Jedro

Skladno z Ustavno odločbo št. U-I-207/08-10 z dne 18. 3. 2010 morajo sodišča do odprave ugotovljene protiustavne pravne praznine pri presoji zahtevkov za izplačilo nepremoženjske škode kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1.1.2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati tudi ustrezne določbe ZVPSBNO.

Izrek

Pritožbam prvo, drugo, tretje in četrtotožnice zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za vsako po 5.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in v odločitvi o stroških, ki se nanaša na navedene tožnice se ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba prvo, drugo, tretje in četrtotožnice in v celoti pritožba petotožnice zavrnejo in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Prvo, drugo, tretje in četrtotožnica so s tožbo zahtevale plačilo denarne odškodnine vsaki po 5.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Hkrati so zahtevale tudi plačilo materialne škode, ki jim je nastala zaradi dolgotrajnega odločanja in sicer prvotožnica v znesku 35.061,18 EUR, drugotožnica v znesku 46.586,77 EUR, tretje tožnica v znesku 48.633,92 EUR in četrtotožnica v znesku 23.693,22 EUR. Materialno škodo zaradi dolgotrajnega odločanja sodišča je zahtevala tudi petotožeča stranka in sicer v znesku 21.245,91 EUR. Sodišče prve stopnje je njihove tožbene zahtevke v celoti zavrnilo in jim naložilo, da toženi stranki povrnejo pravdne stroške v znesku 3.570,50 EUR.

Tožnice so proti takšni odločitvi vložile pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njihovim zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev sodišča v zvezi z zavrnitvijo zahtevka zaradi plačila nepremoženjske škode je nerazumljiva, saj je sodišče samo ugotovilo, da je bil tožnicam v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Brežicah kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ustava v 26. členu izrecno priznava pravico do povračila škode v takšnem primeru. Nepravilno je stališče sodišča, da ne gre za pravno praznino, pač pa za načrtno ureditev, po kateri je mogoče uveljaviti denarno odškodnino le za nekatere nepremoženjske škode pri čemer nepremoženjske škode, ki jo uveljavljajo prve štiri tožnice, ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki jih ureja OZ. Pri tem ne gre za nepremoženjsko škodo, ki ne bi bila priznana, saj jo izrecna priznava sama Ustava. Odločitev pa je napačna tudi iz razloga, ker ni mogoče slediti stališče sodišča, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica. Tožena stranka je prvotno pripoznala tožbeni zahtevek do višine 2.000,00 EUR za vsako od tožnic, nato pa pripoznavo preklicala in se pri tem sklicevala na sodno prakso vrhovnega sodišča. Napačna je tudi odločitev glede zahtevka za materialno škodo. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da bi tožnice denar, ki bi jim bil prisojen, prej lahko položile na banko, kjer bi se obrestoval in bil v teh letih ogromno privarčevale že na račun obresti ali pa bi denar ustrezno naložile bodisi v vrednostne papirje, nepremičnine ali kakšno drugo obliko kapitala. Tožnice so bile dvojno oškodovane in sicer zato, ker do sodne odločitve niso imele možnosti razpolaganja z denarjem, ki jim je pripadal in zato, ker jim je zaradi odločitve ustavnega sodišča glede teka obresti pripadal bistveno nižji znesek na račun zakonskih zamudnih obresti. Tako ne drži zaključek sodišča, da ne obstaja vzročna zveza med ravnanjem države oziroma njenih organov in nastalo materialno škodo tožnicam. Ker so zahtevki v celoti utemeljeni, je napačna tudi odločitev o stroških.

Pritožbe prvo, drugo, tretje in čertotožnice so delno utemeljene, pritožba petotožnice pa ni utemeljena.

