Jedro

Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava. Odstop dednega deleža sodediču prav tako pomeni pogodbo civilnega prava in ne dedne izjave. Pravni režim dedne izjave (nepreklicnost) velja zgolj za sprejem dediščine in ne za nadaljnje razpolaganje z dednimi deleži (glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 21. in 22.12.1987, Poročilo o sodni praksi št. 2/87, str. 22).

Obligacijskopravno razmerje med dediči, ki so tak sporazum sklenili, nastane že s trenutkom sklenitve sporazuma in podpisom tega sporazuma pred sodiščem, ne pa šele s trenutkom izdaje deklaratornega sklepa o dedovanju. Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, prav tako z dne 21. in 22.12.1987 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. II/87, str. 12): "Okoliščine, ki so nastopile potem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, za veljaven nastanek obveznosti nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, kot da je bila ta sklenjena v zmoti, ker zaradi tega pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR).

Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe.

Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odst. 51. čl. ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanje pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni vrniti (4. odst. 210. čl. ZOR).

Zato ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ker le-ta preneha veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila."

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala preklic daritve po dednem dogovoru z dne 10.1.1978, ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku na razveljavitev navedenega dednega dogovora ter tožencu naložilo, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo sodišče vpisalo lastninsko pravico na tožečo stranko.

Sodišče druge stopnje je sprva ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbo na razveljavitev dednega dogovora ter izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrglo. Revizijsko sodišče pa je nato ugodilo reviziji tožeče stranke in odločitev o dajatvenem delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, razveljavilo in vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku je sodišče druge stopnje nato zavrnilo pritožbo tožene stranke in izpodbijano prvostopno sodbo v dajatvenem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ji ni bila vročena revizijska odločba. Sicer pa trdi, da je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišču očita, da je sprejelo že četrto stališče v predmetnem sporu. Temelj zahtevka pa je napad na pravnomočni sklep o dedovanju, ki bi ga bilo po njenem mnenju mogoče napadati le, če bi bili podani pogoji za obnovo postopka. Ker je rok že zdavnaj potekel in je prekluziven, pogojev za obnovo postopka ni. Nadalje trdi, da je dedni dogovor dedna izjava, ki je nepreklicna. Izpodbijana sodba zmotno šteje dedni dogovor za pogodbo o darilu, ki ga je mogoče izpodbijati po splošnih določbah obligacijskega prava. Toženec je pridobil lastninsko pravico na določenem premoženju na podlagi sklepa o dedovanju, ki je ostal po razveljavitvi dednega dogovora nespremenjen. Če bi obveljalo stališče, da so dedni dogovori pogodbe, bi šlo za nevarni pravni precendens. To bi lahko potegnilo za seboj plaz zahtevkov zaradi razveljavitve dednih dogovorov, ki so bili temelj različnih sklepov o dedovanju. Očitno po mnenju sodišča rok pri tem ne igra nobene vloge. Trdi še, da je toženčeva obljuba, da se nikoli ne bo poročil, popolna izmišljotina in gre za samovoljno tolmačenje listin v spisu. Zaradi vsega navedenega tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in tožbo v tem delu zavrže oz. zavrne kot neutemeljeno ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi nevročitve revizijske odločbe. Revizijsko sodišče je namreč razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. S tem pa ni odprlo nobene nove procesne poti toženi stranki za poseg v nadaljnji postopek pred sodiščem druge stopnje. Kajti v pritožbenem postopku imata pravdni stranki pravico le do vložitve pritožbe (348. člen ZPP) oziroma odgovora na pritožbo (359. člen ZPP). Te procesne možnosti so bile izčrpane že v prvem pritožbenem postopku. Zoper drugostopno odločbo je nato tožeča stranka vložila revizijo, ki je bila v skladu z ZPP vročena tudi toženi stranki (390. člen ZPP). Tožena stranka na revizijo ni odgovorila. S tem je bila njena pravica tudi v revizijskem postopku izčrpana. S tem, ko je sodišče razveljavitveni sklep vročilo toženi stranki skupaj z drugostopno odločbo, izdano v ponovljenem pritožbenem postopku, zato ni storilo nobene kršitve ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve na drugi stopnji. Drugih kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji tožena stranka ni obrazložila, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Toženi stranki predvsem pojasnjuje, da sodna praksa o razlagi in pravnem pomenu dednih dogovorov, ki jo zastopata tudi sodišči druge in prve stopnje v tej pravdni zadevi, ni nova. Da je dedni dogovor pogodba obligacijskega prava, v praksi že vrsto let ni sporno. Še več, tudi ni sporno, da pomeni odstop dednega deleža sodediču prav tako pogodbo civilnega prava in ne dedne izjave. Pravni režim dedne izjave (nepreklicnost) velja zgolj za sprejem dediščine in ne za nadaljnje razpolaganje z dednimi deleži (glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 21. in 22.12.1987, Poročilo o sodni praksi št. 2/87, str. 22). Zato je strah, da bi takšno stališče lahko povzročilo plaz novih zahtevkov, glede na dosedanjo sodno prakso, povsem neupravičen.

Če pa je tako, veljavnost sporazuma o delitvi in načinu delitve zapuščine (dednega dogovora) ni odvisna od izdaje sklepa o dedovanju in njegove pravnomočnosti. Obligacijskopravno razmerje med dediči, ki so tak sporazum sklenili, nastane že s trenutkom sklenitve sporazuma in podpisom tega sporazuma pred sodiščem, ne pa šele s trenutkom izdaje deklaratornega sklepa o dedovanju. Že s trenutkom sklenitve sporazuma in podpisom tega sporazuma pred sodiščem nastane pravica terjati izpolnitev obveznosti, ki so jih s sporazumom prevzeli. To velja tudi v primeru, če se zemljiškoknjižni podatki iz tega sporazuma vpišejo v zemljiško knjigo na podlagi samega sklepa o dedovanju. Tožena stranka zmotno trdi, da je vsaka poznejša sprememba takšnega sporazuma nemogoča oz. podvržena procesnim predpisom Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) o obnovi postopka. Določbe o obnovi postopka veljajo samo za tiste določbe sklepa o dedovanju, ki imajo deklaratorno naravo in urejajo tista vprašanja, ki jih zakon določa za sklep o dedovanju (214. člen ZD). Zahteva po 3. odstavku tega člena, da je treba tudi dedni dogovor vključiti v sklep o dedovanju, na njegovo pravno naravo nima nobenega vpliva.

Sodišči druge in prve stopnje sta zato povsem pravilno ravnali, ko sta dedni dogovor med sodediči po pok. I. B. obravnavali kot darilno pogodbo, ki deli pravno usodo vsake druge darilne pogodbe. Zato zanjo veljajo tudi določbe o odpadli podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in s tem določbe o vrnitvi darila. Revizijsko sodišče zato soglaša z odločitvijo na drugi in prvi stopnji in le v pojasnilo toženi stranki navaja pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, prav tako z dne 21. in 22.12.1987 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. II/87, str. 12): "Okoliščine, ki so nastopile potem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, za veljaven nastanek obveznosti nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, kot da je bila ta sklenjena v zmoti, ker zaradi tega pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR).

Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe.

Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odst. 51. čl. ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanje pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni vrniti (4. odst. 210. čl. ZOR).

Zato ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ker le-ta preneha veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila." Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da je ponovno načenjanje vprašanja, ali je toženčeva obljuba, da se ne bo poročil, resnična ali ne, na revizijski stopnji prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.