Jedro

Za škodo, ki jo pretrpi delavec na delu, je odškodninsko odgovorna organizacija, pri kateri je delavec na delu, praviloma po krivdnem načelu. Kadar bo odgovarjala po tem načelu, bo delavcu - oškodovancu zadostovalo, da bo dokazal, da je škodo pretrpel na delu, ne bo pa mu potrebno dokazovati tudi krivde organizcije glede na načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženih strank zahteval nerazdelno plačilo 1,600.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko se je dne 20.2.1997 na delu pri prvi toženi stranki poškodoval. Po stališču sodišča prva tožena stranka tožniku ne odgovarja po načelih objektivne odgovornosti in bi lahko odgovarjala kvečjemu po načelih krivdne odgovornosti, ker pa je škoda nastala iz razlogov, ki so izključno na strani tožnika in prvi toženi stranki ni mogoče očitati nikakršne krivde za tožniku nastalo nezgodo, je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Glede na tako odločitev o glavni stvari je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti drugi toženi stranki, ki je priglasila pravdne stroške, znesek 145.893,00 SIT. Zoper sodbo je tožnik pravočasno vložil pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP/77. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno zaključilo, da je tožnik prehitro pripeljal in obrnil voziček ter ga, še preden se je stabiliziral, spustil. Po navedbah pritožbe naj bi sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na domnevo, ki izhaja iz izpovedbe priče M.N., ki sicer nezgode ni videla in ki je kot možen vzrok nezgode navedla prehitro upravljanje tožnika z vozičkom. Po mnenju tožnika so razlogi za nezgodo na strani prve tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila pogojev za varno delo. Tla, po katerih se vozijo vozički, so namreč izredno neravna in celo valovita, vozički pa so izredno nestabilni in preslabo vzdrževani, kar so potrdile tudi priče, prav tako pa so obrabljene tudi gumice in na kolesih se nabira preja. V sodbi ni pojasnjeno, kako je sodišče ugotovilo dejstvo, da je tožnik, ko je pripeljal voziček do stroja, tega tudi obrnil. Da tožnik za to ni imel nobene potrebe, lahko v ponovljenem postopku potrdi tudi njegova sodelavka J.K.. Tožnik v pritožbi še navaja, da se sodišče o prijavi poškodbe pri delu, iz katere izhaja, da je voziček izgubil ravnotežje zaradi slabe gume, sploh ni izjavilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik zato predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku in sodbi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pač pa sodišče prve stopnje res ni popolno ugotovilo dejanskega stanja obravnavanega primera, zato pa morda dejansko stanje tudi ni pravilno ugotovljeno in je v posledici tega tudi materialno pravo lahko zmotno uporabljeno. Zaenkrat v dokaznem postopku ni zanesljive opore za zaključek, da je tožnik voziček resnično prehitro pripeljal do stroja in ga nato tudi prehitro obrnil, navedeno ravnanje pa, da je izključni vzrok za nastalo nezgodo. Tožnik izpoveduje, da je voziček pustil ob stebru, se obrnil proti stroju, šele nato pa se je voziček pričel nagibati. Samo iz izpovedbe priče M.N. o tem, da so se tistega dne, ko je prišlo do nezgode s tožnikom in še tretjim sodelavcem dogovorili, da bodo delali hitreje, še ni mogoče zaključiti, da je dejanski vzrok padca vozička le prehitra vožnja in obračanja le-tega, upoštevajoč dejstvo, da nezgode ni nihče videl, tožnik pa izpoveduje drugače. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka za tožniku nastalo škodo v konkretnem primeru ne odgovarja po načelih objektivne odgovornosti, saj vozička, ki je tožniku padel na nogo, ni mogoče šteti za nevarno stvar in delo, ki ga je opravljal tožnik pred nezgodo, ne za nevarno dejavnost (2. odst. 154. čl. ZOR). Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje premalo natančno raziskalo in presodilo, ali res ni podana krivdna odgovornost tudi na strani prve tožene stranke. Kadar bi organizacija, pri kateri je delavec pretrpel na delu škodo, odgovarjala po krivdnem načelu, delavcu - oškodovancu zadošča, da dokaže, da je škodo pretrpel na delu, ni pa mu potrebno dokazovati tudi krivde organizacije, glede na načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožena stranka torej mora v postopku dokazati, da je voziček padel zaradi lastne neprevidnosti tožnika in da ni padel iz kakšnega razloga, ki bi bil lahko na njeni strani. Sodišče prve stopnje ni dovolj zadovoljivo raziskalo, iz katerega razloga šteje, da slabe gumice na kolesih niso v vzročni zvezi s padcem vozička in poškodbo tožnika, predvsem ob upoštevanju izjav prič o tem, da vozički zaradi slabih gumic res niso stabilni. Dejstvo, ki izhaja iz izpovedb prič, razen priče M.K., da do podobne nezgode še nikoli ni prišlo, še ne dokazuje, da se prav v konkretnem primeru nesreča ne bi mogla zgoditi na način, kot ga zatrjuje tožnik. Prav tako sodišče prve stopnje ni razčistilo ali ni morda prišlo do nesreče zaradi součinkovanja obeh s strani tožnika zatrjevanih vzrokov nezgode, tako neravnih tal kot slabih gumic vozička obenem in morda tudi še zaradi ravnanja tožnika samega. Šele ob natančnejši razjasnitvi dejstev, ki vplivajo na krivdno odgovornost prve tožene stranke ali na izključno odgovornost tožnika ali pa na morebitno deljeno odgovornost (192. čl. ZOR) pa bo po dopolnjenem in ponovljenem postopku sodišče prve stopnje lahko zan esljivo zaključilo, ali prvi toženi stranki res ni mogoče očitati nikakršne krivde za nastalo nezgodo ter ali je res storila vse potrebne ukrepe za varstvo delavcev pri delu oziroma konkretno tožnika. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bo moralo sodišče prve stopnje v dodatnem dokaznem postopku oceniti tudi prijavo poškodbe pri delu, na kar utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Pritožba tožnika je torej utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zavdevo vrača sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka in v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 498. čl. ZPP/99). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 498. čl. ZPP/99.