Jedro

Tožeča stranka z odškodninskim zahtevkom dejansko zahteva plačilo stroškov, ki so potrebni za odpravo napak oziroma za dokončanje del, ki bi jih morala opraviti tožena stranka. Tožeča stranka s tem zahtevkom zahteva odpravo napak na stroške tožene stranke, saj bo navedena dela morala opraviti po drugem podjemniku, s tem pa ji bodo lahko nastali višji stroški, kot so bili dogovorjeni v pogodbi. Tožeča stranka bi bila upravičena do plačila navedenih stroškov, četudi ji še niso nastali, če bi jih uveljavila v okviru prekluzivnega roka, kot ga določa drugi odstavek 38. člena v zvezi s tretjim odstavkom 37c. členom ZVPot-1. Gre namreč za posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, ki izključuje uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov (pravic) naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. Zato je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov.

Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da ji pripadajo stroški po tarifni številki 3102 po Zakonu o odvetniški tarifi, ker je bila zadeva razveljavljena in je bil opravljen nov narok. Sodna praksa, ki se je izoblikovala v podobnih primerih, priznava nagrado za (nov) narok, ne priznava pa nagrade za postopek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba in sklep v V. točki spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 83,66 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 50,00 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 825,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2010 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 6.524,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2010 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe brez dodatnega roka, ker je iz ravnanja tožene stranke izhajalo, da svoje obveznosti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Ker je bila pogodba razvezana, sta imeli pravdni stranki pravico zahtevati vrnitev danega. Ker je toženec kot podjemnik izdelal stvar, ki je postala sestavini del druge stvari, ki je v lasti tožnice (naročnika), vrnitev stvari v naravi ni bila mogoča, zato je sodišče ugotavljalo vrednost dosežene koristi v denarju in sicer vrednost tistih del, ki nimajo napake, oziroma vrednost celotnih del zmanjšano za nedokončan obseg del. Sodišče prve stopnje je vrednost del ocenilo na podlagi mnenja izvedenca, ki je ovrednotil posamezna dela po vrednosti, kot so bila dogovorjena med pravdnima strankama iz ponudbe oziroma obračuna. Opravljena izvršena dela tožene stranke so bila ocenjena v vrednosti 5.174,46 EUR. Ker je pred izvedbo del tožeča stranka plačala toženi stranki 6.000,00 EUR, je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki znesek 825,54 EUR. Sodišče prve stopnje je priznalo tožeči stranki od prisojene glavnice zakonite zamudne obresti od 30. 6. 2009, kot je to zahtevala v tožbi, saj je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka 6.000,00 EUR prejela 22. 6. 2009. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine na naroku 3. 7. 2015 znižala na 550,00 EUR za škodo škarpe, 450,00 EUR za škodo terase in 350,00 EUR za škodo kanalete. Sodišče prve stopnje je navedeni zahtevek za povrnitev te škode zavrnilo, ker ima ta zahtevek naravo jamčevalnega in ne splošnega odškodninskega zahtevka, tožeča stranka pa povrnitev te škode ni uveljavljala v prekluzivnih rokih, kot jih določa prvi odstavek 635. člena Obligacijskega zakonika(1) oziroma tretji odstavek 37.c člena Zakona o varstvu potrošnikov(2). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 19,18 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3). Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je izvedenec na naroku priznal, da je ocenil opravljena dela po izhodiščnih cenah glede na ponudbo oziroma po postavkah, napisanih v ponudbi in obračunu, hkrati pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da iz postavk v ponudbi in obračunu ni razviden opis predvidenih del. V obračunu niso navedene količine, niti cena po enoti. Izvedenec je pojasnil, da bi za oceno del glede na običajno vrsto plačil, potreboval opis del, kaj je bilo natančno narejeno, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti. Če ni bilo mogoče ugotoviti opravljenih del, del ni bilo mogoče ovrednotiti ne po tržnih cenah, ne po postavkah iz ponudbe. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti pravila o dokaznem bremenu, na toženi stranki pa je bilo dokazno breme, da dokaže, katera dela ter v kakšnih količinah in izmerah ter po kakšni ceni jih je opravila. Tega dokaznega bremena tožena stranka ni zmogla. Sodišče prve stopnje je zato zmotno oprlo sodbo na mnenje izvedenca, ker posameznih del na posamezno enoto v obračunu tožene stranke ni preverjal. Izvedenec bi moral vrednost nekvalitetno opravljenih del oziroma nedokončanih del ugotavljati na podlagi običajnih cen plačila za takšno vrsto posla. Če opisa del in količin ni mogel preveriti, mnenja ni mogel izdati. Izvedenec je pojasnil, da vrednost del po tržnih cenah ni mogel ugotoviti, ker bi potreboval opis del. Izvedenec je pri oceni vrednosti opravljenih del izdelave pločnika (potke) ob hiši, vključno z nepoloženimi tlakovci in robniki, izhajal iz del in količin, ki niso opredeljene in za katere navaja, da jih ni mogoče preveriti, zato tudi ni mogel dati ocene o vrednosti teh del. Izvedenec ni pojasnil, kako je ugotovil vrednost teh del v višini 279,52 EUR, nedokončanih pa v znesku 16,50 EUR. Enake pripombe tožeča stranka daje tudi glede izdelave betonske škarpe, izdelave plošče za teraso in ureditve okolice, saj so tudi ti izračuni nepreverljivi in niso obrazloženi. Izvedenec je prenizko ocenil vrednost neizvedenih del, nepreverljiv je tudi podatek glede manjvrednosti del zaradi prekomernega posedanja zemljišča v višini 10 % oziroma 103,71 EUR, zaradi zastajanja vode, zaradi neustreznega naklona pa 5 % oziroma 51,86 EUR. Izvedenec ni pojasnil, na kakšni podlagi je ugotovil manjvrednost izvedenih zemeljskih del v znesku 70,00 EUR od skupno 720,00 EUR. Glede odškodninskih zahtevkov tožeča stranka ni uveljavljala odgovornosti za napake, saj od pogodbe ni odstopila zaradi napak, ampak zaradi zamude z dokončanjem del. Tožeča stranka je odstopila od pogodbe iz naslova neizpolnitve, ne pa iz naslova jamčevanja, zato ni mogoče uporabiti enoletnega prekluzivnega roka, ki je določen za uveljavljanje škode iz jamčevalnih zahtevkov, ampak splošni triletni zastaralni rok, ki se nanaša na odškodninske terjatve. Že po splošnem pravilu o poslovni odškodninski odgovornosti, ki je določena v drugem odstavku 239. člena OZ ima upnik pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi podjemnikove neizpolnitve. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo le eno nagrado za narok, pri tem pa ni upoštevalo, da je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, zato tožeči stranki pripada dodatna nagrada za narok.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožeča stranka z odškodninskim zahtevkom(4) dejansko zahteva plačilo stroškov, ki so potrebni za odpravo napak oziroma za dokončanje del, ki bi jih morala opraviti tožena stranka. Tožeča stranka s tem zahtevkom zahteva odpravo napak na stroške tožene stranke, saj bo navedena dela morala opraviti po drugem podjemniku, s tem pa ji bodo lahko nastali višji stroški, kot so bili dogovorjeni v pogodbi. Tožeča stranka bi bila upravičena do plačila navedenih stroškov, četudi ji še niso nastali, če bi jih uveljavila v okviru prekluzivnega roka, kot ga določa drugi odstavek 38. člena v zvezi s tretjim odstavkom 37c. členom ZVPot-1. Gre namreč za posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, ki izključuje uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov (pravic) naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. Zato je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov.(5) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je tožeča stranka večkrat ustno in telefonsko pozivala toženo stranko, da dokonča dogovorjena dela in odpravi napake, nato pa je tudi z dopisom z dne 10. 5. 2010 pozvala toženo stranko, da odpravi napake in dokonča dogovorjena dela. Odškodninski zahtevek je vložila 7. 6. 2012, ki ga je nato določno opredelila na naroku 3. 7. 2015. Tožeča stranka je še navajala, da tožena stranka ni bila pripravljena pristopiti k reševanju nastale situacije in je grajanje napak tožeče stranke vztrajno zavračala.(6) Sodišče prve stopnje je zato v tem delu pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je tožeča stranka zamudila rok za sodno uveljavljanje tega zahtevka (37.c člena ZVPot-1).

