Jedro

Dovoljenje upravljavca ceste za postavitev oglasnih tabel v varovalnem pasu je bilo vedno potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odredil odstranitev štirih samostoječih oglasnih tabel, in sicer dveh z javnega mesta z zemljišča parc. št. 2116 k.o. ... z zaporedno številko 1 iz zapisnika 061-354/2016-1 ter dveh z javnega mesta z zemljišča parc. št. 2097 k.o. ... z zaporedno številko 6 iz zapisnika 061-354/2016-1, saj za to postavitev nima dovoljenja lastnika Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), in vzpostavitev v prvotno stanje na lastne stroške (1. točka izreka), v roku 30 dni (2. točka izreka). Odločil je še, da mora zavezanec o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti organ (3. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je na ogledu ugotovil, da so vse navedene oglasne table postavljene na javnih površinah, za kar je po Odloku Mestne občine Ljubljana o oglaševanju (v nadaljevanju Odlok) potrebno njeno dovoljenje. Tožnik je tem ugotovitvam ugovarjal z navedbami, da se oglasne table dejansko nahajajo na nepremičninah parc. št. 2113, 2099 oziroma 2101 k.o. ..., ki so v upravljanju Javnega zavoda ..., s katerim ima sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju, občinski inšpektorat pa ni pristojen za izrekanje sankcij v zvezi z objekti, postavljenimi na zasebnih zemljiščih. Vsa potrebna soglasja za oglasne table so bila pridobljena na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 23. 10. 2007. Na podlagi zaprosila prvostopenjskega organa je Oddelek za ravnanje z nepremičninami naročil izvedbo geodetskega postopka ureditve meje, v katerem je bilo ugotovljeno, da se oglasni tabli pod zaporedno številko 1 zapisnika v celoti nahajata na parceli 2116 k.o. ..., oglasni tabli pod zaporedno številko 6 zapisnika pa v celoti na zemljišču 2097 k.o. ..., ki sta oba v lasti MOL. Ugotavlja, da sta pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 17. 2. 2015 in pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih, št. PO/2007 z dne 23. 10. 2007 (v nadaljevanju Pogodba št. PO/2007), sklenjeni za postavitev reklamnih panojev na zemljišču s parc. št. 2099, 2101 in 2113 k.o. ... in ne na zemljiščih, na katerih so oglasne table dejansko postavljene. Tožnik ni nikoli pridobil dovoljenja za postavitev na zemljiščih s parc. št. 2116 in 2097 k.o. .... Po presoji organa je pri ugotavljanju kršitve ključno mesto postavitve tabel, ni pa pomemben čas njihove postavitve. Uporabiti je namreč treba predpis, ki velja v času odločanja, saj 155. člen Ustave ne preprečuje, da bi zakon za naprej spreminjal zakonsko določene pravice. Pri tem je že 8. člen Odloka o oglaševanju, ki je veljal v času njihove postavitve, določal obveznost pridobitve dovoljenja za oglaševanje. Na pridobitev dovoljenja napotuje tudi 14. odstavek 60. člena OPN MOL, ki določa, da je za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah treba pridobiti dovoljenje pristojnega organa MOL. Prav tako iz zapisnika o ogledu izhaja, da so panoji postavljeni neposredno ob kanaliziranem križišču občinskih cest. Po 56. členu Pravilnika o projektiranju cest je konstrukcijo za oglaševanje dopustno postaviti le na oddaljenosti več kot 100 metrov pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem (56. člen Pravilnika). Gre za poseg v varovalni pas občinske ceste, v katerem je na podlagi 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) postavitev takšnih objektov dovoljena le na podlagi soglasja upravljavca občinskih cest, tožnik pa tudi tega soglasja nima.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Poudarja, da je bilo na podlagi urejene meje ugotovljeno, da sta oglasni tabli iz zaporedne številke 1 zapisnika postavljeni na javnem mestu na zemljišču s parc.