Jedro

Višina protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pri čemer kaznivo dejanje goljufije stori tisti, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti ali ga s tem zapelje, da v škodo svojega ali drugega premoženja kaj stori ali opusti. Znak kaznivega dejanja je le določena protipravna premoženjska korist, katero pa je sodišče ugotovilo in pojasnilo, da so bili tožniku izplačani višji prevozni stroški, kot bi mu dejansko pripadali glede na kraj dejanskega (prevoza) prihoda na delo.

V skladu s 36. členom ZDR mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh podatkih, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Prav tako se je delavec v skladu s 37. členom ZDR dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno lahko škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tako je tožnik z lažno izjavo glede kraja bivanja storil tudi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 65,89 EUR in ji po odvodu davka plačati ustrezni neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 7. 2. 2017 podala tožeči stranki, je nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7. 2. 2017, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke z dne 31. 8. 1994 ter pripadajočih aneksov z dne 22. 8. 1995, z dne 5. 8. 2008 in z dne 14. 9. 2009. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v roku osmih dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 8. 2. 2017 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač 38. plačnega razreda ter dolgovani dodatek na delovno dobo, ki na dan 9. 3. 2017 znaša 11,22 % dolgovane osnovne bruto plače tožeče stranke in ki se vsakega 1. 8. v naslednjem koledarskem letu poveča za 0,33 % vsakokratne dolgovane osnovne bruto plače tožeče stranke ter po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, to je od 6. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno nadomestilo za 6 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati regres za letni dopust za leto 2017 v višini 724,84 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, in zakonske zamudne obresti od dosojenega neto zneska regresa glede na bruto znesek 65,89 EUR od 9. 3. 2017 do vključno 1. 7. 2017, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

7. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Tožnik podaja pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnik s svojim dejanjem, ko naj se ne bi vozil iz prijavljenega naslova A., temveč iz naslova B., storil kršitev določb 36. člena ZDR-1 (obveznost obveščanja) in 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), ker toženi stranki ni sporočil podatkov o kraju od koder se dejansko vozi na delo in z dela ter je posledično kršil določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter tudi izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije po določbi prvega odstavka 211. člena KZ-1. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi nekritične presoje izpovedbe zasebnega detektiva C.C. in njegove pomočnice D.D., ki sta oba opravljala storitve po naročilu in navodilih ravnatelja tožene stranke E.E.. Tožena stranka je tožniku izplačevala stroške prevoza, kar je predstavljalo izključno računovodsko kategorijo, ki ni bila odvisna od dejanskega števila opravljanih voženj tožnika na delo in z dela v posameznem mesecu. Izredna odpoved je bila posledica negativnega odklonilnega odnosa ravnatelja tožene stranke do tožnika. Navedeno je tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2017, sodišče pa se glede tega ni opredelilo, niti ni dopustilo izvedbe dokaza s ponovnim zaslišanjem tožnika. Tožnik je očitek o diskriminaciji navedel v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2017, v kateri je odgovarjal na navedbe tožene stranke. Ravnatelj je izpovedoval o sledenju mld. hčerke F.F. na družbenih omrežjih, pri čemer je mld. F.F. tožniku izpovedala o večkratnem sledenju G.G. in njene babice, torej o posegu v zasebnost tožnikove 14 let stare mladoletne hčerke. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti in pravico tožnice do učinkovite obrambe pravic (kršitev 5. člena ZPP), posledično pa storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v tem delu sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna zakonitost podane izredne odpovedi. Sodišče bi moralo raziskati navedbe o diskriminaciji tožnika pri podaji izredne odpovedi, o dejstvu, da se je tožnik v spornem obdobju po službi vsakodnevno vračal v H., ker tedaj, ko je renoviral kopalnico in sanitarne prostore svoje stanovanjske hiše, tam ni mogel bivati in je v posameznem primeru prespal v I.. V konkretnem primeru je šlo za pomanjkanje naklepa in malomarnosti zaradi očitane opustitve obveščanja. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnikove neprerekane navedbe je sodišče prikrojilo na način, kot izhaja iz obrazložitve, zlasti v 24. točki. Po drugi strani je sodišče v 24. točki popolnoma neživljenjsko zaključilo, da tožnikovi nakupi v H. (izpiski tožnikove ... kartice) in fotografija tožnikove hiše v H., na kateri se pred hišo vidi sušenje tožnikovega perila (op. fotografija posneta s strani zasebnega detektiva tožene stranke), posneta v spornem obdobju, kot tudi tožnikova pojasnila o uporabi vozil za vožnje, ki so temeljila na njegovih zapiskih, saj jih je tožnik sproti izdeloval. Tožena stranka se do očitkov tožnika v drugi pripravljalni vlogi ni opredelila, niti jih ni prerekala kot neresnične ali prepozne, zato bi moralo sodišče šteti to na podlagi 214. člena ZPP kot neprerekano in resnično oziroma priznano. Iz predloženih plačilnih list tožnika izhaja, da je tožena stranka tožniku vseskozi obračunavala stroške prevoza na delo in z dela v pavšalnem znesku, ob upoštevanju cene vsakokratne mesečne vozovnice najcenejšega prevoza, ne pa v odvisnosti od števila dejansko opravljenih voženj tožnika na delo in z dela. Tožnik z opustitvijo obveščanja tožene stranke ni kršil določb 36. člena in 37. člena ZDR-1, saj ni bil dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pravic. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi vse kršitve po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR, torej vse znake očitanega kaznivega dejanja, torej obstoj direktnega naklepa do storitve kaznivega dejanja, njegovega prikrivanja dejanskih okoliščin, ki imajo za posledico nastanek zmote pri toženi stranki, pridobitev protipravne premoženjske koristi, česar pa sodišče ni ugotavljalo. Sodišče tudi ni ugotavljalo višine protipravne premoženjske koristi, naklepa tožnika, temveč zgolj navedlo, da naj bi bil podan. Tožena stranka niti ni zatrjevala, kakšna naj bi bila konkretna višina premoženjske koristi tožnika. Uredba o povračilu stroškov prevozov na delo in z dela javnih uslužbencev in funkcionarjev v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/06 in nadalj. - Uredba) določa, da se stroški prevoza povrnejo za dejansko število dni prisotnosti na delu, če je teh dni manj kot 10 in je glede na način obračunavanja teh stroškov v povezavami s cenami mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice to za delavca ceneje. Tožnik kot pravni laik niti ni bil seznanjen z besedilom Uredbe. S strani tožene stranke je bila pripravljena tipska izjava o povračilu potnih stroškov z dne 7. 9. 2017, ki jo je moral tožnik podpisati in izpolniti v zvezi z uveljavljanjem potnih stroškov. Sodišče prve stopnje se je zavedalo, da tožena stranka tožnika nikoli ni obvestila, seznanila ali ga kakorkoli opozorila, da bi moral toženo stranko kakorkoli obvestiti o spremembi dejanskega bivališča. Zasebni detektiv C.C. in njegova pomočnica D.D. sta v poročilu opisovala zgolj to, kje sta na območju B. v spornem časovnem obdobju opazila osebno vozilo v lasti tožnika (Mazda ...), ne pa tudi, kdaj in kje sta opazila Ford in Toyota ..., ki ju je tožnik vsakodnevno uporabljal za vožnjo iz A. v B. in nazaj, kot tudi ne, kdaj konkretno sta v spornem časovnem obdobju opravila nadzor v A. in kaj sta v primerih nadzora ugotovila in kaj so jima povedali vaščani ob poizvedovanju. Priča J.J. je na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da po njeni vednosti tožnik živi v H., ter da ga v I. vidi največ enkrat do dvakrat na leto. Priča D.D. po lastni izpovedbi ni bila pozorna na druga vozila (z izjemo tožnikovega vozila Mazda ... in občasno Toyote ...) ter ob dejstvu, da je nadzor začela izvajati šele okrog sedme ure ali kasneje, kot je razvidno iz detektivskega poročila z dne 13. 1. 