Jedro

Dokazna ocena v smislu 8. čl. ZPP/77 ne pomeni, da mora sodišče v svoji obrazložitvi navesti prav vsak dokaz, temveč mora oceniti le relevantne dokaze, torej tiste, s katerimi so dokazana dejstva, ki so pomembna za odločbo (2. odst. 7., 219. in 1. odst. 220. čl. ZPP/77). V obrazložitvi namreč sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo in dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo (4. odst. 338. čl. ZPP/77). Opustitev posebne ocene dokazov, ki niso bili podlaga odločitvi in ki jih sedaj v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, torej ne predstavlja kršitve pravil postopka, v konkretnem primeru pa tudi ne zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na ugotovitev, da se je voznik X odločil za prehitevanje v situaciji, ki tega ni dopuščala, zaradi česar je toženka zavirala in se umaknila v svojo desno na makadamsko izogibališče, kar je imelo za posledico obravnavano prometno nesrečo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za nesrečo izključno kriv voznik X. Materialnopravna podlaga odločitvi o tožbenem zahtevku je torej določilo 1. odst. 178. čl. ZOR, ki govori o uporabi pravil o krivdni odgovornosti v primeru, ko je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika. Toženka kot v prometni nesreči nekriva imetnica motornega vozila torej ne odogovarja za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi prometne nesreče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 71.250,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 137.150,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, vendar pa se do vseh izvedenih dokazov sploh ni opredelilo, pač pa je ocenjevalo le izvedensko mnenje izvedenca J. ter izpovedbo neposredno zališane toženke ter priče T.. Zaradi tega ima sodba pomanjkljivosti in se ne da preizkusiti. Sodišče je dolžno vestno in skrbno presojati vsak dokaz posebej in vse skupaj, ko se odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Če je sodišče pregledalo cel kazenski spis K 23/97 Okrožnega sodišča v Kopru, bi moralo ocenjevati tudi pregledane zapisnike o zaslišanju prič, zlasti A. J., A. S. in tožene stranke. Tako iz zaslišanja prič J. in S. izhaja, da so bila vsa tri vozila v času srečanja na vozišču in ne delno zunaj njega ter da je vozilo, ki ga je upravljala toženka, kar nekaj trenutkov po uspešno izvedenem srečanju vseh treh vozil, zavilo levo in trčilo v nasproti vozeči avtomobil. Toženka ni nikoli zatrjevala, da je sploh zavirala. V nastali prometni situaciji je reagirala le tako, da je zavila desno, ne da bi ob zaznavi nasproti vozečega vozila sploh zmanjševala hitrost. Dolžnost vsakega udeleženca v prometu pa je, da stori vse v smislu preprečitve prometne nesreče oziroma zmanjšanja posledic, kot so to v kritičnih trenutkih naredili vsi vozniki vozil, vozečih za toženko in uspeli varno ustaviti. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje - tako zaradi nepravilne ocene izvedenih dokazov kot tudi zaradi novih dejstev, na kar kažejo novi dokazi. Sodišče je nekritično sprejelo vse na naroku povedane izračune izvedenca J., ki se nanašajo na vožnjo toženke, čeprav jih je navedel le v številkah brez pojasnila, kako je do njih prišel. Tako se njegovi izračuni ne dajo preizkusiti niti s primerjavo s skico prometne situacije. Izvedenec J. je izdelal mnenje za potrebe kazenskega postopka. Njegovo mnenje bi bilo z dopolnitvijo podatkov uporabljivo tudi v tem postopku za oceno vožnje toženke. Ker pa je izvedenec o postavljenih vprašanjih le sklepal po običajnem ravnanju udeležencev v prometu, ne pa analiziral ravnanja toženke, je v tem delu njegovo mnenje najmanj nepopolno, če ne napačno. Izvedenec ni pojasnil, ali je toženka zavirala ob zaznavi nasproti vozečega vozila ali šele po izvršenem srečanju vseh treh vozil na cestišču, pa vseeno napravi sklep, da je ravnala tako, kot bi ravnal vsak voznik. Takšen sklep je nekritično povzelo tudi sodišče. Za presojo potrebne skrbnosti toženke je nujna ugotovitev dolžine preglednosti ovinka, ki v mnenju izvedenca J. ni dovolj natančno pojasnjena, saj so možna odstopanja ocenjena celo na 50 m. Nadalje je treba ugotoviti mesto trčenja in način vožnje toženke, kar je mogoče ugotoviti na podlagi rezultatov časovno potne analize celotnega poteka dogodka ob upoštevanju evidentnih sledov prometne nesreče in izpovedbe priče A. J., ki je povedala, da je bil avto toženke v trenutku, ko so bili vsi trije vzporedno, v celoti na vozišču. Rezultati časovno potne analize poteka dogodka, temelječe na izhodiščnih podatkih izvedenca J., ter mnenje priznane