Jedro

Ali je tožnica želela doseči soposest in souporabo nepremičnine že pred vložitvijo tožbe na izročitev ključev ali pa jo je dotlej zanimal le denar, ni odločilnega pomena za njen uspeh v pravdi. Odločilno je, da soposesti oziroma dostopa do nepremičnine nima, da ga zahteva in se toženec temu upira.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v drugi alineji točke 1 izreka in v izreku o stroških postopka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi v prvi alineji točke 1 izreka.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, naj tožnici izroči v posest in souporabo:

-tri turistične apartmaje, ki se nahajajo v pritličju, en turistični apartma, ki se nahaja v prvem nadstropju, in mansardo v drugem nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu D. 14a1, E., ID znak stavba 0000 1640, ki leži na parceli ID znak parcela 0000 1130/1, in sicer z izročitvijo ključev teh apartmajev in mansarde ter

-parcele ID znak parcela 0000 1130/1, parcela 0000 1130/2 in parcela 0000 1130/3 ter ji izroči ključe kovinskih pomičnih vrat in kovinskih vrat za osebni prehod, ki se nahajajo v ograji med glavno cesto in parcelama številka 0000 1130/1 in 0000 1130/3.

2.Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo še, naj tožnici povrne stroške postopka v znesku 13.790,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj jo sodišče druge stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnica ne razpolaga s spornimi ključi. Pri tem ni opravilo dokazne ocene v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je izpovedbe prič ocenilo pavšalno in jih napačno povzelo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbi prič A. A. in B. B., za kateri pa bi moralo ugotoviti, da sta priči, naklonjeni tožnici in z interesom, da ta v postopku uspe.

5.B. B. je tožničin sin. Tožnica je šele v pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po prvem naroku za glavno obravnavo, navedla, da je bil ob dogodku dne 3.6.2016 navzoč tudi on. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je ta priča v različnih postopkih izpovedovala različno. V postopku P 132/2020 je dne 28.10.2022 B. B. izpovedal, da tožnica ni imela nobenega konkretnega predloga glede uporabe sporne nepremičnine ne nepremičnin v F. in I., zahtevala pa je denar. Glede ključev je izpovedal, da sta s tožnico dne 3.6.2016 vzela ključe, ki so se nahajali pod stopnicami, kjer so se vedno nahajali, kasneje pa je svojo izpovedbo spreminjal. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do teh nasprotij ni opredelilo.

6.A. A. je tožničina prijateljica. Njena izpovedba se razlikuje od izpovedbe v postopku P 132/2020 z dne 28.10.2022, ko je izpovedala o načinih in predlogih delitve zapuščine, ki jih je imela tožnica, v tem postopku pa o tem ni nič vedela. V starejšem postopku tudi ni izpovedala, da je tožnica šla po ključe, pa jih ni bilo, kot je izpovedala v tem postopku. Ni mogoče, da bi z oddaljenostjo dogodka izpovedala natančneje. Sodišče tudi ni upoštevalo, da priča ni izpovedala iz lastnega zaznavanja, ampak tako kot ji je povedala tožnica.

7.Na drugi strani je sodišče prve stopnje napačno povzelo in tolmačilo izpovedbo priče C. C. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da priča ni znala točno povedati niti obdobja, v katerem naj bi videla tožnico vstopati v hišo s svojimi ključi. Priča je obdobje jasno opredelila, ko je povedala, da je videla tožnico odklepati vrata apartmaja v času, ko sta bila starša pravdnih strank še živa. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo tudi pričino izjavo o toženčevem karakterju. Priča ni izpovedala, da je toženec tožnico dne 3.6.2016 verbalno napadel oziroma da je bil nasilen, temveč da reagira burno, tako da dvigne glas, ko se mu godi krivica. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne dokazne ocene je sodišče napačno sklepalo, da je toženec tožnico verbalno napadel, tako da se ga je ta bala in ji je bila s tem onemogočena posest stanovanja.