2017. Tožena stranka ni niti zatrjevala velikosti stanovanja na naslovu B., niti ni navedla, da bi njegova velikost dokazovala, da je primerno za bivanje tožnika in njegove družine (kar sicer ne drži, saj K.K. tam opravlja zasebno zdravstveno dejavnost). Sodišče je tako kršilo načelo iz 7. člena ZPP ter pravico tožnika do izjave in to predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zasebni detektiv C.C. ni znal pojasniti, s katerimi konkretnimi pričami naj bi govoril, kaj konkretno naj bi mu priče povedale, kot tudi ne, kdaj konkretno je izvajal nadzor v A. in zakaj ugotovitev ni vključil v poročilo. Detektiv ni zapisal relevantnih dejstev, ki jih je lahko ugotovil. Sodišče ni upoštevalo tožnikovih navedb o uporabi različnih vozil za potrebe voženj iz A. v B. (Ford ... in Toyota ...), ki je bilo potrjeno tudi z izpovedbami zaslišanih prič in listinsko dokumentacijo. Priča K.K. je na zaslišanju izpovedala, da je tožnik dejansko bival v A., ob tem je potrdila, da je v spornem obdobju izvajal gradbena dela v kopalnici, da se stanovanjska hiša ogreva s pečmi na drva in da je bilo potrebno že zaradi tega poskrbeti za kurjavo. Priča M.M. je izpovedal, da živi le 50 metrov od tožnikove hiše in da se je tožnik najmanj 3 x na teden nahajal v A., priča L.L. pa je pojasnil, da je sporne avtomobile večkrat videval v popoldanskem času. Sodišče je z neopredelitvijo do izjav prič storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po določbi 14. točke drugega odstavka 239. člena ZPP. Prav tako niso podani subjektivni pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (izguba zaupanja tožene stranke v delo tožnika, zaradi katerega naj ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka). Z vidika obstoja subjektivnega razloga za podajo izredne odpovedi je bistveno, da zaradi vseh okoliščin, to je narave, teže in posledice storjene kršitve, delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, kot tudi, da je ugotovljena kršitev bistveno vplivala na zaupanje delodajalca v delavca. Tožnik je bil pri toženi stranki neprekinjeno zaposlen 32 let, ter v tem času ni nikoli obravnavan zaradi kakršnihkoli kršitev iz delovnega razmerja, torej ni izpolnjen pogoj in okoliščine iz 109. člena ZDR-1. Sklicevanje na sodno prakso v zadevah opr. št. Pdp 1015/2010 in opr. št. Pdp 566/2016 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 55/2017, iz katerih naj bi izhajalo, da je podaja izredne odpovedi utemeljena tudi v primeru opustitve obvestila o spremembi kraja bivanja zgolj za nekaj dni, v konkretnem primeru ni uporabljiva. Tožnik je skupno v petih primerih v obdobju od 18. 11. 2016 do 6. 1. 2017 prespal izven kraja svojega bivališča zaradi objektivnih razlogov. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zoper sodbo v izpodbijanem delu kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, dokazna ocena je v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, je celovita in popolna ter vsebinsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in na podlagi vestne presoje dokazov sprejelo pravilno dokazno oceno skladno z 8. členom ZPP. Odločitev je pojasnjena na koncizen in logičen način ter je sodišče še dodatno pojasnilo v točki 15., 16. in 17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotavljati višino protipravne koristi, ki si jo je z očitanim ravnanjem pridobil tožnik. Trditve tožnika, da naj tožena stranka ne v izredni odpovedi in ne v postopku na prvi stopnji, ne bi konkretno zatrjevala višine premoženjske koristi oziroma nastale škode, so prav tako pritožbena novota, ki jih tožnik šele v pritožbi navaja in ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navajati že prej. Tožena stranka je že v izredni odpovedi pojasnila, kakšno škodo je tožnik toženi stranki povzročil (da mu je ta izplačevala višje potne stroške, kot bi mu sicer pripadali glede na kraj od koder se je dejansko vozil na delo). Tudi trditve, da je tožnik pravni laik, ki ni bil seznanjen z vsebino uredbe, niso upoštevne, saj to navaja tožnik prvič v pritožbi. Izjava za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki jo je tožnik izpolnil z zahtevanimi podatki (o prebivališču, kraju od koder se zaposleni dejansko vozi na delo, razdalji od bivališča do delovnega mesta, kilometrih) o razdalji od kraja, od koder se zaposleni dejansko vozi do delovnega mesta (v kilometrih) in o vrsti ter ceni javnega prevoza, je med drugim vsebovala navedbo, da podpisnik jamči za točnost in popolnost teh podatkov in da bo vsako spremembo le-teh v 8 dneh pisno sporočil pristojni službi delodajalca. Izjava je vsebovala tudi stavek, da je podpisnik seznanjen, da je navajanje neresničnih podatkov v tej izjavi lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z zakonom, ki ureja delovna razmerja in da delodajalec resničnost podatkov iz te izjave nadzira skladno z zakonom, ki ureja delovna razmerja oziroma zakonom, ki ureja sistem javnih uslužbencev. Tožnik je izjavo izpolnil in podpisal. Tako je bil nedvomno in nedvoumno obveščen, da mora vsako spremembo podatkov iz izjave javiti delodajalcu, da je navajanje neresničnih podatkov v tej izjavi lahko razlog za izredno odpoved ter da ima delodajalec možnost in pravico nadzirati in preverjati resničnost podanih podatkov. Takšno pojasnilo je bilo jasno in razumljivo vsakemu javnemu uslužbencu in za razumevanje le-tega ni bila potrebna pravna izobrazba. Če tožnik kljub temu ne razume takega opozorila, pa bi lahko kot skrben zaposleni kadrovsko službo vprašal za dodatna pojasnila. Tožnik tudi neutemeljeno navaja v pritožbi, da je dokazna ocena sodišča nekonsistentna in nepravilna, kar naj bi izhajalo tudi iz izpovedi detektiva C.C. in njegove pomočnice D.D.. Detektivska dejavnost je regulirana z Zakonom o detektivski dejavnosti, ki podrobno predpisuje pogoje za opravljanje te dejavnosti, pri čemer morajo imeti detektivi licenco, spoštovati morajo svoj kodeks in so podvrženi inšpekcijskemu nadzoru. Zato ne gre dvomiti v njihovo nepristranskost in objektivnost. Poleg tega sta bila detektiva tudi poučena, da je krivo pričanje kaznivo dejanje in da morata izpovedovati po resnici. C.C. je tudi pojasnil, zakaj poročilo ni vsebovalo podatkov, vezanih na uporabo vozila Toyota ... - ker bi s tem lahko posegel v zasebnost tožnikove žene, katere ravnanja pa niso bila predmet opazovanja oziroma predmet tega delovnega spora. Zamrznjena stekla osebnih vozil v zgodnjih jutranjih urah je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za bistven pokazatelj, da se tožnik zjutraj ni pripeljal iz A., temveč je na naslovu B., prespal. Navedbe tožnika, da naj bi stekla ponovno zamrznila v 20 - 30 minutah pa ne vzdržijo resne presoje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je očitana kršitev tožniku dokazana, in da tožena stranka s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnik se v zvezi z neobstojem subjektivnega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 sklicuje predvsem na dejstva in okoliščine, ki jih prvič uveljavlja šele v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tožnik želi pomen svojega ravnanja zmanjšati s tem, da je bil zaposlen pri toženi stranki 32 let in da ni bil nikoli obravnavan zaradi kakršnihkoli kršitev delovnega razmerja. Tožnik prihaja tudi sam s sabo v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje, da se v obdobju od 23. 11. 2016 do 23. 12. 2016 na delo ni vozil iz naslova B., na drugi strani pa pojasni, da je v času od 18. 11. 2016 do 6. 1. 2017 v petih primerih prespal na naslovu B.. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki in pravno argumentacijo sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa navaja:

