Jedro

V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.

Za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Vendar pa je treba pri tem ločevati med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa.Do tega razlikovanja, ki je za presojo izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve odločilno, pa se tožena stranka, njen prvostopenjski in drugostopenjski organ, nista zadostno opredelila.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ob
0Dinske uprave Ob
0Dine Ribnica 1t. 354-0117/2023-2 z dne 10. 11. 2023 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II.Toena stranka je dolna toei stranki povrniti stro1ke tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vroitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazloitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odlobo toniku odmeril komunalni prispevek zaradi izbolj1anja opremljenosti stavbnega zemlji1a s komunalno opremo na parc. 1t. 2226/62 k.o. ..., na kateri stoji stanovanjska stavba 1t. 10, v vi1ini 1.900,94 EUR (1. toka izreka), doloil rok in nain plaila komunalnega prispevka (2. toka izreka) ter odloil, da stro1ki postopka niso nastali (3. toka izreka).

2.Iz obrazloitve izpodbijane odlobe je razvidno, da je Obcina Ribnica (toena stranka) v naselju ... izvedla investicijo v izgradnjo kanalizacijskega omreja, za katero je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje 1t. 351-235/2021-9, prej pa kanalizacijskega omreja na tem podroju ni bilo. Ker je bilo s tem dodatno opremljeno tudi zemlji1e v lasti tonika, gre po presoji prvostopenjskega organa za izbolj1anje opremljenosti tonikovega stavbnega zemlji1a s komunalno opremo. Kot pravno podlago navaja Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2),¹ ki je veljal v asu investicije, ter Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3),² pri emer pojasnjuje, da je v takem primeru komunalni prispevek treba odmeriti po uradni dolnosti. Vi1ino prispevka je organ izraunal na podlagi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstojeo komunalno opremo za obmoje obine Ribnica (v nadaljevanju Odlok) in Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemlji1 in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstojeo komunalno opremo ter o izraunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba). Prvostopenjski organ je z dopisom dne 30. 10. 2023 tonika obvestil o informativnem izraunu vi1ine komunalnega prispevka, nakar je tonik v odgovoru, skupaj z ve drugimi zavezanci, vi1ini in samemu komunalnemu prispevku nasprotoval. Iz izpodbijane odlobe 1e izhaja, da je prvostopenjski organ odlobo izdal po uradni dolnosti.

3.Organ druge stopnje je pritobo tonika zoper izpodbijano odlobo zavrnil in potrdil odloitev prvostopenjskega organa. Ugotovil je, da so bili podani pogoji za vodenje skraj1anega ugotovitvenega postopka po 2. toki prvega odstavka 144. 1lena Zakona o splo1nem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je dejansko stanje v zadevi izhajalo iz uradnih evidenc in drugih organu znanih podatkov, zato izjava tonika v postopku pred prvostopenjskim organom ni bila potrebna, dopis z dne 30. 10. 2023 pa je bil zgolj obvestilne narave. Ob ugotovitvi, da je izrek prvostopenjske odlobe pravilen, je organ druge stopnje v skladu s tretjim odstavkom 248. 1lena ZUP dopolnil obrazloitev odlobe prvostopenjskega organa z dodatnimi razlogi za sprejeto odloitev. Pri tem je navedel, da je podlaga za odmero 234. 1len v zvezi s 161. 1lenom ZUreP-3, pogoj zgrajene komunalne opreme pa je izpolnjen 1e s pridobitvijo uporabnega dovoljenja za novo zgrajeno infrastrukturo, ne glede na datum predaje le-te v upravljanje. Monost prikljuitve tonikovega objekta na kanalizacijsko omreje je drugostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na projektno dokumentacijo izvedenih del (v nadaljevanju PID) in na seznam lastnikov, ki ga je pripravila A., d.o.o. (v nadaljevanju Seznam), iz katerega naj bi izhajalo, da je tonikov hi1ni prikljuek na kanalizacijo v fazi izgradnje. Drugostopenjski organ je 1e poudaril, da za odmero komunalnega prispevka zado1a 1e (zgolj) monost priklopa na komunalno infrastrukturo oz. na kanalizacijosko omreje, dejanski priklop pa ni pogoj za plailo komunalnega prispevka. Drugostopenjski organ je 1e pojasnil, da je Odlok zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka v obravnavani zadevi in s tem zavrnil tonikovo trditev o nezakonitosti Odloka.

Toba

4.Tonik se ne strinja z odloitvijo toene stranke in je zoper odloitev vloil tobo v upravnem sporu. Tonik izpodbija prvostopenjsko in drugostopenjsko odlobo iz vseh tobenih razlogov po 27. 1lenu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodi1e tobi ugodi, izpodbijano odlobo odpravi in toeni stranki naloi povrnitev stro1kov postopka. Uveljavlja bistvene kr1itve pravil postopka, napano uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

5.Glede oitanih kr1itev pravil postopka tonik navaja, da bi moral organ voditi poseben ugotovitveni postopek, ne pa skraj1anega ugotovitvenega postopka, saj se prvostopenjski organ v odlobi niti ni skliceval na 144. 1len ZUP, ki doloa pogoje za vodenje skraj1anega ugotovitvenega postopka. Prav tako je prvostopenjski organ s pozivom z dne 30. 10. 2023 dejansko 1e zael izvajati posebni ugotovitveni postopek. Poziv je tonik prejel 1ele 3. 11. 2023, torej en delovni dan pred iztekom roka za odgovor (7. 11. 2023), zaradi esar se glede poziva prvostopenjskega organa ni mogel celovito izjaviti. Prav tako se prvostopenjski organ o njegovem pravoasno vloenem skupinskem ugovoru zoper informativni izraun komunalnega prispevka v izpodbijani odlobi ni izrekel. Tretji odstavek 234. 1lena ZUreP-3 daje zavezancu za plailo komunalnega prispevka pravico dokazati drugano povr1ino objekta, kar po tonikovem mnenju izkljuuje vodenje skraj1anega postopka v zadevah komunalnega prispevka. Drugostopenjskemu organu tonik oita, da se je pri ugotovitvi o monosti prikljuitve na kanalizacijsko omreje 1ele v drugostopenjski odlobi prvi oprl na PID in Seznam ter na predajo omreja v upravljanje A., d.o.o., ne da bi ga s temi listinami predhodno seznanil in mu dal monost izjave, s imer mu je kr1il pravico do izjave iz 9. in 146. 1lena ZUP ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. 1lena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

6.Glede napane uporabe materialnega prava tonik trdi, da bi se organ moral sklicevati izkljuno na ZUreP-3, ki je veljal ob uvedbi postopka, ne pa tudi na ZUreP-2. Po ZUreP-3 (161. in 234. 1len) je monost prikljuitve objekta na komunalno opremo samostojen, tretji pogoj za odmero, ki ga mora organ izkazati. Tega organ ni storil. Monost prikljuitve je po tonikovem stali1u mogoe izkazati le s soglasjem upravljavca za prikljuitev, ki pa ni bilo izdano niti se ni to ugotavljalo. Sklicevanje na splo1no gradbeno dokumentacijo (PID) in Seznam upravljavca komunalne infrastrukture, ki nima narave uradne evidence, za to ne zado1a. Odlok je po tonikovem mnenju nezakonit, ker ne vsebuje podlag in meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izbolj1anja opremljenosti ter se glede formule sklicuje na Uredbo, pri emer ne doloa, da se prispevek lahko odmeri po uradni dolnosti. Nezakonitosti tak1ne odmere komunalnega prispevka na taki podlagi naj bi pritrjevala tudi sodna praksa. Nazadnje tonik uveljavlja, da je obravnavan neenakopravno in arbitrarno, ker toena stranka 1tevilnim zavezancem na istem obmoju komunalnega prispevka ni odmerila, trem zavezancem pa je odlobe odpremila 1ele 14. 12. 2023, torej po izteku dvoletnega zakonsko doloenega roka za odmero komunalnega prispevka.

Odgovor na tobo

7.Toena stranka v odgovoru na tobo predlaga zavrnitev tobe kot neutemeljene. Uvodoma uveljavlja ugovor nesklepnosti, ker tonik z nobeno trditvijo ne izkae, da podatki, ki vplivajo na odmero, niso pravilni. Vztraja, da je na prvi stopnji zakonito odloila v skraj1anem ugotovitvenem postopku po 2. toki prvega odstavka 144. 1lena ZUP, saj je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi uradnih evidenc in drugih organu znanih podatkov, dopis z dne 30. 10. 2023 pa je bil zgolj obvestilne narave, zato izjava tonika kot zavezanca za plailo komunalnega prispevka v postopku pred toeno stranko po 146. 1lenu ZUP ni bila potrebna. Glede Seznama navaja, da ta ni bil kljuni podatek za odloitev toene stranke in da je monost prikljuitve tonikovega objekta na kanalizacijsko omreje preverjala predvsem na podlagi podatkov iz PID. Oitek o neseznanitvi s Seznamom bi tonik moral nasloviti na A., d.o.o. in ne na toeno stranko. Pojasnjuje, da plailo komunalnega prispevka ni vezano na soglasje za prikljuitev, saj gre za dve razlini zadevi in da se presoja zgolj monost priklopa na kanalizacijsko omreje kot podlaga za plailo komunalnega prispevka. Vztraja, da je za komunalno opremo pridobila uporabno dovoljenje, zato datum predaje le-te v upravljanje ni bistven, ter da je Odlok v zvezi z Uredbo in Elaboratom zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka. Zavraa oitek o neenakem obravnavanju tonika glede na ostale zavezance za plailo komunalnega prispevka z navedbo, da komunalnega prispevka ni odmerila le tistim, ki so bili na staro kanalizacijo prikljueni 1e pred novogradnjo, pri ostalih navedenih objektih pa je 1lo za vzdrevanje oziroma obnovo obstojeega omreja, tonikove navedbe o konkretnih objektih pa so tudi prepozne in nekonkretizirane.

Pripravljalne vloge strank

Tožena stranka se je v prvi pripravljalni vlog dodatno sklicevala na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026, za katero meni, da obravnava bistveno primerljivo dejansko in pravno stanje, to je odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti s kanalizacijskim omrežjem. Iz navedene sodbe po njenem stališču izhajajo naslednja pravna stališča, ki jih uveljavlja v svojo korist: za odmero komunalnega prispevka je odločilna možnost priključitve, ne pa dejanska priključitev; komunalni prispevek se lahko odmeri po uradni dolžnosti; podlaga za odmero so lahko uradne evidence in projektna dokumentacija; soglasje za priključitev ni pogoj za odmero, saj gre za ločen pravni institut; morebitne procesne pomanjkljivosti same po sebi ne vodijo do nezakonitosti odločbe, če niso vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2026 v celoti prerekala navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo. Ugovor nesklepčnosti tožbe je zavrnila s pojasnilom, da tožba izpodbija zakonitost postopka in materialnopravno podlago, kar predstavlja samostojne in absolutne razloge za odpravo odločbe, neodvisne od vprašanja matematične pravilnosti kvadrature objekta. V zvezi z očitki o nedopustnem skrajšanem postopku in kršitvi pravice do izjave je opozorila, da se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sploh ni skliceval na 144. člen ZUP in ga ni utemeljil, ter da je z dopisom z dne 30. 10. 2023, s katerim je tožniku določil rok za odgovor (7. 11. 2023), konkludentno začel izvajati poseben ugotovitveni postopek po 145. členu ZUP in se s tem zavezal spoštovati 9. in 146. člen ZUP; ker se organ do pravočasno vloženega skupinskega ugovora v izpodbijani odločbi ni opredelil, je po stališču tožeče stranke storil bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V zvezi z dokaznimi novotami se je sklicevala na sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije IV U 113/2022 z dne 25. 5. 2025 in I U 833/2010 ter na sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 45/2019 in X Ips 118/2020 in iz njih izpeljala, da tožena stranka pomanjkljivega ugotovitvenega postopka in kršitve pravice do izjave ne sme sanirati šele v upravnem sporu z navajanjem novih listin (izsek iz PID, excel tabela upravljavca), ki v izpodbijani odločbi niso bile navedene; dodala je, da 52. člen ZUS-1 dopušča navajanje novot le tožniku, ne pa tudi toženi stranki. V zvezi z možnostjo priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje je navedla, da izsek iz PID prikazuje zgolj makroprostorske geodetske linije in ne dokazuje mikrolokacijske in tehnične izvedljivosti priključka za konkreten objekt. V zvezi z zakonitostjo Odloka iz leta 2020 je opozorila, da Odlok nima pravil oziroma meril za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti zaradi izboljšanja opremljenosti in da manjkajočih meril ni dopustno nadomestiti z elaboratom, ki ni predpis; pomanjkljivost je tožena stranka po njenem mnenju konkludentno priznala s sprejetjem novega odloka v decembru 2023, v katerem je manjkajoča merila šele naknadno določila. V zvezi z diskriminatorno obravnavo je navedla, da je informacije javnega značaja o tem, katerim stavbam je bil prispevek odmerjen in katerim ne, od tožene stranke prejela šele 10. 1. 2024 in jih v pritožbenem postopku objektivno ni mogla uporabiti, zaradi česar so dopustne po 52. členu ZUS-1; iz njih po njenem mnenju izhaja, da je bila ista kanalizacija zgrajena tudi mimo industrijsko-poslovnih objektov in stanovanjskih novogradenj v naselju ... (med drugim mimo objekta na parc. št. 2271/2 k. o. ...), katerim komunalni prispevek ni bil odmerjen, nekatere odločbe pa so bile drugim zavezancem v istem naselju izdane šele 14. 12. 2023, torej po izteku dvoletnega roka iz ZUreP-3 od pridobitve uporabnega dovoljenja 12. 11. 2021. Tožena stranka je v nadaljnji pripravljalni vlogi prerekala navedbe iz pripravljalne vloge tožeče stranke. Pojasnila je, da ni zatrjevala, da tožba sploh ne vsebuje pravno relevantnih navedb, temveč le, da posamezni ugovori tožeče stranke ostajajo pavšalni in nekonkretizirani, saj tožeča stranka ne konkretizira tehničnih ovir za priključitev, ne predloži strokovnega ali tehničnega dokaza oziroma izvedenskega mnenja in ne pojasni, kako naj bi zatrjevane procesne nepravilnosti vplivale na drugačno odločitev. V zvezi z očitki o nedopustnem skrajšanem postopku je vztrajala, da je dejstvo, da je bila tožeči stranki dana možnost dodatne izjave, samo po sebi ne pomeni avtomatičnega prehoda v poseben ugotovitveni postopek in da zatrjevana procesna nepravilnost sama po sebi ne pomeni nezakonitosti odločbe, če ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. V zvezi z zatrjevano dokazno novoto je navedla, da izsek iz PID predstavlja projektno dokumentacijo izvedenih del, neposredno povezano z izgradnjo komunalne infrastrukture in uporabnim dovoljenjem in da ne uvaja novega dejstva v smislu 52. člena ZUS-1, temveč le tehnično konkretizira okoliščine, ki so že obstajale ob izdaji izpodbijane odločbe, pri čemer obstoj komunalne opreme, območje opremljanja in možnost priključitve izhajajo že iz upravnega spisa, uporabnega dovoljenja, uradnih evidenc in podatkov upravljavca infrastrukture. V zvezi z možnostjo priključitve je poudarila, da je za zakonitost odmere odločilna možnost priključitve in ne dejanska izvedba konkretnega hišnega priključka oziroma dejanska uporaba infrastrukture, ter da postopek odmere komunalnega prispevka ni postopek individualnega projektiranja ali tehnične izvedbe konkretnega hišnega priključka, temveč postopek ugotavljanja izpolnjevanja zakonskih pogojev za odmero zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti območja. V zvezi z zakonitostjo Odloka je navedla, da normativni okvir tvorijo ZUreP-3, Uredba o programu opremljanja stavbnih zemljišč in občinski Odlok, ki tvorijo sistemsko povezano normativno ureditev, in da elaborat ne predstavlja samostojnega pravnega vira, temveč zgolj strokovno-tehnično podlago za izvajanje normativno določenih kriterijev. V zvezi z diskriminatorno obravnavo je navedla, da tožeča stranka ne izkaže popolne primerljivosti pravnega in dejanskega položaja navedenih objektov, zlasti glede časa izgradnje infrastrukture, pravnega statusa objektov, poteka posameznih postopkov in podatkov upravljavca, in da morebitne nepravilnosti v drugih postopkih ne vplivajo na zakonitost konkretne izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu.

Sodišče je v tej zadevi dne 26. 5. 2026 opravilo narok za glavno obravnavo. Naroka sta se udeležili tožnik in tožena stranka po svojih pooblaščencih. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listine sodnega in upravnega spisa. Dokazne predloge tožnika, ki se nanašajo na odmero komunalnega prispevka glede objektov in parcel, ki niso v lasti tožnika in niso predmet tega upravnega spora, je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, saj se očitek o neenakem obravnavanju glede drugih imetnikov stavb na istem območju obravnava v okviru materialnopravne sodne presoje in ne dejanske presoje. Nadalje je sodišče označitev poteka komunalnega voda kanalizacije štelo za nesporno, ker nobena stranka ni oporekala poteku tega voda, zato je kot nepotreben zavrnilo izvedbo dokaza o poteku kanalizacijskega voda.

K I. točki izreka

Tožba je utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločbe Občinske uprave Občine Ribnica št. 354-0117/2023-2 z dne 10. 11. 2023 v zvezi z odločbo Župana Občine Ribnica št. 354-0117/2023-6 z dne 5. 1. 2024, s katero je bil tožniku po uradni dolžnosti odmerjen komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s kanalizacijskim omrežjem v višini 1.900,94 EUR.

Med strankama ni sporno, da je Občina Ribnica v naselju ... zgradila kanalizacijsko omrežje, za katerega je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje in da tožnikov objekt na to omrežje ni bil priključen. Prav tako med strankama ni sporna višina obračunskih podatkov (bruto tlorisna površina stavbe in površina gradbene parcele), pridobljenih iz uradnih evidenc, saj tožnik v tožbi ne zatrjuje, da ti podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju.

Sporno pa je, ali je bila tožniku v upravnem postopku zagotovljena pravica do izjave in ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo glede izpolnjevanja pogoja možnosti priključitve objekta na komunalno opremo. Prav tako je sporno, ali je Odlok zakonita podlaga za odmero komunalnega prispevka, ter ali je bil tožnik obravnavan neenakopravno glede na druge zavezance za plačilo komunalnega prispevka.

Pravica stranke do izjave v upravnem postopku

Iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo poštenega postopka. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. To pravico pa lahko uveljavi le, če je akt v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Pravica do izjave izhaja tudi iz 9. člena ZUP, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, če o teh dejstvih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi.

Bistvo načela zaslišanja stranke in pravice do izjave torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdaje odločbe, temveč predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega in dokaznega postopka. Pri tem se pravica do izjave ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve.

Glede vodenja skrajšanega ugotovitvenega postopka

Prvostopenjski organ je tožniku komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sodišče pri tem ugotavlja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sploh ni navedel pravne podlage in razlogov za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Sodišče nadalje ugotavlja, da je kvalifikacijo vodenja postopka kot skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP izrecno zatrjeval šele drugostopenjski organ, ki je na podlagi te ugotovitve tudi štel, da izjava tožnika kot zavezanca za plačilo komunalnega prispevka v postopku pred prvostopenjskim organom zato ni bila potrebna, dopis z informativnim izračunom z dne 30. 10. 2023 pa naj bi bil zgolj obvestilne narave. Ker naj bi bil informativni izračun z dne 30. 10. 2023 zgolj informativne narave, se po mnenju drugostopenjskega organa prvostopenjski organ ni bil dolžan opredeliti do ugovora, ki ga je glede informativnega izračuna komunalnega prispevka podal tožnik. Sodišče se ne strinja s takšnim razlogovanjem drugostopenjskega organa.

Skladno s prvim odstavkom 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi: prvič, če se lahko dejansko stanje v celoti ugotovi na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; drugič, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; tretjič, če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; in četrtič, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke, prav tako pa ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP pa v primeru odmere komunalnega prispevka, kot je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

Kadar organ izda odločbo po skrajšanem postopku, mora v obrazložitvi odločbe navesti, na katero točko prvega odstavka 144. člena ZUP opira vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, ter obrazložiti, kako je konkretno določbo glede vodenja skrajšanega ugotovitvenega postopka uporabil, pri čemer pa izpodbijana odločba takšne utemeljitve ne vsebuje. K drugačnemu zaključku sodišča ne more pripeljati niti dejstvo, da je drugostopenjski organ, ko je zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo, zatrjeval, da naj bi prvostopenjski organ izpeljal skrajšani ugotovitveni postopek na podlagi 144. člena ZUP. Sodišče pri tem ugotavlja, da drugostopenjski organ pri sprejemu svoje odločitve ni dopolnil postopka v skladu z 244. členom ZUP na način, da bi izvedel celoten ugotovitveni postopek, vključno z zaslišanjem stranke oz. z pridobitvijo njene izjave (9. člen ZUP), čeprav je bil po presoji sodišča poseben ugotovitveni postopek v tej zadevi potreben.

Sodišče k temu dodaja, da je prvostopenjski organ tožniku z dopisom z dne 30. 10. 2023 poslal informativni izračun komunalnega prispevka in ga pozval, naj morebitne pripombe sporoči do 7. 11. 2023, s čimer je sam izkazal, da dejansko stanje v zadevi ni bilo nesporno do te mere, da zaslišanje stranke ali pridobitev njene izjave ne bi bilo potrebno. Tožnik je poziv, kot zatrjuje in čemur tožena stranka ne nasprotuje, prejel šele 3. 11. 2023, torej en delovni dan pred iztekom roka, zaradi česar se tudi po presoji sodišča ni mogel celovito izjaviti glede informativnega izračuna komunalnega prispevka. Prav tako iz prvostopenjske odločbe ni razvidno, na podlagi katerih dejstev je prvostopenjski organ ugotovil, da se lahko tožnikov objekt priklopi na javno kanalizacijsko omrežje. Šele drugostopenjski organ je izpolnjenost pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje oprl na projektno dokumentacijo izvedenih del (PID) in na seznam izvajalca javne komunalne službe (Seznam), torej na listini, ki ju prvostopenjski organ v odločbi sploh ni omenil in s katerima tožnik pred izdajo odločbe ni bil seznanjen. S tem, ko je tožena stranka (njen drugostopenjski organ) odločbo oprla na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost izjave, saj drugostopenjski organ ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 244. člena ZUP in ustrezno dopolnil postopka, je bila tudi po presoji sodišča kršena tožnikova pravica do izjave iz 9. člena ZUP, kot to utemeljeno zatrjuje tožnik v tožbi. Pri tem tudi ni sporno, da drugostopenjski organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi glede ugotovitev drugostopenjskega organa, da je izpolnjenost pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje razvidna iz PID in Seznama. Iz navedenega izhaja, da je drugostopenjski organ ugotavljal nova dejstva na podlagi dokazov, ki jih prvostopenjska odločba ni navajala, pri čemer pa ni postopal v skladu s prvim odstavkom 244. člena ZUP, saj po lastni navedbi ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka v tej zadevi. Tudi v drugostopenjski odločbi je namreč izrecno vztrajal, da bi naj bili podani pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP. Sodišče sodi, da je drugostopenjski organ dopolnjeval postopke ravno v delu, ko je ugotavljal možnost priklopa tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje tožene stranke na podlagi PID in očitno tudi na podlagi Seznama.

Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP). Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom s pravico do lastnega zaslišanja in zaslišanja prič možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.

V primeru, kadar drugostopenjski organ dopolnjuje postopek, kot ga je v tej zadevi drugostopenjski organ tožene stranke s svojimi ugotovitvami glede PID in Seznama, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kot bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana.

Navedenega zaključka sodišča ne more spremeniti niti sklicevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bi naj bili v tej zadevi podani pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP. Sodišče je že predhodno pojasnilo, zakaj v tej zadevi pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka niso bili podani.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se na podlagi drugega odstavka istega člena ZUP šteje za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, ki določa, da je kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek. Navedena kršitev pravice do izjave tožnika je na podlagi navedenega samostojen in zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz navedenega razloga kršitve pravil postopka, mu preostalih tožbenih ugovorov ni bilo treba presojati. Zaradi izčrpnosti obrazložitve in kot napotek organu za ponoven postopek pa se sodišče v nadaljevanju opredeljuje še do nekaterih materialnopravnih vprašanj, ki jih je v tožbi izpostavil tožnik.

Tožnik kot sporno uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, ko trdi, da je tožena stranka (prvostopenjski in drugostopenjski organ) napačno uporabila ZUreP-2 in ZUreP-3 in da bi smela pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevati le ZUreP-3. Ta očitek ni utemeljen. Tožena stranka je odločala na podlagi ZUreP-3, prvostopenjski organ pa je zgolj pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka ureditvi po ZUreP-3. Organ druge stopnje je v svoji odločbi tudi izrecno pojasnil, da je zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka 234. člen v zvezi s 161. členom ZUreP-3, kar je tudi po presoji sodišča pravilno.

Med ureditvama po ZUreP-2 in ZUreP-3, glede komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti, po presoji sodišča tudi sicer ni razlike, ki bi vplivala na odločitev o dolžnosti plačila komunalnega prispevka. Tožnik trdi, da naj bi 234. člen ZUreP-3 uvedel nov pogoj - možnost priključitve objekta na komunalno opremo -, ki ga ZUreP-2 ni poznal. To ne drži. Da je bila možnost priključitve na komunalno opremo pogoj za obračun komunalnega prispevka že pred uveljavitvijo ZUreP-3, izhaja, med drugim, iz 155. člena ZUreP-2, po katerem je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej za možnost, da se objekt z izgradnjo priključka priključi na komunalno omrežje, kar je tudi že ustaljeno stališče sodne prakse iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt).

Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmeri med drugim zaradi izboljšanja opremljenosti s komunalno opremo (peti odstavek 232. člena ZUreP-3). Za izboljšanje komunalne opremljenosti se šteje, če se zemljišče dodatno opremi s komunalno opremo, ki je prej ni bilo (prvi odstavek 161. člena ZUreP-3), pri čemer je komunalna oprema za izboljšanje opremljenosti tista, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (drugi odstavek 161. člena ZUreP-3). Skladno s prvim odstavkom 234. člena ZUreP-3 se tak prispevek odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti, po drugem odstavku istega člena pa se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona, in sicer: prvič, da je komunalna oprema zgrajena, drugič, da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje, in tretjič, da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo. Iz navedenih določb izhaja, da je za nastanek obveznosti bistvena tudi možnost izvedbe priključitve objekta na komunalno opremo.

Sodišče pri tem pripominja, da je način določitve površine objekta in gradbene parcele izhajal že iz uradnih evidenc, na katere se je prvostopenjski organ oprl, s čimer je bilo tožniku omogočeno, da se s temi podatki seznani in zoper njih uveljavlja morebitne ugovore, kar je tožnik v tej zadevi tudi izkoristil s podajo skupinskega ugovora, skupaj z nekaterimi drugimi zavezanci za plačilo komunalnega prispevka.

Pri presoji tožnikovega ugovora o nemožnosti priključitve njegovega objekta zaradi zatrjevanih višinskih razlik med objektom in kanalizacijskim vodom, je treba izhajati iz vsebine zakonskega pogoja. Res je, kot zatrjuje tožena stranka, da za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zadošča (že) možnost priključitve objekta zavezanca na komunalno opremo, dejanski priklop na komunalno omrežje pa ni pogoj (3. točka četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3), ki bi moral biti izpolnjen, da bi lastnik objekta postal zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Možnost priključitve pomeni, da je z izgradnjo komunalne opreme vzpostavljena dostopnost te opreme, na katero se objekt lahko priključi z izgradnjo hišnega priključka, ki ga financira lastnik. Vendar pa je treba pri tem ločevati med tehnično zahtevnostjo izvedbe priklopa in objektivno nemožnostjo priklopa. Tako okoliščina, da gravitacijski priklop na kanalizacijo s prostim padom zaradi višinske lege terena in višinskih padcev ni mogoč, po presoji sodišča sama po sebi ne pomeni, da možnost priključitve objekta na kanalizacijsko omrežje ne obstaja. Objekt ali del objekta, ki leži pod koto dna odvodnega kanala, kot zatrjuje tožnik za svoj objekt, se na javno kanalizacijo lahko priključi npr. tudi prek hišnega črpališča, ki ga zgradi in vzdržuje lastnik priključka. Taka tehnično zahtevnejša izvedba priklopa ostaja strošek in breme lastnika, vendar to ne pomeni, da zakonski pogoj glede možnosti priključitve objekta na javno kanalizacijsko omrežje ne bi bil izpolnjen.

