Jedro

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so jasna in tudi stroga, kar je razumljivo, saj urejajo ravnanja zavarovancev v času bolniškega staleža. Ta je namenjen izboljšanju zdravstvenega stanja, kar pomeni, da se mora zavarovanec v celoti podrediti navodilom zdravnika in skrbeti, da čim prej pride do izboljšanja zdravstvenega stanja. Zahteva, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi na domu, v tem času doma in mora za odhod iz kraja bivanja dobiti odobritev zdravnika oziroma zdravstvene komisije, zato ne more pomeniti kršitve ustavnih pravic, konkretno svobode gibanja. Ker tožnica izrecne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivališča ni imela, je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tudi obstoj okoliščin in interesov obeh strank, torej delavca in delodajalca. Opiranje le na okoliščine na strani ene stranke pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 110. člena ZDR, ki nalaga tehtanje interesov in okoliščin na strani obeh pogodbenih strank. Ni nepomembno, ali je tožnica kršitev storila z namernim ignoriranjem pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in je kraj bivanja zapustila zavedajoč se svoje kršitve ali pa je to storila v prepričanju, da izrecnega dovoljenja ne potrebuje, pri čemer je treba upoštevati, da ji je osebni zdravnik dovolil „prosto gibanje“, specialistka psihiatrinja pa priporočala „spremembo okolja“.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2008, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, za vrnitev nazaj na delo in za priznanje vseh pravic od 14. 10. 2008 do ponovnega nastopa na delo, z odvodom davkov in prispevkov in prijavo v zavarovanje. Ugotovilo je, da je tožnica z odhodom iz kraja bivanja brez odobritve osebnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni izpolnila dejanski stan odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 40/2002 in naslednji). Ocenilo je, da potrdilo zdravnika z dne 26. 6. 2008 oziroma 30. 6. 2008, kjer se tožnici priporoča „prosto gibanje“, ne pomeni odobritve za odhod iz kraja bivanja. Ocenilo je tudi, da so podani pogoji iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj s tožnico tožena stranka ni mogla več nadaljevati delovnega razmerja, ker je njeno ravnanje v času bolniškega staleža negativno vplivalo na zaposlene, ki so od načelnice upravne enote zahtevali ukrepanje zoper tožnico.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica osebnega zdravnika ni obvestila, da namerava odpotovati iz kraja bivališča in ker njegove odobritve za to ni imela, ni le zlorabila zdravnikovega zaupanja, temveč je s tem storila kršitev, ki ima podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. V obširni reviziji, v kateri ponavlja navedbe iz dosedanjih vlog v postopku, tožnica pretežno izpostavlja troje: da odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, da ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka in da se kršitve nanašajo na obdobje pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da ji je osebni zdravnik priporočal oziroma dovolil prosto gibanje, zdravnica specialistka psihiatrinja pa sprehode v naravo. Z udeležbo na planinskem taboru teh navodil ni prekoračila. Dodatnih pojasnil, da prosto gibanje pomeni le gibanje v domačem kraju, ji zdravnik ni dal. Izrecno ji tudi ni prepovedal, da zapusti kraj bivanja. V zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja navaja, da so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi v nekakšni zameri tožene stranke zaradi pogoste bolniške odsotnosti, kar pomeni diskriminacijo na podlagi zdravstvenega stanja. Meni, da bi morala tožena stranka že v odpovedi navesti okoliščine, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju revidentke naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker se nanaša na njeno ravnanje v obdobju, preden je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Kršitve naj bi bile storjene od 13. 7. 2008 do 17. 7. 2008, novo pogodbo o zaposlitvi, s katero so bila na novo urejena pogodbena razmerja, pa je podpisala šele 30. 7. 2008. Poleg navedenega revizija uveljavlja tudi številne procesne kršitve: iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ker naj bi ne bilo podlage v spisu za zaključek, da je tožnica kršila zaupanje osebnega zdravnika in povzročila tveganje za svoje zdravje; bistveno kršitev, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da naj ne bi upoštevalo napotkov sodišča druge stopnje iz razveljavitvenega sklepa; bistveno kršitev, ker sodišči nista obravnavali vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje, kot to zahteva 362. člen ZPP; bistveno kršitev iz 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja; bistveno kršitev, ker naj bi se sodišči ne opredeljevali do zatrjevanih diskriminatornih ravnanj tožene stranke do tožnice, ki so privedla do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; bistveno kršitev določb ZPP, ker sodišče prve stopnje na zadnjem naroku tožnici ni dovolilo odgovoriti na izpoved, ki jo je podala načelnica tožene stranke; bistveno kršitev, ker naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo svoja pooblastila, ker ni izhajalo iz trditvene podlage pravdnih strank glede podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, za katero tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da je bila podpisana zaradi uvedbe novega plačnega sistema; bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo, da je nova pogodba o zaposlitvi identična prejšnji, čeprav prejšnja v spis ni vložena v celoti, ampak ji manjka ena stran; bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo bistvenih kršitev, zagrešenih pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem, da ni sledilo napotkom sodišča druge stopnje. Uveljavlja tudi kršitev številnih ustavnih pravic (iz 14., 22., 32., 34., 49., 50., 51., 66. ter 72. člena Ustave RS). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje z drugačnim obsegom in drugačnimi razlogi izpodbijanja kot pritožba, ki je redno pravno sredstvo proti prvostopenjski sodbi. Zato je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Mogoče jo je vložiti le zaradi določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti na pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato morajo biti razlogi, zaradi katerih se sodba sodišča druge stopnje izpodbija, konkretizirani, in sicer tako, da je ob očitku bistvenih kršitev treba konkretno navesti procesno določilo, ki naj bi bilo prekršeno (oziroma mora biti kršitev opisana tako natančno, da je mogoče vsaj smiselno razbrati, katera se zatrjuje) ter da je ob očitku zmotne uporabe materialnega prava navedeno, katero določbo materialnega prava je sodišče zmotno uporabilo oziroma je ni uporabilo, pa bi jo moralo.

6. Večina bistvenih kršitev, ki se uveljavljajo v reviziji, ni konkretiziranih. Zlasti, kadar revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, mora biti ta konkretizirana tudi tako, da se navede, kako je vplivala na zakonitost odločitve. Ker večina v reviziji na ta način očitanih bistvenih kršitev ni konkretizirana, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni moglo (in smelo) preizkusiti.

7. S sklicevanjem na nekatere bistvene kršitve revizija skuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (npr. glede ugotovitve, da je tožnica zlorabila zaupanje zdravnika; glede ugotovitve, da je bila nova pogodba o zaposlitvi podpisana zaradi uvedbe novega plačnega sistema). Zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8. V ostalem pa je očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zlasti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen. Prva je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in niso v nasprotju sami s sabo. Druga bistvena kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tudi ta kršitev ni podana. Revizija ob očitku protispisnosti glede nove pogodbe o zaposlitvi ne navede, v čem naj bi bila prvotna pogodba o zaposlitvi drugačna od nove, odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

9. Tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 362. členom ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu tako glede obstoja odpovednega razloga, kot tudi glede okoliščin in interesov pogodbenih strank za nadaljevanje delovnega razmerja.

10. Brez vsakršne podlage je tudi očitek kršitev ustavnih pravic.

11. Utemeljeno pa revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

12. Po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni od 13. 7. 2008 do 17. 7. 2008 odpotovala iz kraja svojega bivanja ter se v tem času udeležila poletnega tabora Planinskega društva ... v Logarski Dolini. Dva dni pred tem, dne 11. 7. 2008, je obiskala svojega osebnega zdravnika, ki mu ni povedala, da namerava odpotovati v drug kraj. Osebni zdravnik je sicer tožnici odobril „prosto gibanje“.

13. Po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji) mora osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi...). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

14. Bistveni dejanski ugotovitvi, da tožnica za odhod v Logarsko dolino ni imela izrecne odobritve osebnega zdravnika, tožnica ne oporeka. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so jasna in tudi stroga, kar je razumljivo, saj urejajo ravnanja zavarovancev v času bolniškega staleža. Ta je namenjen izboljšanju zdravstvenega stanja, kar pomeni, da se mora zavarovanec v celoti podrediti navodilom zdravnika in skrbeti, da čim prej pride do izboljšanja zdravstvenega stanja. Zahteva, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi na domu, v tem času doma in mora za odhod iz kraja bivanja dobiti odobritev zdravnika oziroma zdravstvene komisije, zato ne more pomeniti kršitve ustavnih pravic. Obveznost predhodne odobritve osebnega zdravnika torej nedvomno izhaja iz 233. člena Pravil, posredno pa tudi iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki zapustitev kraja bivališča brez predhodne odobritve zdravnika opredeljuje kot odpovedni razlog. V obravnavanem primeru je obstoj tega razloga ugotovljen, saj tožnica izrecne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivališča ni imela.

15. Poleg odpovednega razloga pa je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi obstoj okoliščin iz prvega odstavka 110. člena ZDR, torej okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Revizija sicer neutemeljeno vztraja, da bi morala tožena stranka obstoj teh okoliščin navesti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj zakon česa takega ne predpisuje. Vendar pa iz citirane določbe izhaja, da je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh strank, torej delavca in delodajalca. Opiranje le na okoliščine na strani ene stranke pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 110. člena ZDR, ki nalaga tehtanje interesov in okoliščin na strani obeh pogodbenih strank. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta se osredotočili samo na okoliščine oziroma interese delodajalca, sklicujoč se na izpoved S. K., načelnice tožene stranke. Povsem pa sta zanemarili okoliščine na strani tožnice. Ni nepomembno, ali je tožnica kršitev storila z namernim ignoriranjem pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in je kraj bivanja zapustila zavedajoč se svoje kršitve ali pa je to storila v prepričanju, da izrecnega dovoljenja ne potrebuje, pri čemer je treba upoštevati, da ji je osebni zdravnik dovolil „prosto gibanje“, specialistka psihiatrinja pa priporočala „spremembo okolja“. Ker sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo in nista ugotavljali okoliščin na strani tožnice ter njihovega vpliva na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo ugotoviti tudi okoliščine na strani tožnice in se nato s primerjavo z okoliščinami na strani tožene stranke odločiti, ali možnost nadaljevanja delovnega razmerja še obstaja.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.