št. 2116 k.o. ..., table ob ... pod zaporedno št. 6 pa na zemljišču 2097 k.o. .... Obe zemljišči sta v lasti MOL. Predloženi pogodbi ne zajemata obravnavanih štirih oglasnih tabel. Prav tako tožnik ni pridobil soglasja pristojnega občinskega organa za postavitev v varovalnem pasu občinskih cest. Zato je zaključek inšpekcijskega organa, da nima soglasja pristojnega organa za postavitev predmetnih objektov za obveščanje in oglaševanje, pravilen.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v letu 2007 z MOL sklenil Pogodbo št. PO/2007, ki se nanaša na vse v prilogi navedene lokacije. S to pogodbo so bila tožniku dana vsa potrebna soglasja in dovoljenja. To izhaja tako iz samega besedila Pogodbe št. PO/2007, kot tudi iz postopkov, ki so vodili k njeni sklenitvi. Tožnik je namreč že pred sklenitvijo Pogodbe št. PO/2007, tj. v letu 2006 na MOL naslovil številne vloge za izdajo dovoljenj, ki so bile zavrnjene. Inšpektorat je zaradi postavitve oglasnih panojev sprožil postopke in izdal odločbe za njihovo odstranitev, zoper katere je tožnik vložil več tožb na Upravno sodišče. V nadaljevanju je prišlo do sklenitve Pogodbe št. PO/2007, in sicer prav z namenom ureditve odprtih vprašanj v zvezi s postavitvijo reklamnih panojev, v kateri so bili določeni pogoji in načini oglaševanja. Pogodba št. PO/2007 ne vsebuje določil, da bi si moral tožnik za postavitev reklamnih panojev pridobiti še dodatna soglasja in dovoljenja. Po podpisu te pogodbe je tožnik umaknil vse tožbe, vložene pri Upravnem sodišču. Objekti tako že ves čas stojijo na parc. št. 2116 in 2097, obe k.o. ..., v Pogodbi št. PO/2007 pa to ni zapisano zgolj zaradi tipkarske napake oziroma pomote pri določitvi parcelne številke. Oglasne table vse od njihove postavitve dalje stojijo na istem mestu in so v Pogodbi št. PO/2007 navedene pod zaporednimi številkami 8, 9, 10 in 11. Pri teh številkah so sicer zapisane parcele št. 2113, 2099 in 2102, vendar dejstvo, da gre za mejne parcele nedvomno vodi do spoznanja, da je prišlo do napake, kar zaradi nenatančnosti geodetskih podlag ni tako neobičajno. Glede na to so bili oglaševalski objekti ob postavitvi skladni z vso tedaj veljavno zakonodajo in so bila pridobljena vsa potrebna soglasja. Toženka je postopala nezakonito in neustavno, ko je pri svoji odločitvi uporabila predpisa, ki naknadno posegata v že nastala dejanska razmerja, kar predstavlja kršitev 155. člena Ustave. Poleg tega ni upoštevala dejstva, da so se panoji v času njihove postavitve nahajali izven deset metrskega varovalnega pasu občinske ceste, kar izhaja tudi iz izjave, priložene situaciji postavitve oglasnih tabel ob ..., v kateri je vrisan tudi varovalni pas ceste, zaradi česar pridobitev soglasja MOL zanje sploh ni bila potrebna. Poleg tega je tožeča stranka ves ta čas redno plačevala tudi vse občinske takse za postavitev oglasnih tabel, ki so ji bile odmerjene skupaj s pridobitvijo soglasij. Če vse to, kar navaja tožnik, ne bi držalo, MOL ne bi zaračunavala takse, saj taksna obveznost nastane z dnem postavitve reklamnih panojev. Iz priložene odločbe izhaja, da je MOL tožniku obračunavala takso do 30. 6. 2014. Tožnik iz vseh navedenih razlogov predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe so 1. člen Odloka, po katerem so pogoji in način pridobitve dovoljenj za oglaševanje na javnih mestih določeni z Odlokom, prva alineja 10. člena Odloka, po kateri je prepovedano oglaševati brez dovoljenja za oglaševanje iz tega odloka, in drugi odstavek 20. člena Odloka, po katerem Inšpektorat Mestne uprave v primeru, če ugotovi, da je objekt za oglaševanje postavljen na javnem mestu brez dovoljenja, odredi takojšnjo odstranitev objekta. Po povedanem so za odločitev pravno pomembna dejstva izključno ta, ali je objekt za oglaševanje postavljen na javnem mestu in ali je bilo za oglaševanje na tem mestu in s tem za njegovo postavitev pridobljeno dovoljenje po Odloku.

8. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da sporni objekti za oglaševanje stojijo na zasebnih zemljiščih oziroma zemljiščih v upravljanju Javnega zavoda ..., s katerim je sklenil pogodbo, po kateri mu ta zavod dovoljuje postavitev objektov za oglaševanje na teh lokacijah, tj. na parc. št. 2113, 2099 in 2101 vse k.o. .... Tožnik po tem, ko je bil izveden mejni ugotovitveni postopek in ga je prvostopenjski organ seznanil z ugotovitvami, da se objekti nahajajo na parcelah 2116 in 2097 k.o. ..., temu, kje stojijo oglasne table, ni oporekal. Glede na to sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da obravnavani objekti stojijo na teh dveh parcelah, ki sta v lasti MOL oziroma na javnem mestu.

9. Tožnik šele v pritožbenem postopku in v tožbi zatrjuje, da ima dovoljenje za oglaševanje na parcelah 2116 in 2097 k.o. ..., in sicer se sklicuje na Pogodbo št. PO/2007 in na zaračunavanje občinske takse. Trdi, da so objekti stali na enakem mestu, še preden je bila Pogodba št. PO/2007 sploh podpisana, zato je v njej prišlo zgolj do napačnega zapisa parcelnih številk. K pritožbi je predložil številne inšpekcijske odločbe, s katerimi je mestna inšpekcija podjetju A. d.o.o. naložila odstranitev objektov za oglaševanje, odločbe MOL, Mestne uprave, s katero je ta zavrnila vloge tega podjetja za izdajo soglasja za postavitev tabel za oglaševanje, odločbe Župana MOL, s katerimi je zavrnil pritožbe, sklepe Upravnega sodišča o ustavitvi postopka po tožbah tega podjetja in podjetja B. ter sklepe Mestne inšpekcije o ustavitvi postopka zoper zavezanca B., s katerimi predlaga dokazovanje, da so objekti stali še pred sklenitvijo Pogodbe št. PO/2007 in da ta pogodba predstavlja sporazumno ureditev nastale situacije. Iz tega naj bi izhajalo, da so drugačne parcelne številke od tistih, na katerih objekti dejansko stojijo, zgolj pomota. V tožbi je v zvezi s tem predlagal tudi dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika. Po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se nova dejstva in dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik niti v tožbi in niti v pritožbi ni navajal nobenih in torej tudi ne opravičljivih razlogov, zaradi katerih predlaga izvedbo novih dokazov po izdaji odločbe prve stopnje. Zato jih sodišče ne more obravnavati.

10. Oglaševalni panoji se torej brez dvoma nahajajo na parcelah št. 2116 in 2097 k.o. ..., tožnik pa ni predložil dovoljenja za oglaševanje na teh parcelah, z dokazili, ki jih je predložil šele k pritožbi in tožbi, pa ni dopustno dokazovati zatrjevane pomote pri vpisovanju parcelnih številk v Pogodbo št. PO/2007 oziroma, da je soglasje, kljub drugim parcelnim številkam, nadomeščeno s to pogodbo.

