Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine po določbah ZPIZVZ, kar je že pravilno odločila tožena stranka in obe nižji sodišči. Dejstvo je, da tožniku do 18.julija 1991 ni prenehala vojaška služba, saj je bil, kot izhaja iz izvedenih dokazov (predloženih listin), v aktivni vojaški službi do 31.10.1991. Zato bi moral izpolniti ali pogoj, da je v JLA ostal s soglasjem organov RS (kar se niti ne zatrjuje), ali da je bil v enem od statusov, ki jih predvideva 4. alineja pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine po citiranem zakonu. Ker tak status ni bil ugotovljen (dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano), tožniku tudi ni mogoče priznati zahtevane pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba toženca št. P-4053827 z dne 22.12.2000 in da se mu prizna pravica do pokojnine od 1.11.1991 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da mu je vojaška služba prenehala 10.6.1991, kar je razvidno iz listine v spisu, na podlagi sklepa z dne 16.7.1991 pa mu je bila priznana in izplačana tudi odpravnina. Ker je bila njegova enota razformirana že leta 1990, je izpolnjeval tudi pogoje iz 4. alineje 2. člena ZPIZVZ. Ustrezna dejstva so potrdile v postopku zaslišane priče. Ne soglaša z razlago sodišča, da morajo biti pogoji za priznanje pokojnine izpolnjeni kumulativno, saj je tako stališče nelogično. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni smelo preizkušati.

Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik, razrešen vojaške službe v JLA 31. oktobra 1991, da izplačilo odpravnine na to dejstvo ne vpliva, da po 18.7.1991 ni bil ne na razpolago, ne v suspenzu ne v bolniškem staležu (niti ni bil v zaporu) in da drugačna zatrjevanja tožnika nimajo nobene dejanske ali pravne podlage.

Po določbi 4. alineje prvega odstavka 2. člena zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ - Uradni list RS, št. 49/98) so upravičenci do pravic po določbah tega zakona državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v RS, ki so bili po 25. juniju 1991 v aktivni vojaški službi v JLA, pod pogojem, da jim je do 18. julija 1991 prenehala aktivna vojaška služba v JLA ali so bili po 18. juliju 1991 do prenehanja vojaške službe ves čas v suspenzu, v zaporu, v bolniškem staležu, na razpolago ali jim je z odredbo pristojnega organa prenehala aktivna vojaška služba zaradi upokojitve, oziroma so ostali v JLA s soglasjem organov Republike Slovenije, pristojnih za zadeve obrambe, in so do 18. oktobra 1991 zahtevali upokojitev in izpolnili pogoje za priznanje pravice do starostne, predčasne ali družinske pokojnine po vojaških predpisih ali so do 18. oktobra 1991 vložili zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi katerega je bila pri njih z odločbo pristojnega vojaškega organa ugotovljena nesposobnost za vojaško službo, oziroma je bila na podlagi izvida, ocene in mnenja invalidske komisije ugotovljena invalidnost I. kategorije po splošnih predpisih.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine po določbah ZPIZVZ, kar je že pravilno odločila tožena stranka in obe nižji sodišči. Dejstvo je, da tožniku do 18.julija 1991 ni prenehala vojaška služba, saj je bil, kot izhaja iz izvedenih dokazov (predloženih listin), v aktivni vojaški službi do 31.10.1991. Zato bi moral izpolniti ali pogoj, da je v JLA ostal s soglasjem organov RS (kar se niti ne zatrjuje), ali da je bil v enem od statusov, ki jih predvideva 4. alineja pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine po citiranem zakonu. Ker tak status ni bil ugotovljen (dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano), tožniku tudi ni mogoče priznati zahtevane pravice.

Revizija navaja, da je nerazumljiva razlaga v izpodbijani sodbi, vendar te navedbe ne opredeli kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato revizijsko sodišče samo ugotavlja, da revizija kumulacijo zožuje samo na naštete statuse v 4. alineji prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, ne poveže pa vseh elementov, ki naj bi bili po stališču sodišča podani kumulativno. (18. julij - status - 18. oktober).

Tožnik je izrecno uveljavljal priznanje pravic po določbah ZPIZVZ. Ker uveljavlja pravico do starostne pokojnine, je glede na določbo 15. člena ZPIZVZ ne more uveljavljati od leta 1991 dalje, ampak največ le od uveljavitve zakona (18.7.1998).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.