specializirane ustanove - Šole varne vožnje K. d.o.o. Ljubljana, katerega tožnica prilaga pritožbi, napotujejo na sklepanje, da toženka ni izrabila vseh možnosti za preprečitev prometne nesreče, ki bi bile za voznika povprečnih psihofizičnih sposobnosti uresničljive v danih pogojih. V nadaljevanju pritožbe tožnica podaja svoje izračune in časovno potno analizo poteka dogodka in predlaga, da to opravi nov izvedenec. Ker toženka ni izrabila vseh možnosti za preprečitev prometne nesreče, je soodgovorna (civilno, ne kazensko) za posledice. Do takšnega sklepa je tožnika prvi pripeljal izvedenec J., ki je po izdelavi izvedenskega mnenja izjavil, da bi vsak povprečen voznik tako nesrečo lahko preprečil, najmanj pa omilil njene posledice. To mnenje je bilo osnova vložitve tožbe. Glede na vse navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodbi prve stopnje očita nerazumljivost, ker se ni opredelila do vseh dokazov, zlasti do vsebine kazenskega spisa K 23/97 Okrožnega sodišča v Kopru oziroma izpovedb posameznih prič v tem kazenskem postopku. Vendar pa pomanjkljiva dokazna ocena ne pomeni nerazumljivosti sodbe ali kakšno drugo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč lahko kaže le na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pri nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v mejah iz 2. odst. 365. čl. ZPP/77 pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve iz 2.odst. 354. čl. ZPP/77. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu, ki ga je povzelo tudi v obrazložitvi sodbe, natančno navedlo, katere dokaze bo (je) izvedlo. Dokazna ocena v smislu 8. čl. ZPP/77 pa ne pomeni, da mora sodišče v svoji obrazložitvi navesti prav vsak dokaz, temveč mora oceniti le relevantne dokaze, torej tiste, s katerimi so dokazana dejstva, ki so pomembna za odločbo (2. odst. 7., 219. in 1. odst. 220. čl. ZPP/77). V obrazložitvi namreč sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo in dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo (4. odst. 338. čl. ZPP/77). Opustitev posebne ocene dokazov, ki niso bili podlaga odločitvi in ki jih sedaj v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, torej, kot je bilo že omenjeno, ne predstavlja kršitve pravil postopka, v konkretnem primeru pa tudi ne zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s pregledom spisa K 23/97 (zlasti izvedenskega mnenja iz tega spisa, na katerega sta se sklicevali obe pravdni stranki) in izostanek podrobne ocene zapisnikov o zaslišanih pričah v tem postopku kaže, da je sodišče prve stopnje te dokaze ocenilo za nebistvene oziroma take, ki ne pripeljejo do drugačnih zaključkov o (ne)obstoju odločilnih dejstev. Pritožbeno sodišče se s tako oceno strinja in zgolj zaradi odgovora na tovrstne pritožbene trditve o pomanjkljivostih v dokaznem postopku (zaradi neocene izpovedbe prič A. J., A. S. in toženke) navaja sledeče, kar pa je vse v skladu z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje: Izpovedba tožene stranke tako v kazenskem kot tudi v tem pravdnem postopku k razjasnitvi dejanskega stanja ne pripomore dosti, saj se toženka dogajanja v bistvu niti ne spominja. Spomni se le, da je zavila desno (torej na makadamsko izogibališče ob cesti), nadaljnjega dogajanja pa ne, kar je glede na nenadnost in hipnost dogodka povsem razumljivo in logično. Zato ji tudi ni mogoče očitati, da ni nikoli zatrjevala, da je zavirala, saj se tega očitno ne spominja. A. S. je v kazenskem postopku izpovedal, da se je rdeči avtomobil začel umikati na njegovo desno stran, kjer je bilo majhno makadamsko parkirišče tako, da je bilo več kot polovica avtomobila že na njem - torej ni res, da je izpovedal, da so bila vsa tri vozila v času srečanja na vozišču. Tako je izpovedala edinole A. J., voznica vozila, ki ga je N. T. prehiteval in ki se je zaradi preprečitve nesreče umaknila skrajno desno. Glede na druge izvedene dokaze (izvedensko mnenje in skico o kraju prometne nesreče, iz katere jasno izhaja, da je toženka zavozila na makadamsko izogibališče) pa njena izpovedba ne more pripeljati do drugačnih zaključkov, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bila tedaj njena pozornost usmerjena prvenstveno v lastno izogibanje trčenju, in dejstva, da ji je bilo kot skrajni desni voznici gotovo najtežje videti natančno dogajanje na skrajnem levem voznem pasu, gledano vse v smeri njene vožnje. Vse navedeno pa kaže, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje kljub temu, da izpovedbe prič, zaslišanih v kazenskem postopku niso posamično opredeljeno navedene, popolna in pravilna.

Kot je bilo že navedeno, se toženka dogajanja potem, ko je zavila desno na makadamsko izogibališče, ne spominja več. Glede na to ji tudi ni mogoče očitati, da ni nikoli zatrjevala, da je zavirala. Da pa je zavirala, je ne glede na drugačne pritožbene navedbe prepričljivo pojasnil izvedenec tako v izvedenskem mnenju kot tudi ob zaslišanju, saj sicer (četudi bi skušala le zaviti nazaj na asfalt) avtomobila ne zanese. Po njegovih ugotovitvah namreč pride do zanašanja pri (že rahlem) zaviranju, kadar kolesa vozijo po različnih podlagah. Kolesa, ki vozijo po makadamu, namreč prehitijo kolesa, ki vozijo po asfaltu in zato je tudi v konkretnem primeru prišlo do zavitja v levo. Tako izvedenčevo mnenje in zaključek pojasnita pritožbeno trditev, da je toženka šele po uspešnem srečanju vseh treh zavila v levo, saj jo je šele tedaj začelo zanašati kot tudi njene dvome, ali je toženka sploh zavirala. To vse pa je ugotovilo in obrazložilo že tudi sodišče prve stopnje.

Izvedenec je res razdaljo preglednosti cestišča v kritičnem območju ocenil v razponu 50 m (od 225 do 275 m), vendar pa glede na njegovo nadaljnjo ugotovitev, da v dani situaciji ni pogojev za varno prehitevanje in da je v trenutku prehitevanja znašala preglednost cestišča za voznika Topaloviča le okoli 100 m, niti ni relevantno, koliko točno znaša preglednost cestišča v tem območju, kar kot novo dejstvo navaja tožeča stranka v pritožbi. Prav tako ima pritožba prav, da je izvedenec izpovedal, da je izvedensko mnenje naredil za potrebe kazenskega postopka in je torej prvenstveno analiziral vožnjo obdolženega N. T. in razpolaga le z določenimi podatki, iz katerih bi lahko izračunal trčno hitrost toženkinega vozila in začetno hitrost. Vendar pa ti podatki za oceno vožnje toženke niti niso relevantni. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi toženka vozila prehitro, torej več, kot je dovoljeno. Njena reakcija - umikanje v desno na makadamsko izogibališče in zaviranje - pa je bila po oceni izvedenca normalna reakcija povprečno skrbnega voznika. Torej dejstva, za katera tožnica v pritožbi meni, da niso ugotovljena, za odločitev niso relevantna. Prav tako pa je po oceni pritožbenega sodišča ob vsem tem nepotrebno dopolnjevati dokazni postopek z novim izvedencem, ki bi podal časovno potno analizo dogodka in ta ne bi mogla pripeljati do drugačnega relevantnega zaključka, namreč, da je bilo ravnanje toženke v kritični situaciji ravnanje, kot ga je mogoče pričakovati od skrbnega voznika. Ni res, da bi izvedenec na njeno ravnanje le sklepal iz običajnega ravnanja udeležencev v prometu, temveč je na podlagi analize dogodka, toženkinega ravnanja in posledic ugotovil, kakšna je bila njena reakcija v kritični situaciji in nato zaključil, da bi bila takšna reakcija vsakega povprečno skrbnega voznika. Dvoma v te ugotovitve ne vzbuja niti pritožbi novo predloženi dokaz. Gre za povzetek mnenja analize dogodka nesreče dne 6.8.1996 Šole varne vožnje K. d.o.o. (priloga A 3). To je mnenje, ki ga je naročila tožeča stranka, ki pa ne izhaja iz konkretnih meritev in podatkov, kar sicer pritožba očita mnenju izvedenca J.. To mnenje pa, četudi narejeno za potrebe kazenskega postopka, upošteva konkretne izmere in analiza dogodka temelji na podatkih, ugotovljenih ob ogledu nesreče. Mnenje, ki ga je pritožbi priložila tožeča stranka, tega nima in le polemizira s končnimi ugotovitvami sodnega izvedenca. Kot tako pa ne more biti dokaz, ki bi vplival na (drugačno) dokazno oceno sodišča prve stopnje. Enako velja za izračune, ki jih v pritožbi ponuja tožeča stranka in temeljijo na njenih domnevah o poteku dogodka. Navedba, da je bila osnova za vložitev tožbe izvedenčeva izjava po izdelavi izvedenskega mnenja, da bi vsak povprečen voznik tako nesrečo lahko preprečil, najmanj pa omilil njene posledice, pa je prav tako neutemeljena zlasti glede na povsem drugačno pisno in ustno podano mnenje izvedenca pred sodiščem.

Dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Glede na ugotovitev, da se je voznik T. odločil za prehitevanje v situaciji, ki tega ni dopuščala, zaradi česar je toženka zavirala in se umaknila v svojo desno na makadamsko izogibališče, kar je imelo za posledico obravnavano prometno nesrečo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za nesrečo izključno kriv voznik N. T.. Materialnopravna podlaga odločitvi o tožbenem zahtevku je torej določilo 1. odst. 178. čl. ZOR, ki govori o uporabi pravil o krivdni odgovornosti v primeru, ko je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika. Toženka kot v prometni nesreči nekriva imetnica motornega vozila torej ne odogovarja za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi posledic prometne nesreče. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77. Tožeča stranka mora toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo in takse zanj.