8.Toženec vztraja, da tožnica razpolaga s ključi apartmajev in mansarde. Sodišče prve stopnje razlaga, da ni logično, da bi tožnica vztrajala pri zahtevku, če bi ključe imela, a enako ni logično niti, da toženec, če bi vedel, da jih tožnica nima, teh ne bi izročil, sploh glede na to, da tožnica v drugem postopku od njega terja še plačilo uporabnine. Toženec je izpovedal, da je tožnica s ključi razpolagala tudi, ko sta bila njuna starša še živa. To je potrdila tudi priča C. C. Toženec je izpovedal, da je že po očetovi smrti in pred 3.6.2016 tožnica prihajala v hišo in iz nje odtujila dokumente. Tudi priča B. B. je izpovedal, da sta bila s tožnico v hiši pred tem dnem zaradi registracije vozila. To je v nasprotju s tožničinimi navedbami, da v hiši pred tem dnem ni bila in je toženca zaradi dogovora o uporabi nepremičnin večkrat klicala. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da bi tožnica to lahko izkazala z dnevnikom telefonskih klicev. Sodišče je verjelo, da je dokumentacijo tožnici izročil oče še za življenja, ne da bi to obrazložilo. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi izpovedbo B. B., da je še za časa življenja očeta pravdnih strank obstajalo več izvodov ključev. Tako je tožnica že pred 3.6.2016 lahko razpolagala z enim izvodom. Zgolj to, da toženec oddaja apartmaje, ne more biti razlog za ugotovitev, da obstaja le en izvod ključev. Toženec je izkazal, da apartmaje oddaja, zato da pridobi sredstva za vzdrževanje nepremičnine. Tožnica je še v letu 2016 pristajala na oddajanje, kasneje pa ne več in je zato trdila, da ne razpolaga s ključi. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je tožnica šele skoraj leto po tistem, ko naj bi 3.6.2016 izgubila posest nepremičnin, začela s pozivanjem k izročitvi ključev. Napačne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede dogodka z dne 3.6.2016. Verjelo je tožnici in njej naklonjenim pričam, da ob njenem prihodu ključev ni bilo na običajnem mestu, kjer so se hranili za življenja staršev, to je pod prtom na mizi ob garaži. Sodišče prve stopnje je ob tem spregledalo, da je toženec izpovedal, da je tožnico tega dne srečal v mansardi in ne na dvorišču, kar pomeni, da je s ključi razpolagala.

9.Sodišče prve stopnje je nadalje spregledalo, da je toženec tožnici od leta 2017 dalje večkrat predlagal način souporabe skupnega premoženja, predvsem nepremičnin v E., pa je tožnica njegove predloge ignorirala. Le pozivi odvetničine odvetnice k izročitvi ključev, ne da bi bili ti specificirani, ne morejo kazati, da jih tožnica nima. Zgolj to, da toženec apartmaje oddaja, ne pomeni, da je tožnici onemogočena souporaba nepremičnine. Mansarda je ves čas prazna, apartmaje pa oddaja le poleti. Pravdni stranki sta po dogodku z dne 3.6.2016 sklenili dedni dogovor, s katerim sta postali solastnici nepremičnin v E. vsaka do 1/2. Če bi si toženec želel prikrajšati tožnico pri souporabi in posesti, takega dogovora ne bi sklenil. Tožnica je zavračala vse dogovore o delitvi in upravljanju in je želela samo denar, kar je povedal tudi B. B. Tožnici nikoli ni bilo do posesti spornih nepremičnin.

10.Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali toženec tožnici preprečuje tudi uporabo nepremičnin ID znak parcela 0000 1130/1, 0000 1120/2 in 0000 1120/3. Ni ugotavljalo, ali tožnica razpolaga s ključi kovinskih pomičnih vrat za osebni prehod oziroma ali takšni ključi sploh obstajajo. Toženec je trdil, da so ta vrata blokirana in niti sam ne razpolaga s ključi, medtem ko so kovinska pomična vrata in vrata, ki so pred nadstreškom za parkiranje, pa so vedno odprta in nezaklenjena. Tem navedbam tožnica ni nasprotovala, priča B. B. pa je izpovedal, da so bila kovinska vrata vedno odklenjena, tudi ko je bil nono še živ. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.Tudi glede izročitve enega turističnega apartmaja v prvem nadstropju je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je opozarjal, da se v prvem nadstropju nahajata dve stanovanji, in sicer zimsko in letno, ki sta med seboj povezani z vrati. Nobeno stanovanje se ne oddaja, temveč toženec uporablja manjše. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na katero stanovanje se nanaša zahtevek.

12.Toženec v pritožbi uveljavlja še zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče pravne podlage svoje odločitve sploh ni navedlo, s čimer je tožencu kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je skupnost dedičev prenehala obstajati dne 3.3.2017, ko je bila s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju razdeljena zapuščina. Dediča sta imela skupno lastninsko pravico, saj iz dednega dogovora ne izhaja, da sta to skupno lastninsko pravico že razdelili. Zgolj odločitev, da se dediča vknjižita kot lastnika vsak do 1/2 še ne pomeni, da vsak postane solastnik nepremičnin. Delitev zapuščine ni predmet zapuščinskega postopka, ampak nadaljnjega postopka za delitev solastnine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Piranu pod opr. št. N 23/2017. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo v nasprotju s 100. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo pravice le na celi stvari, ne pa zgolj glede svojega nedoločenega deleža. Napačna je odločitev, da mora toženec tožnici nepremičnine izročiti v soposest. Na podlagi 92. in 100. člena SPZ imata solastnik in skupni lastnik pravico doseči vrnitev stvari le od osebe, ki stvar uporablja brez pravnega naslova. Zoper toženca bi bil zahtevek mogoč, le če bi bila stvar že razdeljena. Solastnik ne more zahtevati soposesti celotne nepremičnine. Napačna je presoja sodišča, da z njegovo odločitvijo ni poseženo v pravico toženke do nedotakljivosti stanovanja, saj sodišče v izreku ni opredelilo, katerega izmed stanovanj v prvem nadstropju mora toženec izročiti. Poleg tega je toženec vse od leta 2016, ko je tožnica s tem soglašala, vzdrževal celotno nepremičnino in si v njej ustvaril prostor, v katerem biva z občutkom varnosti.

13.Toženec uveljavlja še nadaljnje kršitve postopka, in sicer se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več njegovih navedb, in sicer glede njegovih pozivov tožnici in glede tožničinega interesa, zaradi česar je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Ni se opredelilo do toženčevih navedb glede nasprotij v izpovedbah prič B. B. in A. A. Dokazni predlog za zaslišanje B. B. je bil tudi prepozen, podan je bil po prvem naroku, sodišče prve stopnje pa je nato kljub toženčevim opozorilom svoje ugotovitve oprlo na njegovo izpovedbo.

14.Toženec opozarja na neizvršljivost izreka. Toženec s ključi kovinskih vrat za osebni prehod ne razpolaga, vrata pa so blokirana. Kovinska pomična vrata so ves čas odprta. Obveznosti tako ni mogoče izpolniti. Nadalje ni določeno ključe katerega od dveh stanovanj v prvem nadstropju mora toženec izročiti. Prav tako ni določeno, kako in v kakšnem obsegu naj tožnica nepremičnino uporablja.

15.Toženec posebej obrazloženo izpodbija še odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo tudi stroške v zvezi z obravnavanjem zahtevka za plačilo uporabnine, ki pa ga od dne 10.11.2020 ni več obravnavalo. Tožnici bi moralo priznati le stroške od vrednosti spora 16.800,00 EUR. Obrazloženo graja bodisi po temelju bodisi vsaj po višini 43 postavk odvetniku priznane nagrade, stroške kilometrine, del sodne takse, nagrado izvedencu, v delu, v katerem se nanaša na postopek v zvezi z uporabnino.