7. Tožena stranka ni izvršila del po dogovoru, zato je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe. Z odstopom od pogodbe je podjemna pogodba med pravdnima strankama prenehala, hkrati pa so tudi prenehale pravice in obveznosti pogodbenih strank iz te pogodbe. Zaradi razveze pogodbe sta pravdni stranki pridobili kondikcijska zahtevka. Tožeča stranka zahteva vračilo plačanega zneska z obrestmi od dneva, ko je tožena stranka prejela plačilo, toženi stranki pa pripada pravica do izplačila dosežene koristi v denarju, ker je izdelala stvar, ki je postala sestavni del druge stvari last tožeče stranke. Zato je treba uporabiti pravilo o pravnih posledicah o neopravičeni pridobitvi.(7) Na podlagi 640. člena OZ pripada naročniku, ki je odstopil od pogodbe pravica do kondikcijskega zahtevka le v višini plačila, ki se zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake(8) in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo. Naročniku pripada pravica za vračilo razlike med zneskom opravljenega plačila in zneskom, na katerega je bilo plačilo znižano.(9) Na ta način se uveljavlja načelo enake vrednosti dajatev pri dvostranskih pogodbah. Za obligacijska razmerja velja načelo, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vrednost dogovorjenega izvršenega celotnega dela ob sklenitvi pogodbe brez napak in vrednost, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napakami. Drugačni časovni in vsebinski kriteriji iz pogodbenega dogovora med pravdnima strankama ne izhajajo. Kljub pomanjkljivemu opisu v ponudbi in obračunu, je izvedenec vrednost opravljenega dela lahko ocenil glede na pogodbeni dogovor in pri tem ugotovil, da so bile dogovorjene cene za storitve običajne, ali celo nižje od običajnih cen za enakovredna opravljena dela.

8. Tožeča stranka gradi tezo, da je upravičena do plačila celotnega zneska, ki ga je toženi stranki plačala za dogovorjeno izvedbo del, ker količinsko in po obsegu ni mogoče natančno določiti vrednosti del, ki jih je opravila tožena stranka, ne po tržnih kriterijih, ne po postavkah iz ponudbe in obračuna tožene stranke. Ta teza tožeče stranke ni pravilna že iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka posamezna dela opravila, nekatera sicer z napakami oziroma nekaterih dogovorjenih del ni dokončala, kar pa še ne pomeni, da tožeča stranka od opravljeni del nima koristi. Če pojemnik ni naredil popisa del, to ne pomeni, da opravljenega dela ni moč oceniti. Nenazadnje tudi tožeča stranka v pritožbi ocenjuje vrednost neizvedenih del oziroma del z napakami. Res je, da je izvedenec v mnenju navedel, da pri posameznih delih ni bilo mogoče povsem določno določiti vrednosti posameznega dela, kar pa še ne pomeni, da tožena stranka ni dokazala obsega del, ki je bil vrednostno ocenjen ob upoštevanju pogodbenega dogovora pravdnih strank. Izvedenec je v mnenju natančno navedel, katera dela je tožena stranka opravila, določil pa je tudi vrednost (ne)opravljenih del oziroma del, ki so bila narejena z napakami. V v mnenju je tudi natančno navedel dokumentacijo, predpise in vire, na podlagi katerih je ob upoštevanju dejanskih ugotovitev podal strokovno mnenje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da opravljena dela predstavljajo za tožečo stranko korist, zato je to korist vrednostno ocenilo. Z izvedenskim mnenjem je tožena stranka dokazala vrednost opravljenih del po dogovoru, zato je bilo na tožečo stranko preneseno dokazno breme, da dokaže, da z deli, ki jih je opravila tožena stranka ni pridobila koristi v ugotovljeni višini. Zmotno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tržne cene oziroma za koliko se je vrednost celotne nepremičnine povečala glede na opravljena dela.

9. Izvedenec je opravil ogled, na katerem je ugotovil, katera dela je opravila tožena stranka. Dela je vrednostno ocenil ob upoštevanju ponudbe oziroma obračuna, kljub generalnem pomisleku, da bi te postavke morale biti podrobneje opredeljene v ponudbi oziroma obračunu. Pavšalno grajanje tožeče stranke v pritožbi glede ugotovljene vrednosti (ne)opravljenih del (z napakami) v zvezi z izdelavo pločnika, tlakovcev, robnikov, betonske škarpe, ploščic za teraso, ureditve okolice, prekomernega posedanja zemljišča in zastajanja vode, vsebinsko ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, ki gradi svoje ugotovitve na izvedenskem mnenju. Tožeča stranka graja ocenjeno vrednosti del, vendar to stori neopredeljeno, ne da bi sama pridobila drugačne podatke o vrednosti teh del, ki bi ob upoštevanju pravil stroke kazali na zmotne ugotovitve izvedenca. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vrednost (ne)opravljenih del oziroma vrednost dela z napakami in je zato posledično pravilno le delno ugodilo tožbenemu zahtevku.

10. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da ji pripadajo stroški po tarifni številki 3102 po Zakonu o odvetniški tarifi, ker je bila zadeva razveljavljena in je bil opravljen nov narok. Sodna praksa, ki se je izoblikovala v podobnih primerih, priznava nagrado za (nov) narok, ne priznava pa nagrade za postopek. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki priznalo dodatne stroške v višini 426,02 EUR za nagrado za narok in DDV, tako da je tožeča stranka upravičena do stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 3.252,08 EUR, glede na uspeh v postopku (24,14 %) je tožeča stranka upravičena do stroškov v višini 785,05 EUR, tožena stranka pa je glede na uspeh upravičena do zneska 701,39 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 83,66 EUR. Tožena stranka je dolžna plačati te stroške v roku petnajstih dni od prejema sodbe in sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

11. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni v delu, kjer tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben, zato v tem delu pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožba tožeče stranke je bila utemeljena le glede odločitve, ki se nanaša na pravdne stroške, zato ji na podlagi tarifne številke 3220 Zakona o odvetniški tarifi pripada nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi zoper druge odločbe v višini 50,00 EUR. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v roku petnajstih dni od prejema sodbe in sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

Op. št. (1): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZVPot-1. Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): V katerem zahteva plačilo zneska 1.350,00 EUR.

Op. št. (5): Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, letnik 2004, stran 845. Op. št. (6): Povzeto po pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 7. 6. 2012; stran 131 sodnega spisa.

Op. št. (7): Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, letnik 2004, str. 873-874 in 881-882. Op. št. (8): Oziroma del, ki niso bila dokončana.

Op. št. (9): Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, letnik 2004, str. 881.