Jedro

Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če opravlja vsa dela določenega delovnega mesta (torej delovnega mesta, ki je različno od tistega, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi).

Tožnica je v vtoževanem obdobju opravljala dela in naloge, ki so spadale v opis del in nalog delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (zdravstveni tehnik informator) in ni opravljala vseh del, ki so spadala v opis del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta (diplomirane medicinske sestre). Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače iz naslova dejansko opravljenega dela na zahtevnejšem delovnem mestu ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je zahtevala izplačilo mesečnih razlik v plači za opravljeno dejansko delo v višini 158,33 EUR neto za obdobje od 1. 4. 2006 do 31. 3. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska razlike v plačilo do plačila, po predhodnem odvodu dajatev od bruto mesečne razlike v plači 203,25 EUR (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 1.223,05 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se z obširno pritožbo pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo po opravljeni obravnavi spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži tudi, da ji povrne vse njene pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ni izvedlo nobenih drugih dokazov, že izvedene dokaze pa je povsem zmotno ocenilo, pri čemer nekaterih dokazov niti ni ocenilo. Tako ni ocenilo tožničine izpovedbe. Prav tako ni ugotavljalo delovnih nalog posameznega delovnega mesta oz. je to ugotovilo v nasprotju z listinami spisa. Dejansko stanje se je ugotavljalo mimo navedb tožene stranke, priče A.A., B.B. in C.C. pa so izpovedovale o stvareh, ki jih tožena stranka ni zatrjevala. Na te izpovedbe pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, kar je v nasprotju s 7. členom ZPP. Ker tožnica ni imela možnosti, da se do teh izpovedb opredeli, je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, s tem pa sta bila kršena tudi 22. in 23. člen Ustave RS. Glede na to, da je obravnava v ponovljenem postopku trajala le 35 minut, od tega se je senat posvetoval 15 minut, je očitno, da je bila odločitev sprejeta že pred obravnavo. Takšno sojenje po mnenju tožnice ni pošteno in pravično. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo opisa del in nalog diplomirana medicinska sestra v psihiatriji (A4, B3), ki pa se bistveno razlikujeta. Iz opisa delovnega mesta diplomirana medicinska sestra v psihiatriji ne izhaja, da ima diplomirana medicinska sestra v psihiatriji tudi zadolžitve vodenja enote za rehabilitacijo, vodenje skupine pacientov, vodenje dela v ambulantah, časovno organiziranje dela, članstvo v kolegijih zdravstvene nege, pedagoško in raziskovalno delo, zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo te delovne zadolžitve diplomirane medicinske sestre v psihiatriji oz. jih sploh ni ugotavljalo. Glede naročanja zdravil je tožnica izpovedala, da jih je naročala tudi sama in jih šla tudi iskat, kar je potrdila tudi priča D.D.. Teh izpovedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnica je uvedla tudi računalniško spremljanje podatkov, ki se vodijo za vsakega posameznega zdravnika, kar nedvomno predstavlja organizacijo dela in vodenja. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na tiste dele izpovedb zaslišanih prič, ki so bili za tožnico neugodni, prav tako pa je nekritično dokazno ocenilo izpovedbo priče A.A., ki je deloma izpovedovala neresnično (npr. glede odvzema krvi oz. glede mentorstva), kljub temu pa je sodišče prve stopnje tej priči verjelo v delu, potrebnem za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnica je samostojno opravljala delo v specialistični ambulanti, enako kot sodelavki na delovnem mestu diplomirana medicinska sestra v psihiatriji. Razen tega je bila A.A. tožničina sodelavka do januarja 2006, kar ne spada v vtoževano obdobje. Tudi za vsa dela, ki naj bi jih opravljala B.B. kot diplomirana medicinska sestra v psihiatriji, pa jih tožnica ni opravljala, niso spadala v opis delovnega mesta diplomirane medicinske sestre v psihiatriji (članstvo v kolegijih zdravstvene nege, predavanje študentom in pacientom, druga strokovna predavanja). Sodišče prve stopnje si je izmislilo, da je B.B. opravljala pedagoško in raziskovalno delo, saj priča tega ni izjavila. Razen tega je tožnica izpovedala, da je opravljala raziskave za študij dr. E.E. in tudi za druge zdravnike, kar tožena stranka niti ni prerekala. Dela, ki jih je opravljala B.B. izven ambulante, ne spadajo v delokrog diplomirane medicinske sestra v psihiatriji. Sodišče prve stopnje je prav tako prezrlo izpovedbo tožnice, ki je pojasnila, da B.B. ni bila preveč motivirana za delo, ker je bila pred upokojitvijo in tudi predsednica sindikata, zato je imela v zvezi s tem veliko dela. Tožnica je zato delo v ambulanti opravljala večinoma sama, kar je potrdila tudi priča D.D.. Po tožničinem mnenju F.F. ni v celoti potrdil izpovedb prič A.A. in B.B.. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je tožnica opravljala enaka dela kot diplomirana medicinska sestra v psihiatriji. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedbe priče G.G., razen glede intravenozne terapije. G.G. je izpovedal, da je tožnica opravljala delo diplomirane medicinske sestre. Priči A.A. in B.B. nista izpovedali, da intravenozne terapije ni bilo, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, iz F.F. izpovedbe pa izhaja, da pride do intravenozne terapije zgolj v urgentnih primerih, tako da je zaključek sodišča prve stopnje, da te terapije pri toženi stranki ni bilo, napačen. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ni sledilo izpovedbi priče G.G., prav tako pa je njegovo izpovedbo delno napačno dokazno ocenilo. Tožnica je opravljala celo širši obseg dela kot druge diplomirane medicinske sestre v psihiatriji (intravenozne terapije). Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da le enkratna oprava določenega dela, ki je v izključni pristojnosti diplomirane medicinske sestre (ki je ostale diplomirane medicinske sestre niso opravljale) ne pomeni, da tožnica teh del ni opravljala. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ocenilo izpovedbo priče H.H. kot neverodostojno in neprepričljivo, poleg tega pa je njeno izpovedbo ocenilo le delno, glede mentorstva. Sodišče prve stopnje je povsem brez utemeljenega razloga ugotovilo, da da naj bi ta priča izpovedovala tisto, kar naj bi povedala tožnica. Prezrlo je tudi izpovedbo priče, iz katere (v nasprotju z odgovorom zbornice) izhaja, da je bil zdravstveni tehnik lahko mentor študentom. Tožnica zares ni bila imenovana za mentorico, ker ni imela ustrezne izobrazbe (izpovedba C.C.), vendar pa ji je tožena stranka kljub temu pošiljala študente, s katerimi je morala delati. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče D.D. (ki je izpovedal, da je tožnica opravljala delo diplomirane medicinske sestre ne glede na to, da je bil D.D. v ambulanti le krajši čas), prav tako tudi ni jasno, v čem se je izpovedba G.G. pokrivala oz. dopolnjevala z izpovedbama A.A. in B.B.. Izpovedbi prič A.A. in B.B. sta neskladni in neprepričljivi. V specialistični ambulanti je obstajalo le delo diplomirane medicinske sestre v psihiatriji, tega pa je opravljala tudi tožnica. V kolikor bi tožnica opravljala le delo srednje medicinske sestre, bi si morala paciente deliti z diplomirano medicinsko sestro, do česar pa ni prihajalo. Tožnica je opravljala vsa dela delovnega mesta diplomirane medicinske sestre v psihiatriji, saj je delo sestre v specialistični ambulanti nedeljiva celota, to delo pa ji je odredila tožena stranka tako, da jo je v to ambulanto razporedila, posege pa so ji naročali tudi zdravniki. Tožena stranka ni dala navodil, da določenih del tožnica ne sme opravljati. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravilne vrednosti spornega predmeta.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi, niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala predložitev v podpis pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto diplomirana medicinska sestra v psihiatriji z 20 urnim delovnim časom na teden, z 32. plačnim razredom in osnovno bruto plačo 1.650,00 EUR z veljavnostjo od 1. 4. 2011 dalje in plačilo razlike v plači med prejeto plačo in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi za obdobje od 1. 4. 2011 dalje. Poleg tega je zahtevala tudi plačilo po dejanskem delu v višini 158,33 EUR neto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (po predhodnem odvodu dajatev od bruto mesečnega zneska 203,25 EUR) za obdobje od marca 2006 do marca 2011, zahtevala pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 954/2011 z dne 23. 8. 2012 njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je odločalo o tožničini pritožbi s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 986/2012 z dne 14. 3. 2013 in ji delno ugodilo, tako da je razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede zavrnitve plačila po dejanskem delu in glede stroškov postopka, zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo preostali del sodbe sodišča prve stopnje (v zvezi s tožbenim zahtevkom za izstavitev nove pogodbe o zaposlitvi in v zvezi z razliko v plači za obdobje od 1. 4. 2011 dalje).

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno izvedlo že izvedene dokaze, vpogledalo je tudi v prilogo A13, te dokaze je dokazno ocenilo, na podlagi teh dokazov je ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi teh dejstev pravilno zaključilo, da je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo po dejanskem delu neutemeljen. Ugotovilo je, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki od 12. 12. 2003 zaposlena na delovnem mestu „zdravstveni tehnik informator“ (B1), od 1. 8. 2006 pa na delovnem mestu „zdravstveni tehnik“ (B2) v vtoževanem obdobju opravljala dela v specialistični psihiatrični ambulanti. Glede na tožničine trditve, da je v vtoževanem obdobju (in že od leta 2003 dalje) opravljala delo diplomirane medicinske sestre v psihiatriji, enako, kot sta to delo opravljali A.A. in B.B., ki sta delali kot diplomirani medicinski sestri v psihiatrični ambulanti, kjer je delala tudi tožnica, je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo, če je tožnica pri svojem delu opravljala vsa dela zahtevnejšega delovnega mesta. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnica določena dela, ki spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta (diplomirana medicinska sestra v psihiatriji) sicer opravljala, vendar pa ne vseh del tega delovnega mesta, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tej svoji odločitvi se je pravilno sklicevalo na uveljavljeno sodno prakso (npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 1843/2004 z dne 10. 3. 2005, tudi opr. št. Pdp 736/2013 z dne 15. 11. 2013, opr. št. Pdp 789/2013 z dne 24. 10. 2013,...), po kateri je delavec upravičen do plačila po dejanskem delu, če opravlja vsa dela določenega delovnega mesta (torej delovnega mesta, ki je različno od tistega, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi).

S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič A.A., B.B. in C.C. o stvareh, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, tožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 7 ZPP. Ta kršitev po zaključku pritožbenega sodišča ni podana. Navedene priče so izpovedovale o delih in nalogah, ki jih je v spornem obdobju opravljala tožnica in o delih in nalogah, ki so spadale v delokrog delovnega mesta diplomirana medicinske sestra (B3) oz. diplomirana medicinska sestra v psihiatriji (B4, A4). S tem, ko so priče glede posameznih opravil izpovedovale podrobneje, kot pa je to v okviru svojih trditev navajala tožena stranka (ki je zatrjevala, da tožnica ni opravljala del oz. vseh delovnega mesta diplomirane medicinske sestre oz. diplomirane medicinske sestre v psihiatriji) ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje odločalo izven trditvene podlage tožene stranke, kot to smiselno zatrjuje tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni posebej in izrecno opredeljevalo do tožničine izpovedbe, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi, vendar pa je kljub temu iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje presojalo tudi izpovedbo tožnice, da jo je dokazno ocenilo in kljub njeni izpovedbi ugotovilo, da tožnica ni opravljala vseh del zahtevnejšega delovnega mesta.

V zvezi z izpovedbami zgoraj navedenih prič sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP (oz. kršilo 22. in 23. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), ker naj tožnici ne bi bila dana možnost izjaviti se o teh izpovedbah prič. Iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo z dne 6. 2. 2012 in 22. 3. 2012, na katerih so bile te priče zaslišane, je razvidno, da sta bili na obeh narokih prisotni tako tožnica kot njena pooblaščenka in da jima ni bilo onemogočeno podajati navedb v zvezi z zaslišanjem teh prič. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 14. 5. 2012 izhaja, da je sicer tožnica določene navedbe v zvezi z izpovedbami prič tudi podala, tako da ji pravica do poštenega sojenja in v zvezi s tem pravica do izjave nista bili kršeni. Ti pravici pa tožnici nista bili kršeni niti zato, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenemu predlogu za ponovno zaslišanje tožnice. Tožnico je sodišče prve stopnje zaslišalo, ponovnega predloga za njeno zaslišanje pa tožnica ni konkretizirala niti s tem, izpovedbe katerih prič naj bi bile sporne oziroma niti v katerem delu se s posameznimi izpovedbami ne strinja. Glede na to so neutemeljene njene pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave in pravice do poštenega sojenja.

