Jedro

Ker je bilo o identičnem predlogu za izdajo začasne odredbe med istima strankama že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (nov) predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedopustno zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožeča stranka vložila dne 19. 6. 2013. Z njo je tožeča stranka predlagala, da se zadrži izvršitev odločbe Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS, št. 0612-76/2012/14 z dne 8. 3. 2013, do pravnomočne odločitve o zahtevku tožeče stranke na odpravo izpodbijane odločbe in da ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, izdane v naslovni zadevi, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je predlagala, da se izda začasna odredba, da je tožeča stranka upravičena pri razširjanju radijskega programa Radio ..., in sicer v času razširjanja mrežnega dela radijskega programa, tj. radijske mreže Radio ..., vsakodnevno od 00.00 do 02.00 in od 05.00 do 24.00, na svojih radijskih frekvencah sočasno razširjati različne oglase v obliki časovno sinhroniziranih oglasnih blokov, da ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, izdane v naslovni zadevi, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je z odločbo (št. 0612-76/2012/14 z dne 8. 3. 2013), ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu v okviru strokovnega nadzora nad izvajanjem programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa, v 1. točki izreka ugotovila, da izdajatelj radijskega programa Radio ... tega ni razširjal v skladu s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 2011, in vsebuje programske zahteve v skladu s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 106. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed); v 2. točki izreka je tožeči stranki naložila, da v roku enega meseca odpravi kršitev dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/20111/4 z dne 31. 5. 2011, ki vsebuje programske zahteve v skladu s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 106. člena ZMed, na način, da zagotovi izvajanje programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju radijskega programa Radia ..., pri čemer te izhajajo iz zadevnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, in sicer tako, da se vsakodnevno, od 00.00 do 02.00 in od 05.00 do 24.00, torej v času razširjanja mrežnega dela radijskega programa, tj. radijske mreže Radio ..., istočasno na vseh radijskemu programu Radio ... dodeljenih radijskih frekvencah razširjajo po vsebini enake programske vsebine; v 3. točki izreka je odločila, da začne rok iz 2. točke izreka te odločbe teči naslednji dan po vročitvi te odločbe.

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (vložene dne 19. 6. 2013), ker je bilo o identičnem predlogu za izdajo začasne odredbe med istima strankama (vložene dne 10. 4. 2013) že pravnomočno odločeno (sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 560/2013-6 z dne 16. 4. 2013 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2013 z dne 9. 5. 2013). Ugotavlja, da je podana identiteta zahtevkov za izdajo začasne odredbe v predlogu za njeno izdajo z dne 10. 4. 2013 in predlogu z dne 19. 4. 2013, da sta oba predloga oprta na isto pravno podlago (drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1) in da tožeča stranka utemeljuje oba predloga z istimi dejstvi. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka v ponovnem predlogu (19. 6. 2013) ne navaja ničesar takega, kar bi preseglo objektivne meje pravnomočnega sklepa o zavrnitvi začasne odredbe z dne 16. 4. 2013. 4. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da v primeru prvotnega in novega predloga za izdajo začasne odredbe ne gre za „identičen dejanski kompleks“. V prvotnem predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 10. 4. 2013 je „nenadomestljivo“ škodo utemeljevala na izgubi poslušalstva ter posledičnem izpadu dohodka, novi predlog pa utemeljuje na drugačni dejanski podlagi ter na podlagi drugačnih dokazil tj. bilance stanja iz izkaza poslovnega izida za tožečo stranko. V njem je podala tudi drugačno trditveno podlago, t. j. trditveno podlago o insolventnosti, ki bi jo povzročilo izvrševanje odločbe, ki je predmet tega upravnega spora. Dokazno in trditveno podlago je podala v smeri, kaj zanjo pomeni in predstavlja izguba prihodka. Predpostavko „nenadomestljive“ škode v tem (novem) predlogu utemeljuje z insolventnostjo ter posledičnim prisilnim prenehanjem tožeče stranke v obliki stečaja. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku za izdajo začasne odredbe.

5. V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti prereka pritožbene navedbe in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so za to izpolnjene v ZUS-1 določene predpostavke. Na podlagi drugega odstavka 36. člena ZUS-1 mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti med drugim tudi na to, ali je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Če sodišče odloči o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu.

8. V obravnavani zadevi je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Sodišče prve stopnje je iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, imelo (ob smiselni uporabi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1) pravno podlago, da zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo dne 19. 6. 2013, zavrže kot nedopustno.

9. Ugovori tožeče stranke, da je v ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe podala drugačno dejansko podlago, drugačna dokazila ter drugačno trditveno podlago glede insolventnosti, ki bi ji jo povzročilo izvajanje odločbe, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni. Kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih tožeča stranka ne navaja novih dejstev, ki niso obstajala že v času izdaje odločbe, niti ne zatrjuje, da bi se katera dejstva oziroma dejanske okoliščine v času od odločitve o prvem predlogu za izdajo začasne odredbe do izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje spremenile. V obeh predlogih navaja enake dejanske okoliščine. Njeno zatrjevanje v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 10. 4. 2013, da bo zaradi izvršitve odločbe tožene stranke, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, prišlo do sprememb v dolžini predvajanja oglasov, kar bo povzročilo manjše zanimanje za njihovo predvajanje s strani ponudnikov in posledično odliv prihodkov iz tega naslova, ter da bo podaljšanje oglasov povzročilo tudi odliv poslušalcev, kar bo prav tako zmanjšalo njene prihodke, je v dejanskem smislu enako zatrjevanju v novem predlogu za izdajo začasne odredbe.

10. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in podatkov v predloženih spisih izhaja, da je tožeča stranka v novem predlogu za izdajo začasne odredbe z istimi razlogi in na isti dejanski podlagi zatrjevala, da bo zaradi izdane odločbe utrpela ocenjeno izgubo prihodkov iz naslova skrajšanja skupne dolžine oglaševanja, kar bo, po njenih trditvah vodilo v izpad prihodka iz oglaševanja in nato v insolventnost. To pa utemeljuje s sklicevanjem na poslovni izid, na katerega se je sklicevala že v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe. Računski prikaz ocene zatrjevanega izpada prihodka pa ne pomeni, da je tožeča stranka predlog za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi utemeljevala na drugačni dejanski in trditveni podlagi. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na navedeno v tem primeru ne gre, kar zmotno zatrjuje tožeča stranka, za drugačno dejansko in trditveno podlago (ki bi pripeljala do drugačne odločitve) kot v zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 10. 4. 2013, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

11. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).