11. Izdaje dovoljenja za oglaševanje po presoji sodišča ne more nadomestiti niti zaračunavanje in plačevanje občinske takse za oglaševanje. Po prvem odstavku 11. člena Odloka je zavezanec za plačilo takse sicer res stranka, ki pridobi dovoljenje za oglaševanje, vendar že iz te določbe same po sebi jasno izhaja, da je taksna obveznost posledica izdaje odločbe in ne obratno. Če je bila tožniku zaračunana taksa, ne da bi mu bila pred tem izdana odločba, je torej to pomenilo kvečjemu, da je bila taksa zaračunana v nasprotju z Odlokom, ne pa nekakšne tihe oziroma konkludentne izdaje dovoljenja, saj Odlok za pridobitev dovoljenja oziroma njegovo izdajo predpisuje več pogojev in poseben postopek (6. - 8. člen Odloka)1. 12. Glede na to, da tožnik nima dovoljenja za oglaševanje na predmetnih nepremičninah, že to zadostuje za zakonitost izrečenega ukrepa. Poleg tega pa se oglasne table nahajajo v neposredni bližini križišča, ko bi bilo za postavitev v varovalni pas občinske ceste potrebno soglasje njenega upravljavca (97. člen ZCes-1). Tožnik tej ugotovitvi tudi ne oporeka, saj navaja, da so se izven varovalnega pasu nahajale v času, ko so bile postavljene.

13. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da izpodbijana odločba naknadno posega v že nastala razmerja. Prvi odstavek 155. člena Ustave določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za tak učinek. Toženka je pri odločanju pravilno uporabila predpis, ki velja v času odločanja, tj. Odlok in ZCes-1, ta dva predpisa in izpodbijana odločba pa ne učinkujeta za nazaj. Pri tem sodišče pripominja, da je tudi prej veljavni Odlok o oglaševanju (Ur.l. 87/99, 69/2004, 66/2007) določal, da je uporaba lokacij za oglaševanje brez dovoljenja iz 8. in 11. člena tega odloka prepovedana (13. člen). Pri tem tožnik na podlagi Pogodbe št. PO/2007 tudi ni pridobil nobenih trajnih pravic, v katere bi bilo sploh mogoče posegati z učinkom za nazaj. Deseti člen namreč jasno določa, da je pogodba sklenjena za določen čas, tj. do uveljavitve občinskega prostorskega načrta in Odloka o občinskih taksah. Prav tako je že v času postavitve objektov veljavni Odlok o občinskih cestah v drugem odstavku 53. člena določal, da se table, napisi in drugi objekti in naprave iz prejšnjega odstavka ob občinskih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisih o javnih cestah. Dovoljenje za njihovo postavitev izda upravni organ. V dovoljenju določi pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. Dovoljenje upravljavca ceste za postavitev oglasnih tabel v varovalnem pasu je bilo torej vedno potrebno.

14. Ker glede na povedano sodišče nima razlogov za pomisleke v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Tožnik je v tožbi predlagal tudi izvedbo več dokazov, ki pa jih je, kot je sodišče že podrobno obrazložilo v 9. točki obrazložitve, predlagal šele v pritožbi oziroma tožbi, pri čemer ni pojasnil razlogov, zaradi katerih teh dokazov ne bi mogel predlagati že pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika tudi ni substanciran, saj ni pojasnjeno, katero pomembno dejstvo naj bi njegova izpoved ovrgla ali potrdila. Poleg tega sodišče ocenjuje, da predlagani dokazi tudi ne bi bili pomembni za odločitev, saj tožnik z njimi ne dokazuje dejstev, ki so v tem sporu pravno relevantna (da ima veljavno dovoljenje za oglaševanje na javnem mestu, na katerem so objekti za oglaševanje postavljeni), ampak dokazuje, da je bila Pogodba št. PO/2007 sklenjena zaradi ureditve spornih razmerij med njim in MOL v zvezi z reklamnimi panoji, ki so bili postavljeni na lokacijah, zajetih v pogodbi, v času do njene sklenitve. Glede na to je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej I U 1405/2015 z dne 20. 10. 2016