Jedro

Prvostopenjsko sodišče z uporabo spremenjenega Stanovanjskega zakona (SZ-1A) ni kršilo prepovedi retroaktivne veljavnosti, kljub temu da je svojo odločitev oprlo na določbe zakona, ki je začel veljati šele v času po vložitvi predloga. Gre za primer dopustne neprave retroaktivnosti, o kateri govorimo v primeru nezaključenih dejanskih stanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pogoji po novem zakonu za sklenitev pogodbe na podlagi 2. odstavka 32. člena SZ-1 izpolnjeni, zato je pravilno presodilo, da predlagatelji nimajo več pravnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe v tem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nadomestilo 5. člen Pogodbe o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe na naslovu R. u. 16, L. in določilo solastniške deleže etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe. Predlog pa je v delu, ki glasi na ugotovitev, da je navedena pogodba veljavno sklenjena na podlagi 32. člena Stanovanjskega zakona, zavrglo.

Zoper navedeni sklep se v delu, v katerem je bil njihov predlog zavržen, predlagatelji po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujejo in uveljavljajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je Stanovanjski zakon (SZ-1) ob vložitvi predloga določal, da je za sklenitev pogodbe o medsebojnih razmerjih potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov in ker nasprotni udeleženec ni hotel podpisati pogodbe, je bil predlog v celoti utemeljeni. Zahtevek je bil postavljen z namenom, da se razmerja med etažnimi lastniki uredijo, pritožniki pa opozarjajo na primer, ko bi zakon ponovno uveljavil potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Menijo, da bi v izogib negotovosti bilo potrebno zahtevku tudi v tem delu ugoditi, kar pritožbenemu sodišču tudi izrecno predlagajo.

Pritožba ni utemeljena.

SZ-1 v III/2 poglavju ureja pogodbo o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki, s katero uredijo način upravljanja in rabe večstanovanjske stavbe (v nadaljevanju Pogodba) in nalaga njeno obvezno sklenitev (32. člen SZ-1). V 33. členu določa njeno vsebino, to pa določa tudi 116. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta v 270. členu določa, da je potrebno pogodbo skleniti v enem letu od uveljavitve SPZ (1.1.2003), če pa pogodba v tem roku ni sklenjena, lahko vsak od etažnih lastnikov ali upravnik predlaga, da vsebino pogodbe določi sodišče v nepravdnem postopku (1. odstavek 182. člena SZ).

Etažni lastniki stavbe na naslovu R. u. 16, L. niso dosegli potrebnega soglasja za sklenitev pogodbe, zato so skupaj z upravnikom pri Okrajnem sodišču v Ljubljani sprožili predlog, da vsebino pogodbe določi sodišče. Tekom postopka je bil dne 25.6.2008 uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1A), ki je v 32. členu originalnega besedila dodal nova odstavka. Na podlagi 2. odstavka 32. člena noveliranega SZ-1 se tako za izvajanje tega zakona šteje, da je pogodba sklenjena, ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor 3/4 solastniških deležev. Za sklenitev pogodbe je po novelirani ureditvi tako dovolj, da je sprejeta 3/4 večina, SZ-1A pa v prehodnih in končnih določbah ni določil, kako je z njegovo uporabo za nazaj, niti kakšne učinke ima njegova uveljavitev na že sprožene postopke za nadomestitev pogodbe.

Po oceni pritožbenega sodišča pa prvostopenjsko sodišče z uporabo spremenjenega Stanovanjskega zakona (SZ-1A) ni kršilo prepovedi retroaktivne veljavnosti. Res je v pravni teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da je treba za presojo pravnih razmerij uporabiti materialnopravna pravila, ki so veljala ob nastanku takšnih pravnih razmerjih, razen če novi materialni predpisi (v prehodnih določbah) izrecno ne določa drugače. Ustavna prepoved retroaktivne veljave zakona (člen 155 Ustave RS) temelji na načelih pravne države, pravne varnosti in zaupanja v pravo. Retroaktivnost pomeni poseganje zakona v preteklost - nova pravna norma se uporabi za nek dokončan dejanski stan iz preteklosti. V konkretnem primeru pa ne gre za tako situacijo, kljub temu da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbe zakona, ki je začel veljati šele v času po vložitvi predloga, pač pa gre za primer dopustne neprave retroaktivnosti, o kateri govorimo v primeru nezaključenih dejanskih stanj.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pogoji po novem zakonu za sklenitev pogodbe na podlagi 2. odstavka 32. člena SZ-1 izpolnjeni, zato je pravilno presodilo, da predlagatelji nimajo več pravnega interesa za izdajo ugotovitvene odločbe v tem delu. Ker se šteje pogodba za sklenjeno na podlagi samega zakona, dodatno odločba sodišča ni bila potrebna in je odločitev o zavrženju predloga materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče tudi ne najde razumnega razloga, v čem bi bili predlagatelji lahko prizadeti, če je postalo dovolj, da soglasje volj dosežejo etažni lastniki, ki imajo 3/4 solastniških deležev in s tem tudi veljavno sklenitev pogodbe, saj je ravno nadomestitev te pogodbe in njena veljava tisto, kar želijo doseči v tem postopku. Uporaba noveliranega SZ-1 je za konkretno razmerje tako dopustna, z uveljavitvijo novele SZ-1A pa so etažni lastniki, ki imajo več kot 3/4 solastniških deležev, dobili možnost svoje razmerje urediti oziroma so ga že uredili brez intervencije sodišča, s tem pa izgubili pravni interes za sodno varstvo.

Ker v pritožbi očitane kršitve niso podane, sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 250. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Ker predlagatelji s pritožbo niso uspeli, do povračila svojih pritožbenih stroškov niso upravičeni (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).