Jedro

S sklepom je bilo delavcu zato, ker njegovo delo zaradi reorganizacije delodajalca ni bilo več potrebno, ponujeno delo pri drugem delodajalcu. Podpisal je tudi pogodbo o zaposlitvi. Nato sta bila navedena akta spremenjena na predlog in željo tožnika s sporazumom obeh delodajalcev in delavca in s sklepom prvega delodajalca, da delo delavca trajno ni potrebno. Zahtevek tožnika na plačilo razlike odpravnine je bil zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da so bili v nasprotju z določbami s 36.f členom ZDR/90 in 5., 37. in 50. člena OZ.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo razlike odpravnine v znesku 1,410.593,80 SIT z obrestmi in odločilo, da mora tožnik toženim strankam povrniti odmerjene stroške postopka. Ugotovilo je, da je bilo zaradi prenehanja (reorganizacije v tri nova podjetja) J. p. K. C., p.o., kjer je bil tožnik pomočnik direktorja, tožniku ponujeno delovno mesto v J. p. V. - k. d.o.o., C.. Tožnik je za novo delovno mesto podpisal pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ), nato si je pa premislil. Prišel je k direktorju P. P. (ki ga je sodišče zaslišalo kot pričo in na katerega izpovedbo tožnik ni imel pripomb) in mu predlagal, da bi raje postal presežni delavec. Prošnji tožnika je bilo ugodeno. PZ in sklep o prevzemu (listina B4) sta bila sporazumno razveljavljena, izdan je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker delo tožnika naj ne bi bilo več potrebno. Na sklep tožnik ni imel pripomb. Sporazum z dne 30.4.1996 (o razveljavitvi sklepa o razporeditvi in PZ, listina B4) je bil sklenjen na izrecno zahtevo tožnika, na enak način pa je bil tudi sklenjen sporazum o skrajšanju odpovednega roka z dne 2.9.1996 (listina A3). Tožnik je postal presežni delavec na lastno željo in pobudo. Stranki sta z opisanim postopkom dejansko prikrili pogodbo med strankama o tem, da tožniku sporazumno preneha delovno razmerje.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Sprejelo je dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Med drugim je ugotovilo, da je v tretjem odstavku 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR/90) določeno, da organizacija delavcu ni dolžna izplačati odpravnine, če mu v okviru programa razreševanja presežnih delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji. Tožniku je bilo takšno delo zagotovljeno. Do spremembe sklepa o prevzemu na delo k drugemu delodajalcu in do razveljavitve PZ je prišlo na predlog in željo tožnika. Želel je postati trajni presežek in je odločilno vplival na odločitev tožene stranke v zvezi s tem. Sklep z dne 30.4.1996 je bil navidezen. To je pogodba zoper dobro vero in poštenje, ki je tožniku omogočila, da je pridobil pravice na zavodu za zaposlovanje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno, razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb postopka bi naj bila v tem, ker so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, obstaja pa tudi nasprotje med v sodbi navedenimi okoliščinami, ki naj bi izhajale iz listin in izpovedb, ter okoliščinami, ki iz teh dokazov izhajajo. Sodišči bi morali upoštevati določbo Ustavnega sodišča, št. Up-744/03.18 z dne 17.3.2003 (pravilno: 2005, v nadaljevanju: Odločba), iz katere izhaja, da ima delavec pravico do odpravnine, ko mu je delovno razmerje prenehalo po sklepu delodajalca, torej po njegovi volji. Gre torej na način prenehanja delovnega razmerja brez soglasja delavca. Če delavcu v takšnih primerih ni priznana pravica do odpravnine, je kršena njegova pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije). Sklep o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu z dne 30.4.1996 je postal dokončen dne 24.5.1996. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bil ta sklep navidezen, je v nasprotju s tem, da ni bila predložena nobena listina o prevzemu tožnika k drugemu delodajalcu in tudi ne podpisana PZ. Sicer pa je za pravico do odpravnine bistven razlog za prenehanje delovnega razmerja, torej ugotovitev, da je postalo tožnikovo delo trajno nepotrebno.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru ne revizijo je predlagala njeno zavrnitev in navajala, da je tožniku delovno razmerje, kot trajno presežnemu delavcu, prenehalo na njegovo pobudo in željo. Odločitev o takšnem prenehanju je navidezna in tožnik nikoli ni postal trajni presežek, zato nima pravic po 36. f členu ZDR/90. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, pod pogoji, ki so določeni v 368. členu in zaradi razlogov, ki jih izčrpno določa 370. člen ZPP. Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Razloga bistvena kršitve določb pravdnega postopka ni bilo mogoče obravnavati. Bistveni očitek v reviziji v zvezi s tem revizijskih razlogom se nanaša na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v celoti sprejelo tudi sodišče druge stopnje pri preizkusu prvostopne sodbe (obrazložitev na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje). Takšnih navedb v reviziji pa ni dovoljeno obravnavati kot razlog bistvene kršitve določb postopka, revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija dejansko tudi ne pove in ne utemelji, v čem bi naj bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje (ki ga je sodišče druge stopnje sprejelo, revizijsko sodišče pa je nanj vezano - tretji odstavek 370. člena ZPP):Iz izpovedbe P. P. (list št. 70 in 71 spisa), na katero tožnik ni imel pripomb (ugotovitev sodišča prve stopnje, vsebina zapisnika o glavni obravnavi z dne 28.6.2004), izhaja, da je zaradi reorganizacije nekdanjega J. p. K. C. p.o., prišlo do ustanovitve treh novih podjetij, med njimi do J. p. V.-k. d.o.o., C.. Tožniku je bilo ponujeno delovno mesto v J.P. V. k.. PZ je bila že podpisana. Nato si je tožnik premislil in predlagal Podlesniku, da bi želel postati trajno presežni delavec. Prošnji je bilo ugodeno, izdan je bil sklep, v katerem je bilo tudi določena odpravnina (listina A2), na željo tožnika pa je bil pozneje (dne 2.9.1996, listina A3) skrajšan tudi odpovedni rok. V 2. točki sporazuma z dne 30.4.1996 (listina B4), ki je bil dokazna podlaga za odločitev sodišč druge in prve stopnje, je navedeno: "M. (tožnik uporablja tudi ime V., vsebina tožnikovega pooblastila odvetniku na listini A8) D. je podpisal tudi pogodbo o zaposlitvi z V.-k. potem, ko je bil s sklepom na osnovi pogodbe o prevzemu delavcev prevzet v V.-k.". Sporazum so podpisali tožnik in direktorja V.-k. (mag. M. C.) in J.P. K. C. p.o. (P. P.). Pristnosti in veljavnosti te listine ni nihče izpodbijal. Glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožniku je bilo ponujeno delo v drugi organizaciji, v kateri je že sklenil delovno razmerje, ker je podpisal PZ. Poznejši dogovori med tožnikom in njegovim prejšnjim delodajalcem in odločitve delodajalca so torej v nasprotju z dejstvi, ki so bila bistvena za ponudbo delovnega mesta pri drugem delodajalcu in s pravicami tožnika. Treba je ugotoviti, da je postal sklep (sporazum) o prevzemu delavcev dokončen, na kar kaže tudi ravnanje tožnika, ki je podpisal PZ z novim delodajalcem. Zato je treba sprejeti stališče sodišča druge stopnje, da je bilo ravnanje strank v nasprotju z dobro vero in poštenjem in da so bili akti, ki so pomembni za tožnikov položaj po podpisu PZ, navidezni. To sodišče je v več odločbah (med drugim v sodbah VIII Ips 214/1998 z dne 12.1.1999 in VIII Ips 89/2001 z dne 26.2.2002) sprejelo stališče, da gre za navidezne pravne posle oziroma odločitve delodajalca, če je delodajalec z namenom, da bi prikril dogovor o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker bi naj bilo delo delavca trajno nepotrebno. V drugi navedeni sodbi je bil tak sklep označen kot akt, ki je v nasprotju s 66. členom ZOR, ki je bil enak, kot sedaj veljavni 50. člen OZ (prvi odstavek: "Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama."). Taki dogovori oziroma odločitve delodajalca pa so tudi v nasprotju s 5. členom OZ (načelo vestnosti in poštenja), pa tudi s 37. členom OZ, ker je dogovor med strankama oziroma sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.4.1996 (listina A2) v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Sklep delodajalca ni bil le v nasprotju z ZDR/90, temveč tudi z Zakonom o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 z novelami), ki ureja denarno nadomestilo za primer brezposelnosti v 18. in naslednjih členih. Zato tožeča stranka vsebino Odločbe napačno razume in razlaga. Prvič sta dejanska stanova v zadevi VIII Ips 170/2002, ki je bila tudi predmet Odločbe, in v tej zadevi, bistveno različna (v tej zadevi je bil izdan sklep o napotitvi na delo v drugemu delodajalcu, tožnik je v zvezi z tem podpisal PZ !), drugič pa zato, ker se Odločba ne dotika vprašanja uporabe določb OZ (na primer prej navedenih 5., 37. in 50. člena) in vpliva njihove vsebine na delovno pravna razmerja oziroma na veljavnost in zakonitost razlogov za prenehanje delovnega razmerja. Namen Odločbe ne more biti tak, da bi bila dopustna razlaga, ki je v nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenih razmerij, tudi razmerij med delavcem in delodajalcem. Stranki sta na pobudo in željo tožnika ravnali v nasprotju s sporazumom in sklepom o prevzemu tožnika k novemu delodajalcu, pa tudi v nasprotju s PZ, ki je bila že podpisana in je torej že veljala. Bistveno je, da celotni dokazni postopek kaže, da tožnik ni bil presežni delavec, kar pomeni, da sta odločitev in utemeljitev sodišča druge stopnje pravilna.

Ker tožnik pravice do odpravnine ni imel, so za revizijsko odločitev nepomembne tiste navedbe, ki se nanašajo na merila za določanje njene višine.

Vsebina odgovora na revizijo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, zato je revizijsko sodišče o stroških tožene stranka za dogovor na revizijo odločilo, kot v 2. točki izreka, na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.