Jedro

Po mnenju sodišča na novo določeni rok "90 dni" bistveno ne odstopa od v zakonu določenega roka "3 mesece" in zato ne vpliva na zakonitost odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za splošne in gospodarske zadeve, drobno gospodarstvo in turizem občine N. z dne 30.12.1994 in v nespremenjenem delu potrdila odločitev navedenega prvostopnega organa ter pri tem spremenila 2. točko izreka navedene odločbe tako, da se sedaj glasi: "Zavezanec Slovenski odškodninski sklad d.d., Ljubljana je dolžan v 90 dneh po pravnomočnosti te odločbe izročiti skrbniku za posebne primere V.S. obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v višini 14.252,17 DEM, izplačljive v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije." Tožena stranka je svojo odločitev oprla na sledeče: upravičencu I.K. je bilo podržavljeno premoženje - podjetje "Pekarna K.I." z odločbo Vlade LRS z dne 19.5.1948. Vrednost podržavljenega premoženja je ugotovila strokovna komisija dne 23.8.1949 in ga ocenila v višini 96.200,00 din. Revalorizacija vrednosti podržavljenega premoženja je bila izvršena skladno s 5. odstavkom 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj je bil uporabljen koeficient 4,7, ki velja za leto 1949, torej za čas, ko je bila premoženje popisano in ocenjeno ter prevzeto od razlaščenca. Iz predloženih listin ni mogoče zaključiti, da bi bila kakršnakoli odškodnina za podržavljeno premoženje izplačana upravičencu, tožeča stranka pa tudi ni predložila nikakršnih dokazov v tej smeri.

Zahtevek po odškodnini je postavil pravni naslednik upravičenca na ustni obravnavi dne 7.9.1993. Tako možnost daje 40. člen ZDen upravičencu oz. upravičenemu vlagatelju. Pravni naslednik je le izkoristil zakonsko možnost izbire oblike denacionalizacije in zahteval odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Tožena stranka je ob obravnavni pritožbe tožeče stranke le spremenila rok, v katerem je treba odločbo izvršiti ter s tem uskladila izrek z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, ki določa, da rok, določen za izvršitev odločbe, ki se glasi na odškodnino, za katero je zavezan Sklad, ne sme biti krajši od 3 in ne daljši od 6 mesecev.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da tožena stranka sploh ni obravnavala vseh pritožbenih navedb. Tako npr. sploh ne omenja pritožbene navedbe, ki se nanaša na opustitev novega poročila glede na dopolnitev ugotovitvenega postopka. Tožena stranka tudi ni obravnavala vprašanja lastnine dela premoženja podržavljenega podjetja. Nepravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje glede plačila odškodnine razlaščencu. Nepravilno je bil uporabljen koeficient 4,7 za leto 1949, ker bi moral biti uporabljen nižji koeficient za leto 1948, ko je bilo premoženje podržavljeno. Tožena stranka je tudi nepravilno določila rok 90 dni za izročitev obveznic, saj Zakon o slovenskem odškodninskem skladu določa, da ta rok ne sme biti krajši od 3 in daljši od 6 mesecev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka ni kršila procesnih določb ZDen. ZDen v 65. členu določa, da se v postopku za denacionalizacijo, v katerem se predhodno izvede poseben ugotovitveni postopek, ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, pomembna za odločanja o zahtevi. Poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve se vroči strankam. Stranke lahko v roku 15 dni predlagajo spremembe oz. dopolnitve poročila ter dopolnitev ugotovitvenega postopka. Organ prve stopnje ni vezan na predloge strank. Upravni organ prve stopnje je v konkretnem primeru odločil na podlagi ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja, ki izhaja iz poročila, brez sprememb in dopolnitev. Zato mu, poleg razloga iz 3. odstavka 65. člena ZDen, da ni vezan na predloge in pripombe tožeče stranke, ni bilo potrebno dopolnjevati oz.

spreminjati poročila.

Navedbe tožeče stranke glede upravičenca za denacionalizacijo z ozirom na lastništvo podržavljenega premoženja, glede plačila odškodnine in glede uporabe koeficienta za leto 1949, so obrazloženo zavrnjene že v izpodbijani odločbi tožene stranke v zvezi z odločbo organa prve stopnje. Razloge tožene stranke sodišče v celoti sprejema.

Kot dodatne razloge pa sodišče navaja, da je Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l.FLRJ, št. 98/46) v eno podjetje štel vse naprave, skladišča, prodajalne, prevozne naprave podjetja in njihove podružnice in poslovalnice (3. člen), pri čemer je nacionalizacija podjetij obsegla vse premično in nepremično premoženje in pravice, ki pripadajo podjetju ali jih podjetje uporablja (4. člen). Podjetja so bila po navedenem zakonu podržavljena kot celota in ne po lastniških deležih, tudi če so ti obstajali. Poleg tega pa ZDen ne daje upravnim organom, pristojnim za denacionalizacijo, pravice, da spreminjajo, odpravljajo ali razveljavljajo odločbe oz. celo predpise o podržavljenju.

Tožena stranka je v zvezi z morebitno izplačano odškodnino pribavila tudi odgovor Ministrstva za pravosodje, organa, ki je bil pristojen za premoženjsko-pravne zadeve v zvezi z razlastitvami. Iz odgovora tega organa pa ni razvidno, da bi bila odškodnina kadarkoli izplačana. Sama tožeča stranka pa niti v upravnem postopku, niti v sami tožbi ni ponudila dokaza, ki bi utemeljeval stališče, da je odškodnina bila izplačana. Obrazložitev tožene stranke, da je bil pravilno uporabljen koeficient 4,7 za leto 1949, ko je bilo predmetno premoženje prevzeto, popisano in ocenjeno, ima podlago tudi v 3. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja. To navodilo določa, da se stanje ob podržavljenju ugotavlja, po aktih o podržavljenju oz. po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja. V konkretnem primeru je bila opravljena cenitev z zapisnikom v letu 1949 in je zato tudi uporaba koeficienta za leto 1949 utemeljena.

Tožeča stranka sicer pravilno navaja, da tožena stranka v 2. točki izreka izpodbijane odločbe ni navedla roka za izročitev obveznic v skladu z novelo Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu. Vendar po mnenju sodišča na novo določen rok "90 dni" bistveno ne odstopa od v zakonu določenega roka "3 mesece" in zato to ne vpliva na zakonitost odločbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. čl. Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS,št. 50/97).