Jedro

Za izrek inšpekcijskega ukrepa tožnikoma zadostuje ugotovitev, da sta tožnika v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika nepremičnin, na katerih so urejeni parkirni prostori, ki ovirajo promet na javni cesti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpektor za ceste tožnikoma naložil, da morata parkirišče na parc. št. 291/10 in 291/17 k.o., ... pred Kegljaškim klubom A. urediti v skladu z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ter soglasjem Cestnega podjetja Maribor tako, da morata parkirne prostore fizično ločiti od vozišča regionalne ceste R2-431/1431 s koriti ali robniki, ki morajo biti minimalno oddaljeni od roba asfaltnega vozišča 1,60 m. Navedena dela sta bila dolžna tožnika izvesti v rok 30 dni po vročitvi odločbe. V obrazložitvi odločbe inšpektor za ceste navaja, da je dne 25. 3. 2009 opravil ponovni inšpekcijski nadzor z namenom ugotoviti, ali so parkirni prostori legalni in urejeni v skladu z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ter pridobljenimi soglasji. Pri ogledu na kraju samem je bilo ugotovljeno, da parkirišče ni fizično ločeno od vozišča ceste, zaradi česar je ovirana in ogrožena varnost prometa. Prav tako je zaradi parkiranih vozil ob samem vozišču ovirana preglednost na priključku javne poti. Inšpektor je v postopku tudi pridobil zemljiško knjižni izpisek, iz katerega izhaja, da sta lastnika parcel št. 291/10 in 291/17 k.o., ... tožnika. S svojimi ugotovitvami je inšpektor seznanil zavezanca z vročitvijo zapisnika o ogledu, vendar zavezanca na ugotovitve nista podala nobene izjave. Izrečeni ukrep temelji na 3. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o javnih cestah ( Ur. list RS, št. 33/2006-UPB1, ZJC), ki daje inšpektorju za ceste pravico in dolžnost nadzorovati izvajanje ukrepov za varstvo cest in prometa na njih. Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 3717-14/2009/2-0021021 z dne 31. 8. 2009. Po ugotovitvah tožene stranke je bilo v postopku dejansko stanje pravilno ugotovljeno, prav tako je bil pravilno uporabljen materialni predpis. Iz zapisnika o ogledu je razvidno, da je pred objektom zgrajeno parkirišče v dolžini 40 m in širini 15 m, ki ima v celotni dolžini narejeno navezavo na regionalno cesto in ni fizično ločeno od državne ceste. Iz pogojev soglasja Cestnega podjetja Maribor pa izhaja, da bi morali biti parkirni prostori fizično ločeni od vozišča regionalne ceste. Enako je bilo to določeno tudi v lokacijskem in gradbenem dovoljenju. Tožena stranka je tudi zavrnila pritožbeni ugovor, da tožnika nista lastnika zemljišča, saj za to nista predložila nobenih dokazov. Prvostopni organ je v postopku namreč pridobil izpiska iz zemljiške knjige, iz katerih izhaja, da sta tožnika še vedno lastnika zemljišč parc. št. 291/17 in 291/10 k.o., ... vsak do 1/2. Tožnika v tožbi navajata, da sta se že v upravnem postopku na prvi stopnji ter nato v pritožbenem postopku sklicevala na dejstvo, da od leta 2004 oz. 2005 dalje nista več lastnika spornih nepremičnin. Z darilno pogodbo sta namreč nepremičnini podarila svojima otrokoma, tako da sta sedaj lastnika B.B. in C.C., vsak do 1/2. Tožnika sta le starša lastnikov in kot taka nimata nobenih pristojnosti glede nepremičnin, ne glede na to, da je tožnik predsednik Kegljaškega kluba A. Na navedeno dejstvo tožnika opozarjata ves čas postopka, kljub temu pa je upravni organ vztrajal pri nepravilni odločitvi in se nepravilno sklicuje, da bi naj bila tožnika še vedno zemljiško knjižna lastnika. To pa ne drži, saj sta bili darilni pogodbi overjeni po notarju, predlagan je bil tudi vpis v zemljiško knjigo, kar je razvidno iz izpiska iz zemljiške knjige. Okoliščina, da nova lastnika še nista vpisana v zemljiško knjigo, temveč je vpisana le plomba, ne more iti v breme tožnikov, temveč je to stvar sodišča. Predlagata, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega organa v izpodbijani odločbi, kakor tudi odločitev tožene stranke, ki je zavrnila pritožbo tožnikov kot neutemeljeno, pravilni in zakoniti. Pri tem sta oba organa za svojo odločitev navedla pravilne razloge, zato se sodišče v tej sodbi v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge v obeh upravnih aktih (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1). Tudi v tožbi tožnika smiselno le ponavljata ugovore, ki sta jih navedla v upravnem postopku in o katerih je že pravilno presodila tožena stranka, zato s tožbo ne moreta uspeti.

Predmet tega postopka se nanaša na ukrep inšpektorja za ceste, ki je bil naložen tožnikoma kot zavezancema na podlagi določb ZJC. V skladu z določbo 74. člena ZJC je inšpektor za ceste pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva državnih cest med drugim tudi pristojen za nadzorovanje izvajanja ukrepov za varstvo cest in prometa na njih (tretja točka prvega odstavka navedenega člena). V zadevi ni sporno, da sta tožnika na podlagi lokacijskega dovoljenja z dne 20. 11. 1991 ter na njegovi podlagi izdanega gradbenega dovoljenja investitorja parkirišča na parc. št. 291/10 in 291/17 k.o., ..., ki bi moralo biti v skladu z navedenimi dovoljenji ter soglasjem Cestnega podjetja Maribor z dne 19. 11. 1991 urejeno tako, da je fizično ločeno od vozišča regionalne ceste, in sicer s koriti ali robniki. Sporno pa je vprašanje, ali sta tožnika tudi inšpekcijska zavezanca. V zvezi s tem tožnika navajata, da nista več lastnika parcel št. 291/10 in 291/17 k.o., ..., ker sta ju z darilnima pogodbama v letu 2004 oziroma 2005 podarila svojima otrokoma. Navedeno dokazujeta z darilnima pogodbama, ki sta bili overjeni pri notarju in predloženi davčnemu uradu, prav tako je bila zaznamba spremembe lastništva zavedena v zemljiški knjigi.

Sodišče je v postopku ugotovilo, da je v zemljiški knjigi pri navedenih parcelah vpisan postopek spremembe lastninske pravice. Datum vpisa plombe je bil 12. 4. 2005 in 30. 5. 2005, vendar o navedenih vpisih vse do sedaj še ni bilo odločeno. Tako sta v zemljiški knjigi kot lastnika parcel še vedno vknjižena tožnika, vsak do ½.

V skladu z določbo prvega odstavka 49. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002, SPZ) se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo. Zgolj s sklenitvijo pravnega posla (v obravnavanem primeru darilne pogodbe) torej obdarjenca na nepremičnini nista pridobi lastninske pravice. Za to tudi ne zadošča, da je vložen zemljiškoknjižni predlog za pridobitev lastninske pravice na podlagi sklenjene darilne pogodbe. Res v primeru, če je predlogu ugodeno, vpis pravice učinkuje od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, vendar pa obdarjenca v obravnavanem primeru še nista vpisana kot lastnika, ker o njunem predlogu sodišče še ni odločilo. Navedena okoliščina pa za potrebe inšpekcijskega postopka zadostuje, da sta tožnika inšpekcijska zavezanca. K temu sodišče še dodaja, da je za prenos lastninske pravice na nepremičnini potrebno, da je pravni posel o prenosu lastninske pravice pravno veljaven. Iz zemljiške knjige pa je v obravnavanem primeru razvidno, da je bila pri parceli številka 291/10 k.o., ... dne 24. 8. 1998 vknjižena prepoved odtujitve v korist D.D. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da sta upravna organa svojo odločitev oprla na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na katero sta tudi pravilno uporabila materialno pravo, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je tudi zavrnilo zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.