Jedro

Tožnica ni imela enake stopnje zavez kot jih imajo delavci v delovnem razmerju, ki ne morejo izbirati, kdaj bodo delo opravljali, ampak se podredijo organizaciji delovnega časa s strani delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev in priznanje delovnega razmerja tožnice in tožnika pri toženki, za izročitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto LTD, priznanje pravic iz delovnega razmerja, plačilo plač in ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnica in tožnik. Uveljavljata, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajata, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah (Pdp 1088/2018, III U 10/2017). Samovoljna drugačna odločitev pomeni kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Toženka je zlorabila sistem posredovanja delavcev in krši Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakon o urejanju trga dela. Sodeluje z zunanjimi izvajalci, čeprav ima stalno potrebo po delavcih. Na ta način delavcem zagotavlja manj pravic, prav tako ne zagotavlja pravic, ki bi jim šle kot agencijskim delavcem. Pogodba med A. d. o. o. in toženko je fiktivna in nična. Sistem zunanjih izvajalcev je prilagodila tako, da morajo imeti v lasti kombije, toženka pa še naprej organizira in nadzira delo preko disponentov, kontrolorjev, dispečerjev in varnostnikov, kar so potrdile tudi priče. Sodišče je spregledalo, da toženka določi število delavcev, ki jih potrebuje, A. d. o. o. in tožnika pa sta se temu prilagajala. Tožnika sta morala nuditi razpoložljivost. Ko je bila potrjena, je nista mogla več odpovedati. Dejstvo, da sta opravljala še umetniško dejavnost, tožnica grafično, tožnik pa izdajanje knjig, ne vpliva na obstoj delovnega razmerja, saj tudi delavci v delovnem razmerju lahko opravljajo popoldansko obrt oziroma je šlo za usklajevanje delovnega časa med dvema delodajalcema. Oba sta delo opravljala na enak način kot luški delavci. Delo sta opravljala neprekinjeno, po navodilih in pod nadzorom toženke, vključena sta bila v njen delovni proces. Ker sta delala na črno, nista imela pravice do dopusta, v povprečju pa sta opravila toliko ur kot povprečen luški delavec. Bila sta v prijavljenosti oziroma razpoložljivosti in opravljala delo v težjih pogojih ter nedopustno prejemala nižje plačilo. Ni šlo za civilnopravno razmerje, ampak prikrito delovno razmerje med tožnikoma in toženko, ki je bila njun dejanski delodajalec, to pa je prikrivala s fiktivno pogodbo s A. d. o. o. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni odločitev tako, da zahtevku ugodi oziroma podredno sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodba je ustrezno obrazložena in se jo da preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Neutemeljen je očitek o kršitviah 2., 14. in 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče prve stopnje nerazumno odstopilo od sodne prakse v vsebinsko podobnih primerih. Čeprav je bilo v sodni praksi glede delavcev, ki so jih zunanji izvajalci napotili na delo k toženki kot luško transportne delavce in so opravljali delo na enak način kot delavci toženke, ugotovljeno, da je šlo za zlorabo sistema napotitve delavcev, to ne pomeni, da je pri vseh delavcih, ki so kdaj opravljali delo pri toženki na podlagi napotitve, prišlo do zlorabe in se mora šteti, da so bili v prikritem delovnem razmerju s toženko. Sodišče prve stopnje je podalo jasne razloge za zavrnitev zahtevka in ni samovoljno odstopilo od sodne prakse v primerljivih zadevah.

7.Na podlagi 18. člena v povezavi s 4. členom ZDR-1 se v primeru spora šteje, da obstaja delovno razmerje, če se ugotovi, da se je delavec prostovoljno vključil v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravljal delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno z ustaljeno sodno prakso je pri presoji, ali je med strankama dejansko obstajalo delovno razmerje, ključna stopnja odvisnosti delavca od delodajalca. Da bo delovno razmerje obstajalo, je ključno, da ima delodajalec direktivno oblast nad delavcem, torej da je delodajalec tisti, ki določi, kdaj bo delavec opravljal delo, na kakšen način, da njegovo delo nadzira, kot tudi, da se delo opravlja nepretrgoma, z izjemo upravičenih odsotnosti z dela.

