Jedro

Tožnica je bila k toženi stranki premeščena s sklepom o premestitvi k drugemu delodajalcu. Po vsebini je šlo za spremembo delodajalca, tako da se delovna doba pri prejšnjem delodajalcu skupaj z delovno dobo pri toženi stranki upošteva pri izračunu odpravnine in odpovednega roka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 3. 2011 spremeni tako, da se prizna tožnici 60 dnevni odpovedni rok in tako pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje preneha z dnem 31. 5. 2011 (I. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožnici s 30. 4. 2011 ni zakonito prenehalo delovno razmerje, zato ji je tožena stranka dolžna za čas od 30. 4. 2011 do 31. 5. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanje in ji za ta čas izplačati nadomestilo plače, skupaj z davki in prispevki in neto plače nakazati na TRR ... z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18 dne v mesecu za neto znesek iz preteklega meseca (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek za priznanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja za čas od 31. 5. 2011 do 22. 6. 2011 (III. točka izreka sodbe). Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 2.696,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe), obračunati razliko v plači v bruto znesku 348,34 EUR in po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2001 dalje do plačila (V. točka izreka) in bruto regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 333,33 EUR ter po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov tožnici izplačati neto znesek 265,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo neto zneska 25,07 EUR in obrestni zahtevek za čas od 1. 5. 2011 do 30. 6. 2011 pa je zavrnilo (VI. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 69,92 EUR stroškov postopka in sicer v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka sodbe). Sklenilo pa je, da se kot prepozna zavrže tožba v delu zahtevka, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 3. 2011, ki je bila tožnici vročena 22. 4. 2011 in s katero ji je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi, spremeni tako, da se tožnici prizna 60 dnevni odpovedni rok in se ji delovno razmerje prekine z 22. 6. 2011. Zoper ugodilni del sodbe se iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, tožečo stranko pa obveže na plačilo stroškov pravdanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zgolj ustne navedbe tožnice, ne pa utemeljenih navedb tožene stranke. Opozarja, da smo v naši družbi z uvedbo novega ZDR prešli na sistem dvostranskih pogodbenih delovnih razmerij, tako da delovno razmerje tožnice temelji na pogodbi o zaposlitvi, v kateri sta stranki uredili vsa medsebojna razmerja in obveznosti. V tej pogodbi ni navedeno, da gre za prevzem delavke in da se delovna doba v družbi V. všteva v delovno dobo pri toženi stranki. Ta je s tožnico zgolj sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ne da bi urejala kakršnekoli obveznosti ali pravice z bivšim delodajalcem tožeče stranke. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga tožene stranke in ugotovilo kdaj, kako in zakaj je tožnici prenehalo delovno razmerje pri bivšemu delodajalcu, njegova odločitev ni pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri družbi V. d.d. od 1. 9. 2004 do 30. 4. 2009 na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 30. 8. 2004 in 27. 12. 2007, pri toženi stranki pa od 1. 5. 2009 dalje do prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2011. Iz razdolžnice z dne 31. 3. 2009, na kateri je strokovna delavka kadrovske službe lastnoročno pripisala, da se le-ta izpolnjuje zaradi prerazporeditve na P. d.o.o. z 9. 3. 2009, izhaja, da sta tožena stranka in V. d.d., namesto, da bi izvedla postopek spremembe delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), realizirala potrebo po delavcih pri toženi stranki tako, da sta tožnico prerazporedila k novemu delodajalcu, t.j. k toženi stranki, pri tem pa tožnici pogodba o zaposlitvi pri V. d.d. ni bila odpovedana, tožnica pa temu ni nasprotovala. Obe družbi sta delovali kot povezani družbi, kar izhaja tudi iz 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2009, ki določa, da je kraj opravljanja dela zaradi gradbene in montažne dejavnosti, ki jo opravlja V. d.d., pretežno zunaj sedeža podjetja in da bo tožnica lahko tudi začasno napotena na gradbišče v drug kraj, tožničina plača pa je bila določena na osnovi Pravilnika o delovnih razmerjih in plačah V. d.d.. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila v letu 2009 izvedena sprememba delodajalca v smislu določb 73. člena ZDR, zaradi česar je potrebno pri določanju trajanja delovne dobe upoštevati določila 3. odstavka 73. člena ZDR, ki določa, da se pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih. Tako je tožnica na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dopolnila šest let in osem mesecev delovne dobe in ji zaradi tega po 92. členu ZDR pripada minimalni odpovedni rok 45 dni. Ker pa po 29. členu Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (KPGd, Ur. l. RS, št. 1/2005 in spremembe) za primer, če pogodbo o zaposlitvi redno odpoveduje delodajalec in ima delavec najmanj pet let delovne dobe pri njem, znaša minimalni odpovedni rok 60 dni, ima tožnica pravico do odpovednega roka v trajanju 60 dni. Ta skladno z določbo 93. člena ZDR začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, ki je v tožničinem primeru 1. 4. 2011, in se izteče z 31. 5. 2011, ko je tožnici na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja do izteka 60 dnevnega odpovednega roka, t.j. do vključno 30. 5. 2011, je materialno pravno pravilna.

Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je po 109. členu ZDR upravičena tudi do odpravnine, ki, glede na to, da ima tožnica več kot pet let delovne dobe pri delodajalcu in da je bila njena povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih 1.727,90 EUR, znaša 2.696,85 EUR. Po določbi 1. odstavka 109. člena ZDR je tožena stranka dolžna odpravnino izplačati ob prenehanju delovnega razmerja, zato je tožnica upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti po določilih 299. in 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da je tožnici za mesec marec 2011 obračunala bruto plačo v znesku 1.429,90 UR, kar je le 80 % plače določene v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila dogovorjena v bruto znesku 1.741,66 EUR in 0,5 % dodatkom za vsako leto delovne dobe. Tako je tožena stranka ravnala v nasprotju z določili tožničine pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ji je sodišče prve stopnje pravilno naložilo, da je dolžna obračunati bruto razliko v višini 348,34 EUR ter po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2011 dalje do plačila.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 5. 2011, upravičena do 5/12 regresa za letni dopust (4. odstavek 131. člena ZDR). Ta je po Tarifni prilogi 2009 h KPGd znašal najmanj 800,00 EUR bruto, kar za tožnico znaša 333,33 EUR bruto. Tožena stranka pa je dolžna tožnici od neto zneskov plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti, ki je po 2. odstavku 131. člena ZDR 1. julij tekočega leta, do plačila.

Kot je že navedeno, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sprejelo zgolj ustne navedbe tožnice, ne pa tudi njenih navedb, pri čemer ne opredeli, katerih njenih navedb sodišče ni sprejelo. Glede na tožničino izpoved in listine v spisu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v tožničinem primeru dejansko šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, razloge za to svojo odločitev pa je tudi prepričljivo obrazložilo. Ne glede na to, da je tožnica s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, kar ji v primeru, če bi oba delodajalca pravilno uporabila navedeno zakonsko določbo, ne bi bilo potrebno, je dejansko šlo za prenos tožnice k novemu delodajalcu t.j. toženi stranki. Če pa sta oba delodajalca hotela izigrati zakonske določbe, pa to ne sme biti v škodo tožnice. Nadalje pritožbeno sodišče ob pritožbenih navedbah, da smo v naši družbi z uvedbo novega ZDR prešli na sistem dvostranskih pogodbenih delovnih razmerij, pritožnici pojasnjuje, da je tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS 14/1990 in nadaljnji) v 11. členu določal, da delavec in delodajalec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje, zato sklepanje pogodb o zaposlitvi ni novost, ki bi bila uvedena šele z novim ZDR iz leta 2002. Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.