16.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se sodišče glede odločilnega vprašanja, ali ima tožnica svoje ključe, ni oprlo zgolj na izpovedbe tožnice in prič B. B. ter A. A., temveč tudi na številne dopise tožničine pooblaščenke. Sodišče je logično sklepalo, da v primeru, če bi imela svoje ključe, ne bi sedem let čakala na pridobitev posesti. Ne drži, da je B. B. v postopku P 132/2020 Okrožnega sodišča v Kopru izpovedal, da sta s tožnico dne 3.6.2016 vzela ključe, ki so se nahajali pod stopnicami, in je kasneje svojo izpovedbo spreminjal. Priča ne govori slovensko in sodni tolmač je njegovo izpovedbo sprva povzel nedosledno, kar je bilo nato popravljeno, tako da je bila pravilna izpovedba, da so bili ključi pred smrtjo očeta vedno na dogovorjenem mestu, dne 3.6.2016 pa jih ni bilo več. Izpovedba priče o nahajanju ključev je bila vedno dosledna, enako pa velja glede vsebine pogovora s tožencem dne 3.6.2016, njegovem zavračanju dogovora in agresivnosti. Ni res, da je B. B. izpovedal, da sta bila s tožnico pred 3.6.2016 v sporni hiši zaradi registracije avta. Povedal je, da sta bila na tem naslovu, ne pa, da sta bila v hiši, saj ju je toženec počakal pred hišo. Ni res, da je B. B. izpovedal, da je za časa življenja očeta pravdnih strank obstajalo več izvodov ključev, iz česar toženec sklepa, da je tožnica že pred očetovo smrtjo razpolagala z enim izvodom. Ni res, da je priča potrdila, da ni ključev pomičnih vrat. Toženec jemlje iz konteksta tudi izjave priče o tožničinih predlogih glede delitve nepremičnin in zahtevkih za plačilo denarja zaradi njihove uporabe.

17.Verodostojnost izpovedb priče B. B. potrjuje tudi izpovedba A. A., ki pa ji toženec tudi neutemeljeno očita nasprotja v izpovedbah. Ta priča v postopku P 132/2020 ni govorila o konkretnih načinih delitve zapuščine, temveč je le na splošno povedala, da ve, da se je tožnica s tožencem želela dogovoriti. Toženec jemlje izpovedbe priče iz konteksta zastavljenih ji vprašanj. Priča je povedala, da je imela tožnica probleme, ker ni imela ključev, v drugem postopku pa je bila vprašana le o tem, v kakšnem stanju je bila tožnica, ko jo je poklicala, potem ko jo je toženec vrgel iz hiše. Tožnica poudarja, da predmeta obeh postopkov izvirata iz istega historičnega dogodka, vendar se v vsakem presoja dejansko stanje z vidika različnih zahtevkov, zato je razumljivo, da so vprašanja priči nekoliko drugače zastavljena oziroma so zaslišanja osredotočena na druga dejstva. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da izpovedba A. A. o arogantnosti toženca ne temelji na njeni neposredni zaznavi, in jo je presojalo v zvezi z drugimi izpovedbami.

18.Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo in ocenilo izpovedbe C. C. o značaju toženca, da je ta vzkipljiv, da reagira burno, ko se mu godi krivica, da pogosto dvigne glas. Ta izpovedba podpira zaključek sodišča o poteku dogodka z dne 3.6.2016, ko se je tožnica upravičeno zbala za svojo varnost. Toženčevo vzkipljivost potrjujejo tudi zapisi očeta pravdnih strank. Izpovedba priče C. C., da je videla tožnico vstopati v hišo s ključi, se nanaša na obdobje, ko sta bila starša še živa. Tedaj so bili ključi vedno v garaži, ključi garaže pa pod prtom mize, ki se je nahajala pod zunanjimi stopnicami. Svojih ključev nikoli ni imela.