8.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica sama določala, kdaj bo opravljala delo pri toženki. Z družbo A. d. o. o., ki jo je napotila na delo k toženki, je sodelovala preko svojega s.p.-ja na način, da je A. d. o. o. javila, kdaj bi lahko delala, slednji pa je želje tožnice upošteval pri razporejanju na delo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožnica ves čas v pripravljenosti za delo, nasprotno. Ugotovilo je, da tožnica ni bila v stalni pripravljenosti, ampak je sama določala, kdaj bo delala pri toženki, istočasno pa je opravljala še drugo delo po svojem s. p.-ju za druge naročnike, in sicer grafične storitve. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da tudi če je tožnica javila, da je razpoložljiva za delo, ni bila vedno razporejena na delo, čeprav je A. d. o. o. napotil svoje delavce na delo k toženki, prav tako je lahko napotitev s strani A. d. o. o. sprejela ali zavrnila. Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže, da tožnica ni imela enake stopnje zavez kot jih imajo delavci v delovnem razmerju, ki ne morejo izbirati, kdaj bodo delo opravljali, ampak se podredijo organizaciji delovnega časa s strani delodajalca.

9.Sodišče prve stopnje je enako ugotovilo tudi za tožnika. Pri tožniku je dodatno še ugotovilo, da dela v pristanišču B. preko A. d. o. o. ni opravljal neprekinjeno, saj je v maju 2023 delal le 4 dni, junija 2023 2 dni, avgusta 2023 10 dni, septembra 2023 dela v pristanišču B. sploh ni opravljal, v oktobru 2023 je delal le 10 dni, v novembru pa 8 dni. Navedena odsotnost tožnika se ne more šteti za koriščenje letnega dopusta, saj minimalni letni dopust delavca znaša štiri tedne (drugi odstavek 159. člena ZDR-1). Tudi če bi tožniku pripadalo večje število dni dopusta, npr. 30 dni, njegova odsotnost z dela bistveno presega število dni dopusta, ki ga lahko delavec koristi v tekočem letu, in kaže, da ni nepretrgoma opravljal dela za toženko. To konec koncev izhaja tudi iz dejstva, da je iz naslova dela pri toženki ustvaril le 40 % svojih prihodkov, ostalo pa iz druge dejavnosti.

10.Tožnika zatrjujeta, da sta opravljala dejavnost luško transportnega delavca. Glede na naravo dejavnosti ni mogoče, da bi lahko sama določala, kdaj bosta to delo opravljala. Ne gre za delo, ki bi se lahko opravljalo kadarkoli, ampak ko ima delodajalec za to potrebo. Okoliščina, da je toženka javila A. d. o. o. kdaj in koliko delavcev potrebuje, na to ugotovitev ne vpliva. Ključna je ugotovitev, da je tožnica sama povedala, kdaj bi prišla delat, če je obstajala potreba po njenem delu. Ko jo je A. d. o. o. vprašal, ali bi prišla delat, je to lahko zavrnila in tudi je, kadar je imela drugo delo, česar delavci v delovnem razmerju ne morejo. Enako je bilo ugotovljeno tudi za tožnika, ki poleg tega dela pri toženki ni opravljal nepretrgoma. V tem je podana bistvena razlika od zadeve Pdp 1088/2018, na katero se sklicuje pritožba, kjer delavec ni imel možnosti izbire, ali bo opravljal delo ali ne, ko je bil napoten k toženki s strani zunanjega izvajalca, prav tako je delo pri toženki opravljal nepretrgoma.

11.Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da sta tožnica in tožnik opravljala drugo delo kot popoldanski s. p. oziroma da je šlo za usklajevanje delovnega časa med delodajalcema po 66. členu ZDR-1. Tovrstne navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa je tožnica zaslišana povedala, da se pri A. d. o. o. po izdaji inšpekcijske odločbe ni želela zaposliti, ker je izvajala tudi grafične storitve za druge stranke, minimalna plača pa ji ni ustrezala. Ker je tožnica sama določala, kdaj bo delala pri toženki in kdaj grafično dejavnost, ni mogoče šteti, da je šlo za usklajeno razporejanje delovnega časa med dvema delodajalcema oziroma za popoldanski s. p. Enako velja tudi za tožnika, ki je zaslišan pojasnil, da ponujene zaposlitve ni sprejel, ker je imel drugo delo, ki ga ne bi mogel opraviti ob zaposlitvi pri A. d. o. o.

12.Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni izkazan eden bistvenih elementov delovnega razmerja (direktivna oblast, pri tožniku pa tudi nepretrganost opravljanja dela), zaradi česar je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja neutemeljen, se ni bilo dolžno opredeljevati do ostalih pogojev dela. Očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvi 8. člena ZPP je posledično neutemeljen.

13.Do ostalih pritožbenih navedb (o zlorabi posredovanja delavcev, kdo je organiziral in nadziral delo itd.) se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj glede na ugotovitev, da tožnika nista bila v prikritem delovnem razmerju pri toženki, niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zveza: