Jedro

Glede na podano izvedensko mnenje in izpovedbe izvedencev, zaslišanih na naroku, da je zdravstveno stanje tožnice posledica degenerativne bolezni ledvene hrbtenice (spondiloze) in ni posledica operacijskega zdravljenja, in da je izvedenec M. na izrecno vprašanje sodišča povedal, da dejstvo, da je bila operacija opravljena po 20 dneh (v skladu z medicinsko dokumentacijo), ni vplivalo na tožničino zdravstveno stanje, je pravilen materialnopravni zaključek sodišč, da vzročna zveza ni podana.

Kljub temu, da uveljavljanje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka, ne pomeni kopičenja (objektivne kumulacije) tožbenih zahtevkov, saj gre za en sam odškodninski tožbeni zahtevek, pa uveljavitev zahtevka za eno obliko nepremoženjske škode ne pomeni uveljavitve zahtevka za vse iz tega škodnega dogodka izvirajoče oblike nepremoženjske škode, saj mora biti zahtevek za pravično denarno odškodnino določen za vsako obliko (vrsto) nepremoženjske škode posamezno ter podana ustrezna trditvena podlaga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 83.458,00 EUR s pp (točka I/1 izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 14.500,00 EUR s pp in odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice do obveščenosti v znesku 5.500,00 EUR s pp, čeprav v izreku sodbe, očitno pomotoma, navedeno v znesku 14.500,00 EUR s pripadki (točka I/2 izreka sodbe). Hkrati je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je tožničin zahtevek iz naslova telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi kršitve pravice do obveščenosti zastaran. Tožnica 18. 2. 2009 v pripravljalni vlogi ni postavila novega tožbenega zahtevka, niti slednjega ni modificirala na način, ki bi v skladu s 184. členom ZPP pomenil spremembo tožbe. Sodišču tudi očita, da ni v okviru njenih pravočasnih dejanskih trditev znotraj pravne kvalifikacije katastrofalne škode samo izluščilo škodne oblike telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju zaradi škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi prepozno opravljenega operativnega posega. Znotraj koncepta katastrofalne škode je tožnica vse oblike škode tudi natančno konkretizirala in opisala. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, sta nepopolno ugotovili dejansko stanje, ko nista zavzeli stališča o prepozno opravljenem operativnem posegu, kar je vodilo do nepotrebnih telesnih bolečin tožnice in drugih nevšečnosti pri njenem zdravljenju najmanj do trenutka opravljenega operativnega posega, kot to povsem jasno izhaja iz izvedenskega mnenja. Absolutna bistvena kršitev postopka je podana, ker sodišče druge stopnje ne pojasni, zakaj meni, da tako huda invalidnost pri tožnici ni podana. Nadalje predstavlja procesno kršitev tudi zaključek pritožbenega sodišča, da tožnica ni uspela dokazati vzročne zveze med prepozno operacijo in vtoževano škodo. To zmotno stališče je posledica neopredelitve pritožbenega sodišča do večine tožničinih pritožbenih navedb, kar podrobneje argumentira. Bistvena kršitev postopka je podana tudi v zvezi z zavrnitvijo predloga za izločitev izvedenskega organa in postavitev novega, kar podrobneje obrazloži. Navaja dejstva, ki po njenem mnenju dokazujejo, da je v času čakanja na operacijo pri njej prišlo do poslabšanja nevrološkega stanja, kar je rezultiralo v trajne nevrološke okvare. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožnice ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je v tožbi navajala, da ji je zaradi prepozno opravljene operacije zaradi hernije discusa, kjer so ji naredili hemilaminektomijo od LIV -SI levo, odstranili nekaj večjih sekvestrov izpod korena L5 in S1 ter centralno pod ligamentom, nastala škoda (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Ne more se več ukvarjati z nobeno rekreacijo, naredi lahko le nekaj korakov, potem pa jo začne boleti križ in noga, ne more hoditi po stopnicah in je nesposobna za vsakršno delo. Ves čas mora nositi steznik, ki preprečuje bolečine. Vse bolezni, zaradi katerih sedaj boleha (gastrointestinalna alergija, sekundarna eksokrina insuficientca pankreasa, kronično vnetje tankega črevesja, plevritis in perikarditis), so nastale po opravljenem posegu.

7. Zdravstvena ustanova odškodninsko odgovarja po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Oškodovanec mora dokazati obstoj treh predpostavk (protipravnost, vzročna zveza in škoda), odgovorna oseba pa se bo odškodninske odgovornosti razbremenila, če bo dokazala, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere) ni kriva(1).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnica bolehala za prolapso medhrbteničnega ledvenega diska, da je imela klinično sliko levostranske lumboishialgije, povzročene z dorzolat. prolapso medvretenčne ploščice LIV do LV, kar je potrdila kasneje opravljena L - S radiokulografija, da je imela pod datumom 24. 7. 1989 zapisano, da je Lassegueov znak levo pozitiven, kar eksplicitno govori v prid bolečinam v levi nogi, da po operaciji ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ter da je bila opravljena operacija ploščične prolapse L 4 do L5, s čimer je bilo doseženo določeno, čeprav nepopolno, izboljšanje. Zdravstveno stanje tožnice je tako posledica degenerativne bolezni ledvene hrbtenice (spondiloze) in ni posledica operacijskega zdravljenja. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je zaključilo, kar je prestalo tudi pritožbeni preizkus, da v konkretnem primeru vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem (prepozno operacijo) in nastalo škodo (slabo zdravstveno stanje tožnice) ni podana.

9. Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Opredelitev elementov (dejstev) pravno pomembne vzročne zveze sodi v oškodovančevo trditveno in dokazno breme. Večinsko stališče teorije je, da je treba za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Neredko je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, kar ima v sodni praksi v posameznih primerih za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano (že) na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Glede na podano izvedensko mnenje in izpovedbe izvedencev, zaslišanih na naroku, da je zdravstveno stanje tožnice posledica degenerativne bolezni ledvene hrbtenice (spondiloze) in ni posledica operacijskega zdravljenja, in da je izvedenec M. na izrecno vprašanje sodišča povedal, da dejstvo, da je bila operacija opravljena po 20 dneh (v skladu z medicinsko dokumentacijo), ni vplivalo na tožničino zdravstveno stanje, je pravilen materialnopravni zaključek sodišč, da vzročna zveza ni podana.

10. Tožnica kot procesno kršitev uveljavlja zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Tožničino nestrinjanje z dokazno oceno izvedenskega mnenja ni mogoče razumeti drugače kot uveljavljanje (na revizijski stopnji nedovoljenega) razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako je bilo tožnici pravilno pojasnjeno, da izločitvenega razloga za izvedenca ne predstavlja dejstvo, da se izvedenci (zdravniki) med seboj poznajo, še posebej zdravniki iste stroke, ki se v okviru izobraževanja in izpopolnjevanja srečujejo na raznih konferencah. Nerelevantni so zato v reviziji citirani judikati Vrhovnega sodišča, ki kot izločitveni razlog primeroma opredeljujejo poznanstvo sodnika z izvedencem ali sodnika s stranko.

11. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje niso podane. S trditvijo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse njene pritožbene navedbe, tožnica v bistvu zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče mora odgovoriti na vse tiste strankine navedbe, ki so za odločitev pomembne, ni pa nujno, da je odgovor nanje vselej izrecen. V nekaterih primerih lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi izhaja, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo(2). Glede na obširno izvedensko mnenje in dodatna pojasnila izvedencev, zaslišanih na naroku, se sodiščema glede na argumentiran in z dokazi podprt zaključek o neobstoju vzročne zveze ni bilo treba izrecno opredeliti do vsake tožničine navedbe, ki je takšnemu dejanskemu zaključku nasprotovala.

12. Rok za zastaranje terjatev za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo začne teči, ko je bilo tožnikovo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011 ter sodbi II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011). Revidentka ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je 1. 12. 1996 vedela za obseg škode(3). Problematizira pa presojo sodišča, da je tožbeni zahtevek iz naslova telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi kršitve do obveščenosti postavila šele 18. 2. 2009 in je zato ta del njenega zahtevka zastaran. Glede na to, da je pooblaščenec tožnice na naroku 17. 1. 2011 jasno navedel, da zahtevek za telesne bolečine v višini 14.500,00 EUR ter zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice do obveščenosti v višini 5.500,00 EUR uveljavlja poleg že obstoječega zahtevka v višini 20.000.000,00 SIT, je pravilen zaključek sodišč, da je bila tožba v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP spremenjena. Zahtevki za posamezno obliko (vrsto) nematerialne škode so relativno samostojni. Uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike nepremoženjske škode ne pretrga tudi zastaranja za druge oblike nepremoženjske škode, ki v tožbi (še) niso (bile) zatrjevane(4).

13. Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje, da bi moralo sodišče iz tožbenih trditev samo izluščiti posamezne oblike nepremoženjske škode. Iz navedb tožbe mora biti jasno razvidno, kakšen denarni zahtevek se zahteva za vsako posamezno vrsto nepremoženjske (in premoženjske) škode(5). Kljub temu, da uveljavljanje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka, ne pomeni kopičenja (objektivne kumulacije) tožbenih zahtevkov, saj gre za en sam odškodninski tožbeni zahtevek, pa uveljavitev zahtevka za eno obliko nepremoženjske škode ne pomeni uveljavitve zahtevka za vse iz tega škodnega dogodka izvirajoče oblike nepremoženjske škode, saj mora biti zahtevek za pravično denarno odškodnino določen za vsako obliko (vrsto) nepremoženjske škode posamezno ter podana ustrezna trditvena podlaga. Četudi oškodovanec svojo nepremoženjsko škodo doživlja kot celoto, gre pravno za različne pojavnosti te škode, katere dejstveni substrat je prav tako različen.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Primerjaj Plavšak N., Obligacijski zakonik, 1. knjiga, str. 694. Op. št. (2): Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča Up 373/97 z dne 22. 2. 2001 in sklep Up-429/01 z dne 24. 6. 2003, idr.

Op. št. (3): tožbo je vložila 30. 6. 1999. Op. št. (4): Glej sodbo VS RS II Ips 175/2012 z dne 5.9.2013. Op. št. (5): Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, 2006, str. 127.