19.Toženka v odgovoru na pritožbo še navaja, da je toženca ves čas pozivala k dogovoru in k izročitvi ključev. Neutemeljen je toženčev ugovor, da oddaja apartmaje turistom le poleti in ji tako ne onemogoča uporabe, ter da je oddajanje potrebno zaradi kritja stroškov vzdrževanja. Prav tako ne drži, da sklenitev dednega dogovora kaže na to, da toženec tožnice ne ovira. Dedni dogovor je njuno razmerje formalno uredil, dejansko pa je tožnica prikrajšana za soposest in souporabo nepremičnin.

20.Toženka še navaja, da se v prvem nadstropju hiše nahajata dve samostojni enoti. V večji biva toženec, manjša pa je v uporabi kot turistični apartma, vrata med njima so zaklenjena.

21.Glede uporabe materialnega prava toženka zavrača stališče toženca, da sta skupna lastnika in ne solastnika. Dediščinska skupnost je prenehala. Solastnik uživa varstvo tudi zoper drugega solastnika nerazdeljene stvari. Oba solastnika sta upravičena v naravi nerazdeljeno stvar uporabljati v celoti in v skladu s svojim idealnim deležem.

22.Tožnica odgovarja še na sodišču prve stopnje očitane bistvene kršitve postopka. Zaslišanje priče B. B. je predlagala pravočasno na prvem naroku in nato še v pripravljalni vlogi, za vložitev katere ji je sodišče določilo rok. V nobenem primeru njegovo zaslišanje ni zavleklo postopka. Ponavlja še, da v izpovedbah prič B. B. in A. A. ni protislovij. Izrek sodbe je izvršljiv. Toženec je tožnici dolžan izročiti ključe in omogočiti souporabo vseh stanovanjskih enot na naslovu D. 15a, E., razen stanovanja v prvem nadstropju, v katerem toženec biva in glede katerega je tožnica tožbo umaknila. Ker nepremičnine v naravi še niso razdeljene, ni treba, da bi izrek določil režim rabe.

23.Toženka še navaja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločalo zgolj o zahtevku za izročitev nepremičnine v posest v vrednosti 16.800,00 EUR in je pravilno upoštevalo potrebnost in višino stroškov.

24.Pritožba je delno utemeljena.

25.Sodišče prve stopnje svoje odločitve, da tožencu naloži izročitev ključev kovinskih pomičnih vrat in kovinskih vrat za osebni prehod, ki se nahajajo v ograji med javno cesto in parcelami št. 0000 1130/1 in 0000 1130/3, ter ji tako izroči v souporabo in posest parcele 0000 1130/1, 0000 1130/2 in 0000 1130/3 (druga alineja točke 1 izreka izpodbijane sodbe),2 ni obrazložilo. Toženec je na naroku dne 21.6.2022 (redna št. 110), na katerem je tožnica v tem delu specificirala zahtevek, ugovarjal, da so kovinska vrata za osebni prehod blokirana in s ključi ne razpolaga, kovinska pomična vrata pa so vedno odprta in nikoli zaklenjena. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe ukvarjalo le s ključi apartmajev, ne pa z vprašanjem izročitve ključev obojih vrat v ograji parcel, tako da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. S tem je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26.Sodišče druge stopnje je zato v drugi alineji točke 1 izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje kršitve glede na njeno naravo ni moglo odpraviti samo, ne da bi poseglo v pravico strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju opredeliti do ugovora toženca in po potrebi dopolniti dokazovanje z zaslišanjem strank in prič. Glede na čas začetka postopka prav tako ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

27.Sodišče prve stopnje pa je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno ugotovilo dejansko stanje in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo glede izročitve ključev apartmajev in mansarde v hiši (prva alineja točke 1 izreka), tako da je v razlogih izpodbijane sodbe tudi že mogoče najti odgovor na vse pomisleke, ki jih glede ugotovljenih odločilnih dejstev in pravilne uporabe materialnega prava tožnik navaja v pritožbi.

