Jedro

Glede na izostanek zatrjevane izgube zaupanja, zaradi katere ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ter upoštevaje, da v konkretnem primeru okoliščine kršitve (zgolj enkratno prepošiljanje službene e-pošte s službenimi podatki na zasebni e-naslov) niso utemeljevale izredne odpovedi, bi morala tožena stranka glede na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu uporabiti milejši ukrep, saj vsaka kršitev delovnih obveznosti ne utemeljuje izreka najstrožje delovnopravne sankcije v obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2020, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2020, temveč je prenehalo s sodno razvezo dne 11. 3. 2020, ter zavrnilo zahtevek tožnice za vzpostavitev delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo za obdobje od 12. 3. 2020 naprej (II. točka izreka). Nadalje je odpravilo sklep – odločbo tožene stranke o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da od uveljavitve sklepa o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi, tj. od 14. 2. 2020 do 11. 3. 2020, tožnici plača neizplačano nadomestilo plače do višine polne plače, ki bi jo prejela, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, ter ji prizna vse ostale pravice iz delovnega razmerja (IV. točka izreka). S sklepom (ki ni pod pritožbo) je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 3.734,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da listinski dokazi tudi za 30. 1. 2020 in 5. 2. 2020 dokazujejo, da je tožnica na zasebni e-naslov poslala službene podatke. Dne 30. 1. 2020 so bili poslani podatki "A.", enako kot 31. 1. 2020, dne 5. 2. 2020 pa podatki o produktu "B.". Glede na naslove posredovanih e-sporočil je jasno, da gre za službeni podatek, enako kot je sodišče prve stopnje ugotovilo za 31. 1. 2020. Vztraja, da je tožnica storila vse kršitve, ki izhajajo iz izredne odpovedi. Preposlala je tudi e-pošto na e-naslov družbe C. iz e-naslova D., saj gre za e-pošto z enako vsebino, kot si jo je tožnica v skriti kopiji poslala na svoj zasebni e-naslov. Kljub temu, da ni neposrednih dokazov o prepošiljanju, je tožena stranka navajala konkretne okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je prav tožnica poslala to e-sporočilo C. Izkustveno je nemogoče, da bi kdorkoli drug razen tožnice v osmih minutah iz e-naslova D. posredoval sporno e-sporočilo C. Tožnica se je zavedala, da je pošiljanje e-sporočil na zasebni e-naslov prepovedano, saj v nasprotnem primeru ne bi imela razloga, da bi to prikrivala s posredovanjem e-sporočila v skriti kopiji. Tožena stranka je dokazovala, da so bila pravila znana ne samo iz sprejetih aktov, temveč so bila pojasnjena tudi večkrat ustno, zato je tožnica morala vedeti in je vedela, da je njeno ravnanje prepovedano. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2015 na delovnem mestu vodja službe kakovosti. Tožena stranka je 11. 3. 2020 tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami), v kateri ji je očitala, da (1) je iz službene e-pošte na svoj zasebni e-naslov pošiljala sporočila s službenimi podatki, najmanj dne 30. 1. 2020, 31. 1. 2020 in 5. 2. 2020, ter (2) da je podatke, ki si jih je dne 31. 1. 2020 iz službenega e-naslova preposlala na svoj zasebni e-naslov, nepooblaščeno posredovala na e-naslov družbe C. 7. Pritožbeno sodišče glede nedokazanosti očitka, da je e-pošta, ki si jo je tožnica 30. 1. 2020 in 5. 2. 2020 iz službenega e-naslova poslala na svoj zasebni e-naslov E., vsebovala službene podatke, soglaša s sodiščem prve stopnje. Kot je pravilno obrazložilo, iz seznama prometnih podatkov za navedena dneva izhaja zgolj oznaka oziroma naslov zadeve poslanega e-sporočila ("A." in "B."), ne pa tudi njuna dejanska vsebina in morebitna priloga, zaradi česar ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da so se v teh e-sporočilih nahajali službeni podatki. Tožena stranka v pritožbi konkretno ne navaja, iz katerih listinskih dokazov naj bi izhajalo, da si je tožnica tudi na navedena dneva poslala službene podatke na zasebni e-naslov, zato se do te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

8. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da ni dokazan očitek, da je tožnica službene podatke, ki si jih je preposlala na svoj zasebni e-naslov, nepooblaščeno posredovala naprej na e-naslov poslovnega partnerja tožene stranke, družbe F. v G. (Avstrija). Iz zatrjevanega časovnega okvirja osmih minut, ki po prepričanju tožene stranke utemeljuje navedeni očitek, namreč ni mogoče izpeljati neposredne povezave, da je tožnica isto službeno e-pošto, ki si jo je v skriti kopiji poslala na svoj zasebni e-naslov, preposlala dalje na e-naslov D., iz katerega je nato v tem času sporno e-sporočilo posredovala C. Vztrajanje pritožbe predstavlja le špekuliranje, ki ni utemeljeno, saj ne obstoji dokazna podlaga, da bi bila tožnica sploh kakorkoli povezana z uporabo e-naslova D. 9. Sodišče prve stopnje je v 43. in 44. točki obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da je kršitev delovnih obveznosti tožnice nedvomno podana, saj si je 31. 1. 2020 službeno e-pošto s službenimi podatki, ki so vsebovali informacije o kvaliteti produktov tožene stranke (konkretno rezultate za odpornost na trganje testiranega usnja) poslala na svoj zasebni e-naslov, čeprav bi glede na svoj položaj kot vodja službe za kakovost morala vedeti, da gre za službeni podatek, česar brez dovoljenja nadrejenega ni smela pošiljati eksterno. Vendar pa teža te kršitve ne omogoča zaključka, da gre za takšno kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Utemeljena je presoja sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, česar pritožba niti ne izpodbija. Pravilno je namreč upoštevalo, da je tožena stranka obstoj okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma nemožnost povrnitve zaupanja utemeljevala zgolj v zvezi z nedokazanim očitkom prepošiljanja službenega e-sporočila na e-naslov poslovnega partnerja, ne pa tudi v zvezi z očitkom pošiljanja službenih podatkov na tožničin zasebni e-naslov.

10. Glede na izostanek zatrjevane izgube zaupanja, zaradi katere ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ter upoštevaje, da v konkretnem primeru okoliščine kršitve (zgolj enkratno prepošiljanje službene e-pošte s službenimi podatki na zasebni e-naslov) niso utemeljevale izredne odpovedi, bi morala tožena stranka glede na načelo stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, na katerega je Vrhovno sodišče RS že večkrat opozorilo,1 uporabiti milejši ukrep, saj vsaka kršitev delovnih obveznosti ne utemeljuje izreka najstrožje delovnopravne sankcije v obliki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg izredne odpovedi ima namreč delodajalec za sankcioniranje kršitve delavca na voljo vsaj še pisno opozorilo pred odpovedjo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1) oziroma redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ponavljajočih se kršitev (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), kot tudi disciplinski postopek (prvi odstavek 172. člena ZDR-1). Če se odloči za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora imeti očitana kršitev, ki ustreza dejanskemu stanju enega od predvidenih odpovednih razlogov iz 110. člena ZDR-1, tako težo, da zaradi nje ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

11. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved kljub storjeni kršitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbene navedbe v zvezi s seznanjenostjo tožnice o prepovedi pošiljanja službene e-pošte na zasebni e-naslov kot tudi v zvezi z (ne)obstojem tovrstne prakse pri toženi stranki, niso pravno odločilne, saj ne vplivajo na drugačno odločitev v tem sporu, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).

1 Prim. odločbe VSRS VIII Ips 7/2021, VIII Ips 159/2017, VIII Ips 13/2015, VIII Ips 111/2015.