Jedro

Tožnik – javni uslužbenec po kriteriju zagotavljanja učinkovitejše organizacije dela ni bil pravilno ocenjen, saj tožena stranka ni upoštevala, da je k slabši učinkovitosti organizacije dela delno prispevala sama, ker ni upoštevala njegovih opozoril in ni sprejela ustreznih ukrepov. Iz tega razloga je potrebno oceno dela tožnika – javnega uslužbenca razveljaviti in toženi stranki naložiti, naj ga ponovno oceni. Ocena je namreč v pristojnosti predstojnika tožene stranke, sodišče pa lahko presoja le zakonitost ocene.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da se v njegovem ocenjevalnem listu za leto 2005 številka OC/2005 z dne 15. 2. 2006 spremeni skupna ocena iz dobro (B) v odlično (A) (II. odstavek izreka), ugodilo pa je podrednemu zahtevku in odpravilo oceno dela tožeče stranke za leto 2005 številka OC/2005 z dne 15. 2. 2006 in odločitev Komisije za preizkus ocene z dne 5. 4. 2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.377,42 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (I. odstavek izreka).

Zoper I. odstavek izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže ali podredno, ga kot neutemeljenega zavrne ter naloži plačilo stroškov tožeči stranki oz. zadevo razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Ker Zakon o javnih uslužbencih ni predvidel sodnega varstva zoper oceno dela uradnika, po mnenju pritožbe tudi sodišče ni stvarno pristojno odločati o zadevi. V zvezi s tem obstoji kontradiktornost izreka sodbe in obrazložitve, saj je v njej sodišče zapisalo, da ni pristojno za ocenjevanje javnih uslužbencev in da je to v pristojnosti predstojnikov, obenem pa si je sodišče vzelo pristojnost vsebinskega presojanja zadeve, kar izhaja iz izreka sodbe. Toženi stranki je v obrazložitvi dodatno naložilo, da mora pri ponovnem odločanju predstojnik upoštevati, da je bil pri ocenjevanju tožnik deležen več odličnih ocen kot dobrih. Glede na točno določena navodila dana predstojniku, bi tako lahko sodišče, če bi seveda bilo pristojno v zadevi razsojati, lahko samo ocenilo javnega uslužbenca, vendar po mnenju tožene stranke take pristojnosti nima in gre za bistveno kršitev določb postopka skladno s 30. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določil postopka niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, prav tako pa je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ker Zakon o javnih uslužbencih ni predvidel sodnega varstva zoper oceno dela uradnika. Že v sklepu opr. št. Pdp 1332/2006 z dne 25. 1. 2007, s katerim je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrženju tožbe in s katerim je bil sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 598/2006 z dne 15. 9. 2006 razveljavljen in ta zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče obširno obrazložilo in utemeljilo, zakaj je sodišče stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Iz tega razloga na pritožbene navedbe tožene stranke pritožbeno sodišče le povzema, da je bila tožnikova ocena dela za leto 2005 pri toženi stranki sprejeta po določbah ZJU-A na prvi (B2) in na drugi stopnji (B5) in je po tako izvedenem postopku postala dokončna. Čeprav o njej ni bilo odločeno s pisnim sklepom, ima ocena naravo odločitve o tožnikovih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (2. odstavek 111. člena ZJU-A) in je zoper njo možno sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku obravnavalo oceno tožnika po vsebini. Pri tem je preizkusilo postavke, ki jih za ocenjevanje uspešnosti diplomata podrobneje predpisuje Pravilnik o ocenjevanju uspešnosti diplomatov (Ur. l. RS, št. 36/2005) in sicer samostojnost, ustvarjalnost, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteta sodelovanja in organizacije dela; kvaliteta dela s strankami, interdisciplinarnost komunikacije, osebnostna rast in dodatni kriteriji ocenjevanja za diplomate na vodstvenih delovnih mestih. Ugotovilo, je, da je v tožnikovem primeru sporen dodatni kriterij za ocenjevanje na vodstvenih delovnih mestih, kjer je bil tožnik ocenjen z oceno dobro in sicer zaradi edinega očitka tožniku v zvezi učinkovitejšo organizacijo konzularnega dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (A8) ugotovilo, da je tožnik kot veleposlanik na veleposlaništvu v Ukrajini, v letu 2005 konstantno opozarjal zunanjega ministra na nestrokovnost, nekompatibilnost in neprimernost kandidata, ki je bil kasneje izbran kot pogodbeni diplomat, hkrati pa je tožnik vse leto aktivno deloval, da bi se morebitne napake na konzularnem področju preprečile. Ker tožena stranka njegovim opozorilom ni prisluhnila in ustrezno ukrepala, je za takšno stanje tudi sama odgovorna. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo (pravilno: razveljavilo) oceno dela tožnika za leto 2005 in toženi stranki naložilo, da naj tožnika ponovno oceni, pri čemer mora ta upoštevati tudi ugotovitev sodišča, da dodatni kriterij ocenjevanja za diplomate na vodstvenih delovnih mestih, pri katerem je bil tožnik deležen očitka v zvezi z učinkovitostjo organizacije konzularnega dela, ne izhaja iz sfere tožeče stranke, ampak iz sfere tožene stranke, ki na tožnikova opozorila ni reagirala. Odločitev sodišča prve stopnje, da naj tožena stranka tožnikovo delo za leto 2005 ponovno oceni, je pravilna, saj je v pristojnosti predstojnika, da oceni uradnika, medtem, ko sodišče presoja le zakonitost ocene.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, saj pritožbeni razlogi niso utemeljeni in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj k pravilni odločitvi v postopku odgovor ni pripomogel. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in določbo 32. člena istega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08 – ZPP-D) odločalo tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.