28.Najprej ni utemeljena pritožbenega graja dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica nima ključev, ki bi ji omogočali souporabo spornih apartmajev. Tako tudi očitek o sorodstveni in prijateljski povezanosti prič s tožnico, s čimer je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno, ne more vnaprej pripeljati do zaključka o neverodostojnosti njunih izpovedb. Sodišče prve stopnje je celovito upoštevalo vse izvedene dokaze, ob izpovedbah prič še listinske, medtem ko toženec v pritožbi povzema le dele izpovedb in jih ne razlaga v kontekstu in glede na siceršnji uspeh dokaznega postopka. V zvezi z nahajanjem ključev dne 3.6.2016 tako že ob prečitanju celotnega prepisa zvočnega zapisa o zaslišanju priče B. B. v postopku Okrožnega sodišča v Kopru P 132/20202 (priloga A58) ni nobenega dvoma, da se njegova izpovedba nanaša na običajno nahajanje ključev pred tem datumom oziroma pred smrtjo starega očeta, medtem ko z materjo tega dne ključev nista našla. Tudi vprašanje števila izvodov ključev iz pričine izpovedbe si toženec razlaga po svoje v smislu več izvodov ključa vsakih vrat ne pa da je šlo za več ključev, ker so imela vsaka vrata svojega, in nato še izpovedbo o prihodu na naslov za razliko od vstopa v prostore hiše (zapisnik z dne 17.10.2023, listovna številka 423). V zvezi s to pričo je neutemeljen tudi očitek, da je tožnica ni pravočasno predlagala. Dokazni predlog v zvezi z njegovo prisotnostjo ob toženčevih grožnjah in podenju v letu 2016 je podala tako na prvem naroku za glavno obravnavo dne 2.4.2019 (redna št. 37) kot s podrobnejšimi navedbami še v pripravljalni vlogi z dne 15.4.2019 (redna št. 38), vloženi v roku, ki ga ji je določilo sodišče za odgovor na pripravljalno vlogo toženca, ki je bila tožnici vročena na prvem naroku. Prav tako je bil dokazni predlog podan, še preden je sodišče začelo z izvajanjem dokazov, tako da do podaljšanja postopka in s tem morebitne relativne kršitve določb ZPP ni moglo priti.

29.Ali je tožnica želela doseči soposest in souporabo nepremičnine že pred vložitvijo tožbe na izročitev ključev ali pa jo je dotlej zanimal le denar, kot trdi toženec, ni odločilnega pomena za njen uspeh v tej pravdi. Odločilno je, da soposesti oziroma dostopa do nepremičnine nima, da ga zahteva sedaj in se toženec temu upira. To velja tako tudi za del izpovedbe priče A. A., kot si jo razlaga toženec glede tožničinih predlogov za delitev zapuščine. Da pa priča o dogodku z dne 3.6.2016 ni izpovedovala iz lastnega vedenja, temveč na podlagi tistega, kar ji je povedala tožnica, je v razlogih izpodbijane sodbe jasno zapisano. Prav tako je jasno, da je priča lahko iz pogovora s tožnico zaznala, v kakšnem čustvenem stanju je bila po dogodku, kar pa je bilo del njenega neposrednega zaznavanja.

30.Neutemeljen je nadaljnji toženčev pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je napačno povzelo in tolmačilo izpovedbo priče C. C. Da je tožnica imela dostop do ključev v času življenja staršev pravdnih strank, ni sporno. Toženčev odziv na tožničin prihod dne 3.6.2016 pa je sodišče v zvezi s pričino izpovedbo o njegovem karakterju le potrdilo v zvezi z drugimi izpovedbami. Ni odločilno, ali je bil toženec fizično nasilen do tožnice in ali je bil sprožilec za njegovo vedenje v občutku, da se mu godi krivica. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je reagiral tako, da se ga je tožnica lahko bala oziroma da ji je onemogočil dostop do nepremičnin.