Stranki, ki ji pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni zagotovljena, daje Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) možnost, da (ob izpolnjenosti določenih predpostavk) zaradi nastale kršitve v že končanem sodnem postopku uveljavlja pravično zadoščenje, med drugim tudi v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zakonodajalec je v ZVPSBNO varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uredil za čas od 1.1.2007 dalje. V prehodni določbi 25. čl. ZVPSBNO je uredil tudi nekatere zatečene položaje, to je položaje, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred 1.1.2007 že prenehala. Za te primere je predpisal smiselno uporabo določb ZVPSBNO glede pravičnega zadoščenja. Vendar pa 25. čl. ZVPSBNO ureja le primere, v katerih je stranka pred 1.1.2007 vložila zahtevo za pravično zadoščenje na Mednarodno sodišče. Ne ureja pa primerov, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa stranka pred tem datumom ni vložila zahteve za pravično zadoščenje na Mednarodno sodišče, ampak se je odločila, da bo sodno varstvo te pravice uveljavljala pred domačimi sodišči. Prav med slednje sodijo tudi primeri prvo do četrtotožnice. Iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja izhaja zakonodajalčevo pričakovanje, da bodo te osebe lahko izplačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pred domačimi sodišči dosegle na podlagi 26. čl. Ustave in ob analogni uporabi pravil domačega odškodninskega prava. Vendar pa se je takšna zakonodajalčevo pričakovanje v zapolnitvi pravne praznine s sodno prakso izkazalo za zmotno. Po sodni praksi, ki ji v celoti sledi izpodbijana sodba, nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO, po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Obligacijskega zakonika (OZ), ni bila pravno priznana. To stališče je Vrhovno sodišče utemeljevalo s sklicevanjem na numerus clausus oblik nepremoženjskih škod, za katere je mogoče po slovenskem pravu zahtevati denarno odškodnino. Ker je po oceni Vrhovnega sodišča bistveno, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, pravil o odškodninski odgovornosti zaradi posega v osebnostno pravico za obravnavane zadeve niti ni mogoče analogno uporabiti. Takšno stališče sodne prakse je bilo izhodišče in povod za postopek za oceno ustavnosti prehodne določb 25. čl. ZVPSBNO. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-207/08-10 z dne 18.3.2010 ugotovilo, da je prehodna ureditev ZVPSBNO obremenjena z protiustavno pravno praznino, saj strankam med katere sodijo tudi prvo do četrtotožnice, učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v sodni praksi, ni zagotovljeno. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je 25. čl. ZVPSBNO, kolikor ne ureja tudi položaja drugih oškodovancev, katerim je domnevna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, v neskladju s 4. odst. 15. čl. Ustave RS v zvezi s 1. odst. 23. čl. Ustave RS in zakonodajalcu naložilo, da naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listi Republike Slovenije. Da pa bi bilo v času do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, do kršitve katere je prišlo v sodnih postopkih, ki so bili končani pred 1.1.2007, zagotovljeno vsem oškodovancem, je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve navedene odločbe. Po tem morajo sodišča do odprave ugotovljene protiustavne pravne praznine pri presoji zahtevkov za izplačilo nepremoženjske škode kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1.1.2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati tudi ustrezne določbe ZVPSBNO.

Zaradi navedenega neustavnega položaja je bilo prvo do čertotožnicam obravnavanem postopku kršena pravica do sojenja. Izpodbijano odločitev je bilo zato treba v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode za vsako po 5.000,00 EUR razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Neutemeljena pa je pritožba vseh tožnic zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo materialne škode. Tako ne drži trditev tožnic, da bi jim šle višje zakonske zamudne obresti, če bi sodišče odločilo pred 2.3.2006, ko je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-300/04 razveljavilo 1060. čl. OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Tožnicam so do 1.1.2002 pripadale obresti po 277. čl. ZOR. Z navedenim datumom oziroma z uveljavitvijo OZ pa je njihova materialna pravica do zamudnih obresti prenehala, ker je, kot je ugotovilo sodišče, vsota zapadlih pa ne plačanih obresti dosegla glavnico. Med dolgotrajnim sodnim postopkom in prenehanjem materialne pravice tožnic do zamudnih obresti tako ni vzročne zveze, ki predstavlja eno od temeljnih predpostavk odškodninske obveznosti. V tem delu je zato izpodbijana sodba pravilna.

Prvostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno zavrnilo tožbene trditve, da je tožnicam zato, ker dolžnik ves čas do sodbe ni izpolnil zahtevka, nastajala škoda. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tako zatrjevana škoda ni nastala kot posledica ugotovljene kršitve dela sodišča temveč kot posledica neizpolnitve denarnega zahtevka tožene stranke. V takšnem primeru bi tožnice lahko zahtevale za celoten čas zamude ustrezno odškodnino od svojega dolžnika, ne pa od toženke v tej zadevi (prim. Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, str. 384). V tem delu je zato pritožba prvo do četrtotožnice in v celoti pritožba petotožnice neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Delna razveljavitev sodbe zoper prvo do čertotožnico je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v delu, ki se nanaša na omenjene tožnice (165. čl. v zvezi z 1. odst. 161. čl. ZPP).