Jedro

Zgolj dejstvo, da je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je prvotožena stranka s podajo te izredne odpovedi ravnala protipravno oziroma nedopustno, s čimer bi bila podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti. Iz ustaljene in enotne sodne prakse izhaja, da v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni protipravna vsaka nezakonitost, temveč le tista, ki je posledica delodajalčevega samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja.

Iz obrazložitve sodbe VDSS opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010 izhaja, da je pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka glede na zmotno uporabo določbe 81. člena ZPol nepravilno štela, da je tožniku omogočila rok za pripravo na zagovor treh delovnih dni. Zmotna uporaba materialnopravnih določb, zaradi katerih je bila ugotovljena nezakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni arbitrarnega oziroma samovoljnega ravnanja prvotožene stranke, ki bi lahko bilo podlaga za ugotovitev, da je bilo njeno ravnanje protipravno v smislu predpostavke, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bili dolžni toženi stranki plačati odškodnino v višini 40.060,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer prvotožena stranka od 22. 7. 2012 do plačila, drugotožena stranka pa od 5. 5. 2012 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan prvotoženi stranki v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti njene stroške v višini 1.612,50 EUR, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper I. in II. točko izreka te sodbe, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V pritožbi najprej povzema bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, nato pa navaja, da je za protipravnost kot element odškodninske odgovornosti dovolj že ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica opustitve potrebne skrbnosti, ki se zahteva v določenih razmerjih. Zaradi tega je tožniku nastala škoda, zato za obstoj protipravnosti ni potrebno ugotavljati, ali je šlo za šikanirano prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi samovoljnosti prvotožene stranke. Tožena stranka, ki je kot delodajalec država, bi morala pri postopkih zaradi prenehanja delovnih razmerij poznati in upoštevati predpise in ravnati v teh pogodbenih razmerjih s povečano skrbnostjo po 6. členu OZ. Opustitev te skrbnosti pa pomeni obstoj hude malomarnosti. Ker je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po izteku zakonskega roka iz drugega odstavka 83. člena ZDR, s čimer je bila tožniku odvzeta tudi možnost zagovora, je ravnala s hudo malomarnostjo. Tožena stranka bi morala po prvem odstavku 131. člena OZ dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno sklicuje na sodbo opr. št. VSL II Cp 1267/2016 v zvezi s prejetim pravnim mnenjem VSRS z občne seje z dne 14. 12. 1995, saj se je v tem primeru presojala odgovornost sodnika v zvezi s sprejeto odločitvijo, vendar že po pravnomočnosti sodne odločbe. Zadeva ni primerljiva s tem individualnim delovnim sporom. Tožniku je zaradi tega škodnega dogodka (nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ki je predstavljal samostojni vzrok za nastalo škodo, izbruhnila ponovna depresivna epizoda, zato je bila potrebna njegova hospitalizacija in nadaljnje zdravljenje. Tudi psihosomatska komponenta bolezni je v direktni vzročni zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker v izpodbijani sodbi ni razmejeno, kolikšen del vtoževane škode bi bil po višini utemeljen, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v višini 40.000,00 EUR in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 20.000,00 EUR, iz naslova utrpelega strahu v višini 5.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 15.000,00 EUR. Poleg tega je vtoževal tudi materialno škodo v višini 60,00 EUR iz naslova stroškov 13 prevozov v UKC A. in 25 prevozov v zdravstveni dom v skupni dolžini 200 km. Zatrjeval je, da mu je škoda nastala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero pa je bilo v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je bila nezakonita.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku s sklepom z dne 11. 7. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila potrjena s sklepom drugostopenjskega organa prvotožene stranke z dne 20. 8. 2008. Ta izredna odpoved je bila tožniku podana zato, ker je prvotožena stranka ugotovila, da je tožnik 6. 6. 2008 v času odsotnosti z dela (zaradi poškodbe) ravnal v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika in se istega dne na javnem kraju nedostojno, nasilno in drzno vedel ter s tem kršil določbe Zakona o varstvu javnega reda in miru. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožena stranka s tožnikom ne more nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

