Jedro

Tožnica je odmerjeno davčno obveznost delno že plačala. To pomeni, da zgolj z višino odmerjene davčne obveznosti, ne da bi pri tem navedla, kolikšen znesek je ostal neplačan in kaj preostanek dolga pomeni za njeno poslovanje, prevzemanje pogodbeno že dogovorjenih obveznosti ne more izkazati težko popravljive škode.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, s katero ji je bil odmerjen davek na dodano vrednost in obresti v skupnem znesku 202.383,91 EUR. Hkrati je predlagala odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi.

2. Tožnica težko popravljivo škodo utemeljuje z višino davčne obveznosti, ki jo mora plačati na podlagi izpodbijane odločbe. Z izvršitvijo navedene odločbe bi ji nastala težko popravljiva škoda, saj bi morala v stečaj, odpustiti delavce, ogroženo bi bilo njihovo preživljanje. Nenazadnje bi bilo ogroženo tudi preživljanje tožničinega direktorja in njegove družine, predvsem mladoletnih otrok.

3. Toženka nasprotuje izdaji začasne odredbe. Meni, da temeljni pogoj za njeno izdajo, to je obstoj težko popravljive škode, ni izkazan, ob tem pa bi bila z izdajo začasne odredbe tudi prizadeta javna korist na način, da bi bilo kasnejše poplačilo davčne obveznosti onemogočeno. Po podatkih AJPES tožnica sicer izkazuje sredstva v višini 2.120.451,28 EUR, ob tem pa ima za 2.001.416,13 EDUR kratkoročnih obveznosti. To pomeni, da bi se ob morebitnem prenehanju družbe s sredstvi (zaloge, terjatve) poplačali le kratkoročni dolgovi iz poslovanja in financiranja. Iz izkaza poslovnega izida izhaja, da je tožnica v letu 2022 poslovala z izgubo v višini 69.496,24 EUR. Tožnica ima od 1. 3. 2022 zaprta oba bančna računa, po sklepu o začasnem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti pa dolguje še 181.127,36 EUR. Davčni organ je na podlagi sklepa o izvršbi na premičnine z dne 18. 3. 2022 zarubil vozilo in ga po prodal za znesek 14.960 EUR. Tožnica torej ne razpolaga niti s finančnimi sredstvi na bančnih računih niti s premičnim premoženjem, zato je poplačilo (preostanka) davčnega dolga tako rekoč nemogoče. Že s tem je evidentno prizadeta javna korist. Iz ugotovitev inšpekcijskega postopka še izhaja, da tožnica v zelo velikem obsegu posluje z gotovino, kar organu dodatno onemogoča izvršitev izpodbijane odločbe. Poleg tega tožnica ni predložila nobenih dokazil, da ji grozi stečaj in da bi morala odpustiti delavce. Iz obsega poslovanja sicer izhaja, da odmerjeni davek znaša v grobem 10 % sredstev podjetja, kar ne pomeni avtomatično grozečega stečaja. Glede preživljanja družine pa dodaja, da je tožnica družba z omejeno odgovornostjo, njen direktor torej za dolgove družbe osebno ne odgovarja.

4. Dejstva o neposredno grozeči škodi in njeni težki popravljivosti so pravno pomembna za odločanje sodišča pri izdaji začasne odredbe in jih mora navesti ter izkazati stranka, ki predlaga njeno izdajo. Ker tožnica z navedbami o višini davčne obveznosti in morebitnem stečaju, ne da bi te navedbe postavila v kontekst svojega poslovanja, ni ustrezno vsebinsko napolnila pojma težko popravljive škode, jo je sodišče pozvalo (285. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), da konkretizira svoje trditve o nastanku škode in se opredeli do navedb toženke iz odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

5. Tožnica na poziv sodišča ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Kot izhaja iz stališč sodne prakse, je na davčnem področju upoštevna škoda tista izguba sredstev, s katerimi bi tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.1 Tovrstno škodo je po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mogoče utemeljevati predvsem s posledicami, kot so na primer, da bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov njegovega življenja in dela oziroma v primeru gospodarskih družb v uresničevanje bistvenih vidikov opravljanja gospodarske dejavnosti.

9. Tožnica je družba z omejeno odgovornostjo, zato pravno upoštevne škode v tem postopku ne more utemeljiti s sklicevanjem na preživljanje delavcev in svojega direktorja oziroma njegove družine. Direktor, ki je glede na podatke AJPES tudi edini lastnik tožnice, namreč ne odgovarja za tožničine dolgove s svojim premoženjem, še manj delavci. V skladu z zgoraj citiranimi stališči sodne prakse je v obravnavani zadevi upoštevna zgolj škoda, ki je vezana na predmet sproženega upravnega spora in se tiče tožničinega poslovanja.

10. Glede višine davčne obveznosti iz odgovora toženke izhaja, da je tožnica odmerjeno davčno obveznost delno že plačala (delno prostovoljno, delno pa je bil dolg poplačan v postopku davčne izvršbe). Temu dejstvu tožnica ne nasprotuje, zato se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP2 šteje za priznano. To pomeni, da zgolj z višino odmerjene davčne obveznosti, ne da bi pri tem navedla, kolikšen znesek je ostal neplačan in kaj preostanek dolga pomeni za njeno poslovanje, prevzemanje pogodbeno že dogovorjenih obveznosti ipd., ne more izkazati težko popravljive škode. Tožnica prav tako ne prereka navedbe toženke, da odmerjeni davek predstavlja 10 % sredstev podjetja, zato sodišče pritrjuje toženki, da v odsotnosti konkretnih navedb v zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja opravljanja gospodarske dejavnosti, tožnica grozečega stečaja kot posledice izvršitve izpodbijane odločbe glede na obseg svojega poslovanja ni izkazala.

11. Tudi če je bil poplačan le manjši del davčnega dolga in bi tožnici glede na preostali znesek dejansko grozil stečaj in posledično odpuščanje delavcev, pa je toženka po presoji sodišča utemeljila prizadetost javne koristi zaradi kasnejše nemožnosti izpolnitve odmerjene davčne obveznosti. Učinkovitost davčnega sistema, kar po naravi stvari vključuje tudi učinkovito pobiranje davkov,3 namreč predstavlja javno korist, tožnica pa v ničemer ni nasprotovala trditvam toženke v zvezi z neizpolnitvijo davčne obveznosti.

12. Navedeno pomeni, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, zato je sodišče tožničino zahtevo zavrnilo na podlagi 32. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

13. ZUS-1 stroškov postopka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne ureja posebej, zato si je sodišče odločanje o teh stroških pridržalo za končno sodno odločbo.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022. Prim. tudi sklep I Up 192/2022 z dne 16. 11. 2022. 2 Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-217/19 z dne 1. 6. 2023, 41. točka obrazložitve.