Jedro

Za prenos imenskih delnic ne zadostuje le sklenjeni pravni posel o prenosu, ampak mora biti opravljena tudi izročitev, ki se opravi s cesijo in lahko tudi z indosamentom, če tako določa posebni zakon.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi v tej izvršilni zadevi in sklep o izvršbi, v kolikor se ta nanaša na dolžnika J. L., razveljavilo.

Upniku je naložilo v povrnitev dolžniku J. L. njegove izvršilne stroške v znesku 84.717,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper sklep se je v roku pritožil upnik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep stroškovno razveljavi. Navaja, da je pogodba z dne

20.10.1995, na katero v celoti opre svojo odločitev sodišče prve stopnje, nična, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Podrejeno upnik navaja, da čeprav po navedeni pogodbi dolžnik proda delnice in mu preneha mandat predsednika uprave, je ta ostal predsednik uprave vse do izbrisa družbe iz sodnega registra, kar izkazuje, da nobena od strank ni imela interesa za spremembo predsednika uprave. Dolžnik ni predložil niti nobenega dokaza, da je delnice prodal. Šele z dolžnikovim dokazilom o vpisu prenosa imenskih delnic v delniški knjigi družbe bo mogoče slediti oceni sodišča, da dolžnik ob izbrisu predmetne družbe iz sodnega registra ni bil več lastnik delnic. Dolžnik ni predložil dokaza, da je kupnino prejel, niti ne dokaza, da je trgovanje z vrednostnimi papirji prijavil pristojni davčni upravi. Očitno sta pogodbeni stranki imeli v mislih fiktivni posel. Obstaja tudi bistvena razlika med dejanskim stanjem in v pogodbi zapisano voljo, razhajanje med voljo in izjavo pa je bistvena značilnost navideznih pogodb, katerih ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni stranki.

Dolžnik J. L. v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe upnika, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Res je sodišče dolžno paziti na ničnost pravnega posla po uradni dolžnosti, vendar le v okviru navedb strank o dejstvih. Takšnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo in zato se o v pritožbi zatrjevani ničnosti sodišče ni moglo opredeljevati.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na prodajno pogodbo z dne 20.10.1995 med dolžnikom J. L. kot prodajalcem in tudi dolžnikom D. J. kot kupcem (priloga B4), s katero je prodajalec kupcu prodal vse delnice iz registra izbrisane družbe D d.d. in je s to prodajo takrat prenehal biti delničar navedene družbe in njen delničar ni bil niti ob njenem izbrisu iz gospodarskega registra leta 2002. Pri zaključku sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo pogodbe priloga B4 postal lastnik delnic kupec po pogodbi, oziroma da je s tem trenutkom pritožnik prenehal biti delničar družbe, ki je delnice izdala, pa gre za zmotno uporabo materialnega prava.

Po v času sklenitve citirane prodajne pogodbe leta 1995 veljavnim Zakonom o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (ZTLR) se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način (33. člen) in na premičnini z njeno izročitvijo v posest pridobitelju (34. člen). Sedaj od 1.1.2003 to enako določa 49. člen oziroma 60. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). To pomeni, da je za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla najprej potreben pridobitni naslov, to je ustrezen pravni posel, in na podlagi njega izročitev stvari v posest pridobitelju, ki se lahko odrazi v posebni obliki z močjo izročitve.

Kot je razvidno iz pogodbe priloga B4, je bil pritožnik lastnik navadnih imenskih delnic iz registra izbrisane družbe. Prenos vrednostnih papirjev, med katere je šteti tudi delnice, je v času sklenitve pogodbe priloga B4 urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je v 242. členu določal, da se vrednostni papir na ime prenaša s cesijo (prvi odstavek), lahko pa tudi z indosamentom, če tako določa poseben zakon (drugi odstavek), pri čemer se pravica iz vrednostnega papirja na ime prenaša z zapisom firme oziroma naziva oziroma imena novega imetnika na samem papirju, s podpisom prenosnika in z vpisom prenosa v morebitni register vrednostnih papirjev, ki ga vodi izdajatelj. Iz navedenega sledi, da je sama pogodba o prodaji imenskih delnic le pravni posel, na podlagi katerega se lastninska pravica na teh delnicah lahko pridobi. Dejansko pa se pridobi z izročitvijo delnice, ki je predpisana v obliki cesije ali indosamenta, ki se tehnično izvede skladno določbi tretjega odstavka

242. člena ZOR z zapisom na hrbtni strani same delnice in z vpisom prenosa v morebitnem registru.

Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pritožnik odsvojil delnice že s sklenitvijo same kupne pogodbe kot pravnega posla za prenos lastninske pravice, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker ni ugotavljalo preostalih, v ugovoru zatrjevanih dejstev in se o njih opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo in z njo izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), da bo v nadaljevanju postopka lahko, ob upoštevanju gornjih pripomb pritožbenega sodišča, ugotovilo še preostala potrebna, v ugovoru zatrjevana dejstva in nato materialnopravno pravilno odločilo o ugovoru pritožnika zoper sklep o izvršbi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče lahko o teh stroških odločilo glede na končni uspeh strank v postopku.