Jedro

Po ZZZDR center za socialno delo nima javnega pooblastila za odločanje o upravni stvari osebnih stikov mladoletnega otroka z njegovimi starimi starši oz. drugim sorodstvom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1635/2000-27 z dne 15.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2000. Z njo je tožena stranka s 1. točko izreka zavrgla pritožbo mld. K.F. in mld. D.F. zoper začasno odločbo Centra za socialno delo L. M. P. (v nadaljevanju CSD) z dne 31.5.2000, z 2. točko izreka pa je ugodila pritožbi T.F. in navedeno začasno odločbo CSD odpravila ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Z izpodbijano začasno odločbo je CSD po uradni dolžnosti določil osebne stike mld. K. in D.F. z njunim starim očetom J.J. in teto I.J.A. in način izvajanja teh stikov.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s stališčem tožene stranke, da je pravna podlaga za določitev osebnih stikov mladoletnega otroka z njegovimi sorodniki v 119. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/89-prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR). Ta določa, da je center za socialno delo dolžan storiti vse potrebno za varstvo in vzgojo otroka ali za varstvo njegovih premoženjskih in drugih pravic in koristi. Zakon o socialnem varstvu -(Uradni list RS., št. 54/92, 1/99 , 41/99, v nadaljevanju ZSV) v 86. členu določa, da kadar center za socialno delo v izvrševanju javnih pooblastil, odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, postopa po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), če niso posamezna vprašanja postopka drugače urejena v tem ali drugem zakonu. Tudi po presoji sodišča je pravilna odločitev CSD, da je po uradni dolžnosti uvedel postopek in določil stike med mladoletnima otrokoma in njunim starim očetom in -teto. Vsi posegi javnih organov, ki se nanašajo na otroka, imajo temeljni namen zavarovati otrokove koristi. Interesi bližnjih sorodnikov, ki uveljavljajo svoje pravice do stikov z otroki, čeprav temeljijo na ustavi in konvencijah, pa morajo biti podrejeni pravicam in koristim otroka. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da CSD v obravnavani zadevi ni ugotavljal dejanskega stanja, ampak je v celoti sledil zahtevi tožnikov. Ni ugotavljal, ali res obstaja tako globoka čustvena navezanost obeh otrok na oba tožnika, da bi bila odsotnost stikov z njima v škodo otrok. Ni upošteval dejstva, da oče otrok ne nasprotuje stikom, vendar meni, da morajo biti pri tem ustrezne meje in da se vsakokrat vzpostavijo stiki po predhodnem dogovoru, ne pa z odločbo. CSD ni zavzel stališča do navedb očeta otrok, da je do izdaje začasne odločbe stike otrok z tožnikoma dovoljeval. Ni presojal in ugotavljal koristi otrok, temveč je predpostavljal, da bodo stiki otrokoma v korist. Neobrazložene so okoliščine, ki so CSD vodile k izdaji začasne odločbe, ki se izda, če je neizogibno potrebno, da se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja (1. odstavek 221. člena ZUP/99). Po presoji sodišča tožnikoma niso kršen-e njune ustavne pravice. Ustava RS namreč posebej varuje korist otrok, ne pa drugih sorodnikov, zato tožnika iz tega naslova tudi nista upravičena do odškodnine. Neutemeljen je ugovor glede kolizijskega skrbnika za otroka (213. členu ZZZDR). Otroka živita pri očetu, ki skladno s 114. členom ZZZDR izvršuje roditeljsko pravico, katere del je tudi zakonito zastopanje otrok.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni odločalo na glavni obravnavi. Ponovita tožbene navedbe glede kolizijskega skrbnika otrok, saj po njunem mnenju v tem postopku oče ne more zastopati otrok. Izpos-tavljata, da gre za nepriznavanje pravice do spoštovanja družinskega življenja bližnjih sorodnikov, ki izhaja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, iz katere izhaja tudi pravica do osebnih stikov bližnjih sorodnikov z otroci teh sorodnikov. Pravica do spoštovanja družinskega življenja je človekova pravica, ki pripada vsaki fizični osebi in ni samo otrokova pravica. Nedotakljivost družinskega življenja je ustavna pravica. Ker je poseg v to pravico tudi civilni delikt, i-ma za posledico odškodninsko odgovornost. Tudi Evropsko sodišče predvideva stike med bližnjimi sorodniki predvsem na podlagi dogovora s starši, če tega ni pa o tem odloča javna oblast. V tem smislu sta tudi zahtevala varstvo vtoževane pravice po neuspelem dogovarjanju z očetom. Pravna podlaga za odločanje o vtoževani pravici je podana v določbi 86. člena ZSV. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, tožena stranka in sodišče sta sledila navedbam očeta otrok, drugi dokazi pa se niso izvajali. Po njunem mnenju so del dejanskega stanja v obravnavani zadevi tudi okoliščine pred smrtjo matere otrok, kar sta navajala že v tožbi. Otroka sta celo njuno življenje živela intenzivno družinsko življenje s svojo materjo, njunim starim očetom in teto (tožnikoma), v medsebojni psihološki navezanosti in odvisnosti kot tudi mater-ialni soodvisnosti. Mati otrok se je od očeta otrok razvezala zaradi nevzdržnosti zakonske zveze in ker je oče otroka zanemarjal. Niso resnične navedbe očeta otrok, da jima je stike z mladoletnima otrokoma dovoljeval. Po smrti matere otrok sta otroka videla le dvakrat, morda dve uri. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni.