7. Tožnik je v sodnem postopku v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel (posledično pa je uspel tudi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom), saj je bilo s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 953/2008 z dne 21. 1. 2010, ki je bila potrjena s sodbo VDSS opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010 (A2), pravnomočno ugotovljeno, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku kršila pravico do zagovora, saj mu je za pripravo na zagovor omogočila le dva namesto treh delovnih dni. Drugi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju) je namreč določal, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči). V sodnem postopku presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da te okoliščine niso bile podane. Pritožbeno sodišče je v zgoraj citirani sodbi pojasnilo, da se je tožena stranka kot tožnikov delodajalec v pritožbi neutemeljeno sklicevala na določbo 81. člena Zakona o policiji (ZPol; Ur. l. RS, št. 49/1998 in nadalj.), da je potrebno kot delovni dan v policiji upoštevati tudi proste dneve v tednu. Ob tem je treba ugotoviti še, da je iz citirane sodbe pritožbenega sodišča razvidno, da je bil razlog za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le kršitev tožnikove pravice do zagovora, ne pa tudi v pritožbi zatrjevana prepoznost te izredne odpovedi.

8. Za povrnitev škode, ki jo mora delodajalec povrniti delavcu, se uporabljajo splošna pravila civilnega prava, pri čemer se odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu oziroma delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (prvi in drugi odstavek 140. člena Zakona o javnih uslužbencih; ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; tudi 184. člen ZDR). Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke (nastanek škode, nedopustno oziroma protipravno ravnanje, vzročna zveza, odgovornost na strani povzročitelja škode - 131. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Če ni podane vsaj ene od teh predpostavk, niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko obveznost. 9. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je prvotožena stranka s podajo te izredne odpovedi ravnala protipravno oziroma nedopustno, s čimer bi bila podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti. Iz ustaljene in enotne sodne prakse izhaja, da v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni protipravna vsaka nezakonitost, temveč le tista, ki je posledica delodajalčevega samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja (npr. sodba VSRS opr. št. VIII Ips 344/2009 z dne 9. 5. 2011, VIII Ips 512/2007 z dne 6. 4. 2009, sodba VDSS opr. št. Pdp 710/2012 z dne 27. 9. 2012, Pdp 279/2011 z dne 5. 5. 2011, ...). Iz obrazložitve sodbe VDSS opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010 (A2) izhaja, da je pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka glede na zmotno uporabo določbe 81. člena ZPol nepravilno štela, da je tožniku omogočila rok za pripravo na zagovor treh delovnih dni. Zmotna uporaba materialnopravnih določb, zaradi katerih je bila ugotovljena nezakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni arbitrarnega oziroma samovoljnega ravnanja prvotožene stranke, ki bi lahko bilo podlaga za ugotovitev, da je bilo njeno ravnanje protipravno v smislu predpostavke, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca.

10. Zmotna razlaga materialnopravne določbe 81. člena ZPol s strani prvotožene stranke kot delodajalca (ne glede na to, da gre v konkretnem primeru za državo) po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ne pomeni kršitve načela obveznosti skrbnega ravnanja, zato je tudi pritožbeno sklicevanje na 6. člen OZ neutemeljeno.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za odškodninsko obveznost prvotožene stranke ni bila izpolnjena predpostavka protipravnosti, se mu ni bilo treba ukvarjati s presojo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka po višini. Glede na to pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnika glede zavrnitve zahtevka po višini ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Posledično so irelevantne tudi njegove pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne bi razmejilo škode, ki je tožniku nastala v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in škode, ki je posledica drugih vzrokov. Ker toženi stranki v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogoče očitati protipravnosti, je nebistveno tudi pritožbeno zatrjevanje tožnika, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.