Jedro

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka z navedbami, da je sledila označitvi proizvajalca ter izgledu izdelka, ne more uspešno izpodbiti inšpektorjeve ugotovitve, da je ta del copat narejen iz tekstila oziroma da je oznaka „drugi materiali“ nepravilna, torej ni izkazala, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in zato inšpektorjev ukrep neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 4. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka odpravila odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota K. z dne 23. 1. 2004; ter pod 2. točko izreka revidentu naložila, da mora v prodajalni A. pri označevanju obutve odpraviti pomanjkljivosti, s tem da oznake za 5 parov moških copat, 7 parov ženskih copat in 2 para ženskih copat dopolni s piktogrami ali s pisnimi oznakami materialov, ki se nanašajo na glavne sestavne dele obutve, in sicer za zgornji del, podlogo in vložek „tekstil“, za podplat pa „drugi materiali“.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v njeni odločbi, tožbene ugovore pa zavrne kot neutemeljene.

3. Z revizijo (prej pritožbo) revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter izreče odločbo tožene stranke za nično, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Ponavlja svoje navedbe v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje in v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke. Meni, da so kršitve postopka podane, ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo in na njej zaslišalo predlagane priče, čeprav je opravo le-te v tožbi zahtevala.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 13. člena Zakona o tržni inšpekciji – ZTI (Ur. l. RS, št. 20/97); 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu – ZIN (Ur. l. RS, št. 56/2002); kot tudi določbi 3. člena in drugega odstavka 5. člena Pravilnika o označevanju materialov, ki se uporabljajo za glavne sestavne dele obutve, namenjene prodaji potrošnikom (Ur. l. RS, št. 26/2000, v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik temelji na določbah Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanju skladnosti – ZTZPUS (Ur. l. RS, št. 59/99), ki predpisuje označevanje obutve s piktogrami ali pisnimi oznakami glavnih sestavnih delov obutve.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka z navedbami, da je sledila označitvi proizvajalca ter izgledu izdelka, ne more uspešno izpodbiti inšpektorjeve ugotovitve, da je ta del copat narejen iz tekstila oziroma da je oznaka „drugi materiali“ nepravilna, torej ni izkazala, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in zato inšpektorjev ukrep neutemeljen.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ko ni sledilo predlogu revidentke za opravo glavne obravnave. Pravilna je navedba, da vsi pravno relevantni podatki izhajajo iz listin v upravnih spisih, do katerih se je opredelila tudi tožena stranka, revidentka pa v tožbi ni navedla novih dejstev, ki jih ne bi mogla navajati že v postopku pred izdajo sodbe (takrat veljavna določba tretjega odstavka 14. člena ZUS – tej določbi sedaj ustreza določba tretjega odstavka 20. člena ZUS-1). Ker torej revidentka v tožbi ni navedla novih dejstev oziroma dokazov, ki jih ne bi mogla navesti že v predhodnem postopku, njene prejšnje navedbe pa sta presodila že upravna organa, sodišče prve stopnje v tem primeru z opravo glavne obravnave ne bi sledilo njenim osnovnim ciljem, to sta kontradiktornost postopka in pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Ker opustitev glavne obravnave v tem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe, očitana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana (1. točka prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 75. člena ter 59. členom ZUS-1).

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.