Iz navedenega izhaja, da tožnikov ugovor o razliki v višinskih padcih med tožnikovim objektom in vodom kanalizacije, zaradi česar naj gravitacijski priklop ne bi bil mogoč, sam po sebi ne more biti upošteven kot razlog, da se mu komunalnega prispevka ne bi odmerilo. Tak ugovor pa je pravno upošteven le, če pomeni, da priklopa tožnikovega objekta na zgrajeno omrežje objektivno ni mogoče izvesti na noben način, torej niti prek hišnega črpališča oziroma tlačne izvedbe, oz. na drug tehničen način - na primer, ker omrežje fizično ne sega do tožnikove parcele oziroma ta ne leži v območju, na katerem je priključitev zagotovljena. Šele v tem primeru tretji pogoj iz 3. točke četrtega odstavka 161. člena ZUreP-3 ne bi bil izpolnjen.

Do tega razlikovanja, ki je za presojo izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve odločilno, pa se tožena stranka, njen prvostopenjski in drugostopenjski organ, po presoji sodišča nista zadostno opredelila. Prvostopenjska odločba o možnosti priključitve nima navedenih razlogov, na podlagi katerih je prvostopenjski ugotovil, da bi bil tožnikov objekt lahko priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje, kar je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe izrecno priznal tudi drugostopenjski organ. Ta je izpolnjenost pogoja možnosti priklop izpeljal zgolj posredno iz PID in na podlagi tega zaključil, da je tožnikovo zemljišče opremljeno z novo komunalno opremo, ter iz Seznama upravljavca, da je hišni priključek tožnikovem objektu "v fazi izgradnje". Pri tem pa se ni se opredelil do tega, ali gre pri tožnikovem objektu zgolj za tehnično zahtevnejši priklop, ki zakonskega pogoja možnosti priključitve na kanalizacijsko omrežje ne izključuje, ali za objektivno nemožnost priklopa, kar bi pomenilo neizpolnjevanje tega zakonskega pogoja za odmero komunalnega prispevka v obravnavani zadevi. Seznam, ki bi ga naj predložil izvajalec javne službe in ki tudi sicer nima narave uradne evidence, na katero bi lahko organ oprl svojo odločitev, ter tamkajšnja navedba, da je tožnikov priključek "v fazi izgradnje", sam po sebi ne dokazuje možnosti priključitve tožnikovega objekta. Dokument, Seznam, na katerega se sklicuje tožena stranka in se nahaja v upravnem spisu, po presoji sodišča predstavlja zgolj golo navedbo izvajalca javne službe v tabeli, pri čemer so v tabeli navedena (zgolj) osebna imena, ne pa tudi oznake objektov, ki bi jih naj bilo mogoče priklopiti na kanalizacijsko omrežje (ali pa so že priklopljeni) in lega (parcele) teh objektov. Ta dokument ni opremljen niti s podpisom, niti ni razvidno, kako ga je tožena stranka uvrstila v spis, saj npr. nima niti oznake oz. številke dokumenta v spisu, niti spis ne vsebuje sezama listin v spisu, da bi bilo mogoče preveriti način in datum pridobitve tega dokumenta - Seznama. Kot takšen, ta Seznam, brez ustreznega konteksta glede vira v Seznamu navedenih podatkov in preverljivosti teh podatkov, ne more služiti nobenemu dokazovanju v tem postopku upoštevnih dejstev.

Zato bo moral organ v ponovnem postopku, potem ko bo tožniku zagotovil pravico do izjave o PID in Seznamu in glede izpolnjenosti pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje, z gotovostjo ugotoviti in zadostno obrazložiti izpolnjenost pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje v skladu s 214. členom ZUP. Pri tem sodišče ponovno poudarja, da morebitna tehnično zahtevnejša izvedba priklopa tožnikovega objekta na javno kanalizacijsko omrežje ne pomeni, da tožnikov objekt ne izpolnjuje pogoja možnosti priključitve na javno kanalizacijsko omrežje.

Tožnik uveljavlja še nezakonitost Odloka, ker naj v njem ne bi bilo podlag oziroma meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti, kar naj bi bilo v nasprotju z 234. členom ZUreP-3 in 21. členom Uredbe, ter ker Odlok formule za izračun komunalnega prispevka ne določa, temveč se glede tega sklicuje na Uredbo.

Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo - stroške obstoječe komunalne opreme, stroške na enoto mere in merila za odmero - sprejme občina. To je tožena stranka storila z Odlokom. V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški na enoto mere, merila pa so določena v 3., 6., 7. in 8. členu, in sicer razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta (0,5 : 0,5), faktor namembnosti objekta (7. člen), računski faktor površine (8. člen, 3,5) in prispevna stopnja zavezanca (9. člen, 100 %). Čeprav v Odloku ni izrecno navedeno, da med merila sodita tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, sta ti dve merili določeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

Po petnajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero, kar je storila z Uredbo. Bistveno je, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na že z zakonom določeno merilo, kar je tožena stranka storila. Okoliščina, da v 3. členu Odloka nista posebej navedeni površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, zato ne pomeni nezakonitosti Odloka, saj ti merili izhajata že iz zakona, smiselno pa tudi iz 10. člena Odloka, ki glede formule za izračun in postopka odmere napotuje na Uredbo. Sodišče zato zavrača tožnikovo trditev, da je napotitev na Uredbo netransparentna, nenatančna in nedoločna; formula iz 30. člena Uredbe je določna in jo je organ tudi uporabil. Na podlagi programa opremljanja temeljijo le podlage za odmero komunalnega prispevka za novo komunalno opremo, ne pa tudi za obstoječo komunalno opremo, za odmero katere zadošča odlok iz enajstega odstavka 230. člena ZUreP-3; ker je bil v obravnavani zadevi odmerjen komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo zaradi izboljšanja opremljenosti, sprejem programa opremljanja ni bil pogoj za odmero.

Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero po uradni dolžnosti, ker naj odmera po uradni dolžnosti v njem ne bi bila izrecno navedena. Iz sodne prakse, na katero se sklicuje tožnik, izhaja le, da je določba odloka, ki odmero po uradni dolžnosti izrecno dopušča, pravilna podlaga za tako odmero, ne pa tudi, da je taka izrecna določba pogoj za dopustnost odmere. Odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti v primeru izboljšanja opremljenosti namreč predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3), zato ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, ki tudi ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

Položaj v obravnavani zadevi je tudi bistveno drugačen od tistega, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi, na katero se sklicuje tožnik. Bistvo tam zavzetega stališča je, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati za vsak posamezen postopek odmere posebej, temveč se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta, ki velja v času uvedbe postopka. V obravnavani zadevi pa se nobena od podlag za odmero ni ugotavljala posebej za tožnika, temveč izhaja iz Odloka. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil; v četrtem odstavku 296. člena ZUreP-3 je določeno, da občinski predpisi, izdani na podlagi ZUreP-2, ostanejo v veljavi, če niso v nasprotju s tem zakonom, v sedmem odstavku istega člena pa je izrecno določeno, da odloki o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejeti na podlagi ZUreP-2, še naprej veljajo kot odloki o podlagah za odmero po ZUreP-3.

Glede očitka o neenakem obravnavanju

Tožnik toženi stranki očita neenako obravnavanje, ker v dvoletnem roku iz sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 ni vsem zavezancem odmerila komunalnega prispevka. Ta določba določa, da se prispevek iz prvega odstavka odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer rok začne teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje; če občina v tem roku prispevka ne odmeri, se objekt priključi brez pogoja njegovega plačila. Rok je tako začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja 12. 11. 2021, izpodbijana odločba pa je bila izdana 10. 11. 2023, torej pred njegovim iztekom.

Ali je tožena stranka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, za odločitev v zadevah odmere komunalnega prispevka za posameznega zavezanca ni pravno relevantno. Po 14. členu Ustave so vsakomur zagotovljene enake pravice ne glede na osebne okoliščine. Da bi bil tožnik diskriminiran na podlagi osebne okoliščine niti ne zatrjuje. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to ne pomeni, da so tudi ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati, saj se na enakost v nepravu ni mogoče uspešno sklicevati.

Sodišče je glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

V ponovnem postopku bo moral upravni organ tožniku pred izdajo odločbe omogočiti, da se izjasni o vseh relevantnih okoliščinah, ki se tičejo odmere komunalnega prispevka, zlasti o vsebini PID in Seznama, na katera je bila oprta ugotovitev o možnosti priključitve, ter ugotoviti in obrazložiti izpolnjenost pogoja možnosti priključitve tožnikovega objekta na kanalizacijsko omrežje, nato pa o zadevi ponovno odločiti (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Sodišče ji je na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo pavšalni znesek v višini 385,00 EUR, povečan za 22 % DDV v višini 84,70 EUR, kar skupaj znaša 469,70 EUR. O zakonskih zamudnih obrestih je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika, po katerem začnejo teči od poteka roka za prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa za tožbo se skladno z Zakonom o sodnih taksah po uradni dolžnosti vrne tožniku neposredno s strani sodišča, zato se ta del stroškov toženi stranki ne nalaga. Kar je tožeča stranka uveljavljala več, je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.