Jedro

Naročitelj v skladu z določilom 761. člena ZOR dolguje prevzemniku naročila običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo.

Povrniti mu mora tudi vse potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, ne glede na uspeh (1. odstavek 759. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig... z dne ...v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku

139.350,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je ob povedanem nedopusten. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati njenih navedb, ki posegajo v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče je ugotovilo: - da sta se pravdni stranki začeli pogovarjati o poslovnem sodelovanju na sestanku pri odvetnici A..., - da je le-ta zaslišana kot priča izpovedala, da se je zakoniti zastopnik tožene stranke B... obrnil na njeno pisarno v zvezi z izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo poslovnega objekta v Č.... ter da mu je svetovala, naj se za pomoč obrne na tožečo stranko in zato organizirala sestanek v svoji pisarni, - da je tožeča stranka poslala toženi stranki po faksu in po pošti prvo ponudbo za predvideni obseg del z dne 13.4.2000 skupaj s seznamom manjkajočih projektov, - da je tožena stranka na sestanku dne 10.5.2000 ponudbo z dne

13.4.2000 zavrnila, zaradi zahteve po razširitvi obsega del, - da je tožena stranka na tem sestanku podpisala pooblastilo tožeči stranki, v katerem jo je pooblastila, da v njenem imenu in na njen račun pridobi vsa soglasja in ostalo potrebno dokumentacijo v upravnem postopku pridobitve enotnega gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta in dovozne ceste na parceli št. ... in k.o...., - da je tožeča stranka drugo ponudbo za razširjen obseg del sestavila dne 1.6.2000, - da je zakoniti zastopnik tožene stranke na sestanku dne 2.6.2000 zaprosil zakonito zastopnico tožeče stranke, da se udeleži sestanka pri J. Ž., ki je zastopal lastnike severnih parcel glede ureditve dovozne ceste, - da se je le-ta tega sestanka tudi udeležila, - da je J. Ž. povedal, da je B. na sestanku predstavil V. H. in M. E. kot svoji zastopnici, ki delata zanj, in da sta šla z M. E. in H. skupaj na sestanek do gospe S. in gospe T., na Mestno občino Ljubljana (MOL), da je bil smisel vseh razgovorov, da se dovozna cesta, ki je potekala preko parcel štirih lastnikov, ki jih je zastopala njegova firma, preko parcele K. T. in preko zemljišča Mestne občine Ljubljana, opredeli kot javna cesta ter - da je tožeča stranka vlogo za opredelitev ceste kot javne ceste po pooblastilu tožene stranke v njenem imenu in na njen račun sestavila in jo tudi posredovala na MOL.

Prvostopno sodišče je na podlagi takšnih ugotovitev zaključilo, da sta pravdni stranki bili v poslovnem odnosu. S takšnimi zaključki prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Prvostopno sodišče je pravno razmerje med pravdnima strankama sicer zmotno ocenilo kot pogodbo o delu, saj njenemu pravnemu razmerju manjka odločilen opredelilni element te pogodbe, to je predmet pogodbe (600. člen ZOR). Vendar pa je pravno razmerje med pravdnima strankama na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pooblastila tožečo stranko, da v njenem imenu in na njen račun pridobi vsa soglasja in ostalo potrebno dokumentacijo v upravnem postopku pridobitve enotnega gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta in dovozne ceste na parc. št.... in ... k.o. Č., moč opredeliti kot mandatno razmerje (1. odstavek 749. člena ZOR). Bistvo mandatnega razmerja je v zavezi prevzemnika naročila, da bo za naročitelja opravil določene posle, hkrati pa prevzemnik dobi pravico, da te posle opravi (2. odstavek 749. člena ZOR), kar kaže tudi na pooblastilno razmerje. Stališče pritožnika, da sam podpis pooblastila ne pomeni nastanka pogodbenega razmerja, je torej pravno zmotno. Pritožnik pa prav z ugotovitvijo, da pooblastilo pomeni upravičenje tožeče stranke, da v imenu tožene stranke lahko začne s postopki pri upravni enoti, opredeljuje prav naravo mandata.

Pooblastilo namreč ne pomeni nič drugega kot naročilo. Trditve pritožnika v zvezi s pogajanji med pravdnima strankama ter zavrnitvijo ponudb, ob ugotovitvi, da je med pravdnima strankama obstajalo mandatno razmerje, pa niso pravno odločilne.

Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke opravljala delo. Sodišče je verjelo tožeči stranki, da je proučila in pregledala lokacijsko dokumentacijo. Ugotovilo je, da se je udeležila sestanka pri J. Ž., sestanka pri gospeh S. in T. na MOL, da je sestavila vlogo z dne

26.2.2000 za opredelitev ceste kot javne ceste in urgirala ter posredovala na MOL za pridobitev mnenja o opredelitvi ceste.

Prvostopno sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe zaslišane M. E. ugotovilo, da je tožeča stranka opravila vsa dela, ki jih vtožuje, čas, ki naj bi ga tožeča stranka uporabila za opravo posameznih del pa je opredelilo kot normalno potreben čas za opravo takšnih del, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, tožena stranka pa temu niti ni konkretno ugovarjala.

Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka dela obračunala po vrednosti urne postavke, kot jo je določila v ponudbi z dne 13.4.2000 in sicer za strokovno svetovanje 10.000,00 SIT in za enostavno posredovanje informacij 5.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožena stranka to ponudbo prejela, da pa končna cena med strankama ni bila dogovorjena, pač pa le okvirna. Zato je določilo plačilo v skladu z določilom 623. člena ZOR, tako da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Pritrditi je sicer pritožniku, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo določbe 623. člena ZOR, saj je pri uporabi navedenega določila izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da gre v konkretnem primeru za pogodbo o delu. Vendar pa je kljub temu pravilno odločilo, ko je toženi stranki prisodilo vtoževani znesek. Naročitelj namreč v skladu z določilom 761. člena ZOR dolguje prevzemniku naročila običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo. Povrniti mu mora tudi vse potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, ne glede na uspeh (1. odstavek 759. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da vtoževana vrednost opravljenih del ustreza za to vrsto del običajnemu plačilu.

Očitek pritožnika, da je prvostopno sodišče povsem nekritično sledilo trditvam tožeče stranke o višini njenih lastnih urnih postavk, pa so ob zgoraj povedanem in ob dejstvu, da tožena stranka ni opredeljeno ugovarjala in ni navedla, kolikšni zneski bi bili po njenem primerni oziroma, zakaj so zaračunani zneski previsoki (kot to pravilno izpostavlja prvostopno sodišče), neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanega nasprotja med prvim in zadnjim odstavkom obrazložitve 4. strani izpodbijane sodbe, pritožnik pa niti konkretno ne navede, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje.

Zgolj dejstvo, da pravni zaključki prvostopnega sodišča ne ustrezajo ugotovljenemu dejanskemu stanju, še ne pomeni zatrjevanega nasprotja.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti očitanih bistvenih kršitev.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).