Tožena stranka in prizadeta stranka (T.F.) na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi vendarle pravilna, čeprav sodišče prve stopnje in tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava za svojo odločitev nista navedla pravilnih razlogov. Po presoji pritožbenega sodišča pa zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilnost odločitve.

Družina po našem pravu ni tudi življenjska skupnost starih staršev z vnuki oziroma skupnost odraslega sorodnika z mladoletnim otrokom. Za družino se po 2. členu ZZZDR namreč šteje življenjska skupnost staršev in otrok. Med sorodniki, ki niso v razmerju starši-otrok, pa po našem pravu ni nobenih pravic in dolžnosti, niti ne dolžnosti preživljanja. ZZZDR določa, da so dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje, zdravje in vzgojo, starši (103. člen). Pravica do stikov z mladol-etnim otrokom je kot samostojen element starševstva, pravica staršev in otroka, ki jo ZZZDR posebej ureja za primere, ko živi otrok ločeno od enega ali obeh staršev, ne glede na razlog, ki je pripeljal do takšne ločitve. ZZZDR v 106. členu določa, da ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka ne odloči drugače. Po določbi 119. člena ZZZDR pa je center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožena stranka odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Glede na veljavno zakonodajo, ki ureja področje stikov z otroki, pa razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi, s katerimi se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje, niso pravilni.

V ZZZDR ni podlage za postopek, ki ga je uvedel in vodil center za socialno delo v zadevi določitve osebnih stikov mladoletnih otrok z njunim starim očetom in teto, kot da gre za določitev stikov po 106. členu ZZZDR. Res je sicer, da po 86. členu ZSV postopa center za socialno delo po pravilih upravnega postopka, kadar pri izvrševanju javnih pooblastil odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, če niso posamezna vprašanj-a postopka v tem ali drugem postopku drugače urejena. Javna pooblastila odločanja o pravici do osebnih stikov z mladoletnim otrokom so urejena v ZZZDR. Po tem zakonu pa center za socialno delo nima javnega pooblastila za odločanje o upravni stvari osebnih stikov mladoletnega otroka z njegovimi starimi starši oziroma drugim sorodstvom. Po presoji pritožbenega sodišča se v upravnem postopku odloča le o upravni stvari osebnih stikov iz 106. člena ZZZDR, to je o pravici, ki jo ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, in o dolžnosti tistega od staršev, pri katerem otrok živi ne pa tudi o pravici oseb, ki nad otrokom ne izvršujejo roditeljske pravice.

Glede na to, da razlogi s katerimi sta sodišče prve stopnje in tožena stranka obrazložila svojo odločitev, niso pravilni, pa bo moral upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku upoštevati navedeno uporabo materialnega prava.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ko je izdalo sodbo brez izvedbe glavne obravnave, ki jo tožnika v tožbi niti nista zahtevala. Odločanje sodišča prve stopnje brez glavne obravnave po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost sodbe.

Odločitev sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tudi ni v nasprotju z določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah, na katero se sklicujeta tožnika. Iz določb Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Uradni list RS, št. 35/92) izhaja, da je treba otroku zagotoviti takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka (3. člen). Stari starši oziroma drugi sorodniki otrok, kot izhaja tudi iz te konvencije, pa to niso.

Glede na navedeno, pritožbeni ugovori tožnikov na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.