6. Sodišče ni storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 5. členom ZPP, ni kršilo načela kontradiktornosti in pravice do obrambe, saj je jasno navedlo, zakaj določenih dokazov ni izvedlo, pri čemer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, da le-ti niso bili relevantni za rešitev spora. Sodišče je jasno navedlo, zakaj je štelo, da je tožena stranka tožniku pravilno očitala kršitev z vsemi znaki kaznivega dejanja goljufije pri čemer iz dejstev ugotovljenih v sodnem postopku izhaja, da je mogoče dejanje tožnika subsumitrati pod abstrakten opis kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. 7. Sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in ni pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti, prav nasprotno, sodba sodišča je jasna in prepričljiva, sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede relevantnih okoliščin tako glede dejanskega stanja kot pravnih podlag zelo natančno obrazložilo, tako da je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu lahko preizkusilo. Sodišče ni kršilo določila 7. člena ZPP, saj je tožniku dalo možnost, da predlaga vse relevantne dokaze, prav tako ni kršilo 8. člena ZPP, saj je sodišče logično, jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZPP tudi v 257. členu določa, da se z zaslišanjem strank ugotavljajo sporna dejstva pomembna za odločitev. Ob navedenem sodišče tudi ni kršilo 22. člena Ustave RS, saj 287. člen ZPP daje sodniku diskrecijo pri odločanju o tem, katere dokaze je potrebno izvesti, pri čemer mora obrazložiti zakaj določenih predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo.

8. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, vpogledalo je v fotografije na DVD ter zaslišalo tožnika in ravnatelja tožene stranke E.E. ter priče F.F., L.L., M.M., J.J., C.C. in D.D.. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič N.N., O.O., P.P., R.R., S.S., G.G., Š.Š. in F.F.. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu učitelj geografije, pri čemer mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, in sicer iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 - ZDR-1) - če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ter iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 - če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela navedel, da stalno prebiva na naslovu A. ter da se na delo vozi z naslova stalnega prebivališča. Tožnik toženi stranki ni sporočil spremembe naslova prebivališča, od koder se vozi na delo. Tožena stranka je pooblastila zasebnega detektiva C.C., ki je za čas od 23. 11. 2016 do 23. 12. 2016 ugotovil, da je tožnik prihajal na delo iz naslova B.. Tožena stranka pa je tožniku za november 2016 iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela plačala 883,50 EUR, za mesec december 2016 pa 275,40 EUR. Tožnik bi bil za prevoz na delo iz naslova B. upravičen le do povračila stroškov prevoza v višini 37,00 EUR mesečno, to je v višini, kot znaša mesečna vozovnica za ....

9. Tako je v tej zvezi nerelevanten pritožbeni razlog, da bi moralo sodišče raziskovati navedbe o tožnikovi diskriminaciji, ki naj bi bila razlog za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik te navedbe podal šele po tem, ko je bil prvi narok že opravljen, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2017, pri čemer je bila pripravljalna vloga toženi stranki vročena na samem drugem naroku. Te navedbe so glede na določilo 286. člena ZPP podane prepozno, kar je sodišče tudi obrazložilo v 4. točki obrazložitve. Glede na tožnikove navedbe v tožbi in njegovo izpovedbo, da se je z ravnateljem tožene stranke dobro razumel oziroma, da z njim ni imel konfliktov, tako ni razumljiv pritožbeni ugovor o diskriminaciji. Podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne predstavlja diskriminacije delavca s strani delodajalca.

10. Pritožbene navedbe glede domnevnega pavšalnega izplačevanja potnih stroškov so nedovoljena pritožbena novota, prav tako pa so tudi sicer nerelavantne. Tožnik navedenih navedb ni podal pravočasno, niti ni navedel, zakaj jih ni podal že predhodno. Težo svojih ravnanj tožnik poskuša zmanjšati in navaja, da je le nekajkrat prespal v I., kar pa naj ne bi moglo vplivati na višino obračunanih potnih stroškov s strani tožene stranke. Ob tem je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da se stroški prevoza povrnejo za dejansko število dni na delu, tožena stranka pa, da je upoštevala pavšalne delovne dni. Bistveno je, da bi tožniku pripadal prevoz na delo iz I. v višini 37,00 EUR, to je v višini mesečne vozovnice ..., v primeru bivanja v I.. Poudariti je, da višina protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj. - KZ-1), pri čemer kaznivo dejanje goljufije stori tisti, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti ali ga s tem zapelje, da v škodo svojega ali drugega premoženja kaj stori ali opusti. Znak kaznivega dejanja je le določena protipravna premoženjska korist, katero pa je sodišče ugotovilo in pojasnilo, da so bili tožniku izplačani višji prevozni stroški, kot bi mu dejansko pripadali glede na kraj dejanskega (prevoza) prihoda na delo.

11. Sodišče je pri tem tudi pravilno upoštevalo izjavo za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ker je tožnik izrecno napisal, da je njegovo stalno prebivališče A., pri čemer je razlika od stalnega bivališča do delovnega mesta v kilometrih 65 km. Ob tem je izrecno prečrtal rubriko morebitnega začasnega prebivališča. Izpolnil je tudi prevoz na delo, da se vozi z avtobusom v službo ter izjavo podpisov dne 7. 9. 2016. Potrebno je poudariti, da izjava izrecno navaja, da upravičenec jamči, da so navedbe v tej izjavi, od katerih je odvisna višina povračila za prevozne stroške, točni, popolni in tudi, da bo vsako spremembo zgoraj navedenih podatkov v 8 dneh od dneva, ko je sprememba nastala oziroma je zanjo izvedel, pisno (priporočeno ali po navadni ali e-pošti) sporočil v službo, ki je pri delodajalcu pristojna za kadrovske zadeve. Izjava tudi izrecno vsebuje določilo, da je seznanjen, da je navajanje neresničnih podatkov v tej izjavi lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja ter da delodajalec resničnost podatkov iz izjave nadzira v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja oziroma z zakonom, ki ureja sistem javnih uslužbencev. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da tožnik ni vedel, da mora spremembo kraja javiti, tako da je povsem jasno, da je tožnik storil očitano dejanje z naklepom, kar izhaja iz 28. točke obrazložitve sodbe.

12. Tožena stranka je tožniku jasno navedla njegove kršitve, tako da je izredna odpoved konkretizirana, pri čemer pa je tožnik tudi podal zagovor pred odpovedjo. Ob navedenem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru glede diskriminacije, saj tožnik niti v tožbi niti na prvem naroku ni uveljavljal diskriminacije, pri čemer sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov v zvezi z diskriminacijo, pri čemer niti ni jasno, v čem bi bila diskriminacija, saj je tožnik celo sam priznal, kot je to ugotovilo sodišče v točki 20, da je v spornem obdobju petkrat prespal v I., kar je želel opravičiti s trditvami o sicer nespornih renovacijah hiše v A., pri čemer je izrecno tudi potrdil, da tega ni sporočil toženi stranki, ker je menil, da ni potrebno.

13. Tako je tudi sodišče pravilno obrazložilo, da v skladu s 36. členom ZDR mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh podatkih, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Prav tako se je delavec v skladu s 37. členom ZDR dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno lahko škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tako je tožnik z lažno izjavo glede kraja bivanja storil tudi kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Enako kot sodišče prve stopnje se pritožbeno sodišče sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 55/2017 z dne 4. 4. 2017, kjer je sodišče presojalo prav tako izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s kršitvijo z znaki kaznivega dejanja goljufije, in sicer stroškov prevoza na delo in z dela, pri čemer je šlo zgolj za dva dni, kjer tožnica ni prišla na delo iz kraja, ki ga je sporočila delodajalcu, v konkretnem primeru pa je tožnik že v tožbi sam priznal, da je v obdobju od 23. 11. 2016 do 23. 12. 2016 petkrat prespal v stanovanju v I. in tako od tam šel na delo, tega pa ni sporočil toženi stranki.

14. V zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, je tožena stranka navedla, da nima več zaupanja v tožnika, pri čemer je medsebojno zaupanje med delavcem in delodajalcem pri opravljanju dejavnosti vzgoje in izobraževanja še toliko bolj pomembno in tako so brezpredmetne pritožbene navedbe, da tožnik do tedaj ni imel nikakršnega postopka v zvezi s kršitvami pogodbenih obveznosti, pri čemer je potrebno poudariti, da morajo biti zaposleni v vzgoji in izobraževanju moralno neoporečni in zgled dijakom. Ravnatelj tožene stranke je namreč izpovedal, da je nesprejemljivo, da nekdo, ki dela v šoli, goljufa. Tako je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi določil 253. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, prav tako tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.