31.Zmotno je toženčevo stališče, da solastnik nima petitornega varstva zoper drugega solastnika, predvsem pa še njegovo stališče, da skupna lastnina dedičev še ni bila preoblikovana v solastnino. Sodišče druge stopnje o tem pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Z dednim dogovorom je skupnost dedičev prenehala, tožnica in toženec sta solastnika spornih nepremičnin, vsak v idealnem deležu do 1/2, kar ju upravičuje tudi do posesti in uporabe vsake od nepremičnin v skladu z njunim deležem, drug zoper drugega pa lahko uveljavljata tudi varstvo temu deležu odgovarjajoče souporabe oziroma soposesti, ne da bi morala prej doseči delitev stvari v naravi ali drugače zahtevati ureditev njunega razmerja v zvezi z upravljanjem stvari. Določbe 100. člena SPZ ne izključuje varstva enega solastnika proti drugemu, temveč le definira, zamejuje obseg njegovega varstva zoper tretje. Treba jo je razlagati še v zvezi z določbami 66. in 92. člena SPZ. Vsak solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih lastnikov oziroma jih izključil iz soposesti in souporabe. Odločba VSRS II Ips 71/2011 se nanaša na skupno premoženje, odločbe VSL in VSM, na katere se v pritožbi prav tako sklicuje toženec, pa se bodisi ne nanašajo na primerljivo dejansko stanje3 bodisi so v nasprotju s kasneje uveljavljeno sodno prakso višjih in Vrhovnega sodišča (npr. VSL I Cp 121/2019, VSL II Cp 1272/2019, VSRS III Ips 18/2013).

32.Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ima tožnica kot solatnica varstvo zoper toženca kot solastnika z vsebino, kot ga zahteva. Toženec tožnice pri soposesti in souporabi ni onemogočil le z neizročitvijo ključev, temveč tudi s tem, da je apartmaje oddajal, četudi le v poletnem času in ne vseh oziroma ne mansarde, saj glede tega po letu 2016 nesporno nista bila dogovorjena. Toženec se še vedno upira tožničini souporabi in soposesti nepremičnin v skladu s solastniškimi deleži. Trditev toženca, da bi tožnici izročil ključe, če ne bi vedel, da jih ima, pa predstavlja v kontekstu pravde kvečjemu enak izraz nerazumne trme, kot je na drugi strani neutemeljen njegov očitek sodišču prve stopnje, da svoj zaključek, da tožnica nima ključev, utemeljuje le s tem, da jih sicer ne bi zahtevala.

33.Glede nahajanja dveh stanovanj (oziroma stanovanja in apartmaja) v prvem nadstropju hiše je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožnica tožbo umaknila za stanovanje, v katerem nesporno prebiva toženec. Gre za samostojni stanovanjski enoti in četudi jih povezujejo vrata, je ta mogoče zapreti oziroma zakleniti, tako da je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da ni nevarnosti za poseg v toženčevo pravico do doma ter je sodbeni izrek tudi določen in izvršljiv.

34.Sodišče druge stopnje je zato in ker glede tega dela izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, na podlagi člena 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo in v prvi alineji točke I izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

35.Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve dela sodbe o glavni stvari. Hkrati sodišče druge stopnje opozarja sodišče prve stopnje, naj bo pri ponovnem odločanju o stroških postopka pozorno tako na vrednost spornega predmeta kot potrebnost posameznih procesnih dejanj in zaradi njih nastalih stroškov v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki je predmet njegove sodbe, ne pa morebiti izključno postopka, ki se je nadaljeval pred Okrožnim sodiščem v Kopru zaradi spora o uporabnini.

36.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Pri zapisu hišne številke v izreku sodbe sodišča prve stopnje je prišlo do očitne pisne pomote, saj tožbeni predlog pravilno navaja hišno številko 15a in gre za hišo, kjer ima tudi toženec svoj naslov stalnega prebivališča. Tudi v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pravilno navaja hišno številko 15a. Pomoto lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi s popravnim sklepom.

2V naravi gre za parcele, kjer stoji hiša z naslovom D. 15a, E., op. sodišča druge stopnje.

3Odločba II Ips 195/2003 tako rešuje vprašanje uporabe enodružinske hiše, pravice do stanovanja in zasebnosti.

Zveza: