnosti tudi razveljavilo, je treba zahtevo v tem delu zavreči že iz tega razloga.[2]

10.Z uveljavitvijo Zakona o spremembah Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 5/23 – v nadaljevanju DZ-B), to je z 31. 1. 2023, je bil spremenjen ne le 3. člen DZ (tako, da se v prvem odstavku besedilo "moža in žene" nadomesti z besedilom "dveh oseb"), ampak je bil spremenjen tudi v tej zadevi izpodbijani prvi odstavek 4. člena DZ tako, da je odslej tudi zunajzakonska skupnost skupnost dveh oseb (in ne več zgolj "skupnost moškega in ženske"), ki izpolnjuje druge pogoje iz te zakonske določbe (glej 1. in 2. člen DZ-B). S tem zakonodajalec istospolnih parov ni izenačil z raznospolnimi pari zgolj na področju urejanja partnerskih skupnosti, ampak posredno (s spreminjanjem pomena prvega odstavka 213. člena in 223. člena) tudi na področju skupnih posvojitev.[3] DZ-B je v prvem odstavku 3. člena tudi določil, da z dnem njegove uveljavitve ZPZ preneha veljati.

11.Če je med postopkom pred Ustavnim sodiščem zakon v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče skladno s 47. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) odloči o njegovi ustavnosti, če predlagatelj izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti. Vendar po oceni Ustavnega sodišča Zagovornik načela enakosti praviloma ne more izkazati pravovarstvene potrebe za nadaljevanje postopka zoper neveljavni (ali spremenjeni) zakon.[4] V tej zadevi je to še toliko bolj očitno zato, ker se je predlagatelj v zahtevi zavzemal prav za to, torej za razveljavitev ZPZ v celoti ter za spremembo 4. člena DZ na način, kot je bila izvedena z DZ-B. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zavrglo predlagateljevo zahtevo tudi v tem delu.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sodnica dr. Neža Kogovšek Šalamon je bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-16/21, U-I-27/21 z dne 18. 11. 2021 (Uradni list RS, št. 202/21, in OdlUS XXVI, 35), 15. točka obrazložitve.

[2]Prim. s sklepi Ustavnega sodišča št. U-I-48/19 z dne 17. 11. 2022, št. U-I-190/17 z dne 7. 1. 2021 in št. U-I-320/98 z dne 8. 10. 1998 (OdlUS VII, 184).

[3]Tako Ustavno sodišče (glede parov, ki živijo v formalni partnerski skupnosti) že v odločbi št. U-I-398/22 z dne 14. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 4/23), 18. točka obrazložitve.

[4]Tako stališče je Ustavno sodišče že sprejelo glede skupine poslank in poslancev (glej sklepe št. U-I-152/20 z dne 17. 3. 2022, št. U-I-190/13 z dne 10. 4. 2014, št. U-I-105/12 z dne 26. 9. 2012 in št. U-I-59/06 z dne 6. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 30/08, in OdlUS XVII, 9)) in glede Državnega sveta (glej sklep št. U-I-181/17 z dne 12. 9. 2019).