S pritožbeno navedbo, da je zadnji narok za glavno obravnavo trajal le 35 minut (od tega naj bi se senat posvetoval 15 minut) tožnica smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 4/1 ZPP. Tudi ta pritožbena navedba pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča neutemeljena. Iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo dne 10. 10. 2013 izhaja, da je sodišče prve stopnje ta narok opravilo, da sta obe stranki na zapisnik podali določene navedbe, tožnica pa je predlagala tudi nove dokaze (katerih izvedbo je tožena stranka prerekala zaradi prekluzije). Po posvetovanju senata je prvostopenjsko sodišče sprejelo dokazni sklep, iz katerega izhaja, da je določene dokaze ponovilo, izvedlo nove dokaze (ki jih je tožnica na tem naroku vložila v spis) nato pa po zavrnitvi preostalih dokaznih predlogov o tožničinem tožbenem zahtevku odločilo po vnovičnem posvetovanju. Ob takšnem poteku dogodkov in glede na zatrjevanje tožnice, da se je senat sodišča prve stopnje posvetoval 15 minut (očitno je tožnica s tem mislila na posvetovanje senata pred sprejemom dokaznega sklepa, saj se je senat o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka posvetoval po zaključku naroka za glavno obravnavo, kar je skladno s členom 291/1 ZPP), pritožbeno sodišče nima nikakršne podlage za zaključek, da naj bi se senat prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka odločil že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice o različnih opisih delovnega mesta diplomirana medicinska sestra oz. diplomirana medicinska sestra v psihiatriji pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v dosedanjem postopku tega dejstva niti ni izrecno izpostavljala. Z ozirom na to, da je iz prilog A4 in B4 razvidno, da je bil ta pravilnik sprejet zaradi spremembe plačne ureditve v javnem sektorju (glede na Zakon o sistemu plač v javnem sektorju; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), medtem ko je iz priloge B3 (tega je tožena stranka vložila v spis po pozivu sodišča prve stopnje) razvidno, da se je ta opis del in nalog nanašal na obdobje pred uveljavitvijo novega plačnega sistema, so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti obeh opisov del in nalog. Tožbeni zahtevek tožnice za plačilo po dejanskem delu se je namreč nanašal na obdobje pred uveljavitvijo novega plačnega sistema, kot tudi na obdobje po njegovi uveljavitvi. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno opredelilo, za katero obdobje tožničinega dejanskega dela je upoštevalo posamične opise del in nalog, vendar pa zaradi tega še ni mogoče zaključiti, da je v nasprotju z listinami v spisu ugotavljalo delovne zadolžitve delovnega mesta diplomirana medicinska sestra v psihiatriji oz. da teh zadolžitev sploh ni ugotavljalo. Ob tem ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje o delovnih zadolžitvah tožnice in diplomirane medicinske sestre oz. diplomirane medicinske sestre v psihiatriji odločalo tudi na podlagi drugih dokazov (izpovedbe prič; opis del in nalog v pogodbi o zaposlitvi - A2, B1, B2; dopis Zbornice I. Slovenije; listovna št. 114-116).

V preostalem delu pritožbe pa tožnica izpodbija predvsem dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Po zaključku pritožbenega sodišča so tudi te pritožbene navedbe tožnice neutemeljene. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da sta se opisa del in nalog delovnega mesta, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (A2, B1, B2) in delovnega mesta diplomirana medicinska sestra v psihiatriji delno prekrivala, kar pomeni, da je delokrog diplomirane medicinske sestre obsegal tudi delokrog tožničinega delovnega mesta. Ob tem pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da so spadala v delokrog opravil diplomirane medicinske sestre tudi določena dela, ki jih tožnica na svojem delovnem mestu (glede na opis del in nalog tega delovnega mesta) ni mogla opravljati. Na podlagi izpovedb prič A.A. in B.B. (skupaj s tožnico sta kot diplomirani medicinski sestri delali v specialistični ambulanti, tožnici pa sta bili tudi nadrejeni) in priče C.C. je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni opravljala vseh del in nalog delovnega mesta diplomirana medicinska sestra. Pritožbeno sodišče le kot primeroma navaja, da je lahko bila mentor študentom le diplomirana medicinska sestra in da iz dokaznega postopka izhaja, da tožnica ni bila mentorica študentom. Tožnica je sicer zatrjevala (kar je potrdila tudi B.B.), da je delala s študenti, vendar pa to še ne pomeni, da je s tem izvajala mentorsko funkcijo. Iz izpovedbe priče C.C. in tudi iz dopisa Zbornice I. Slovenije izhaja, da je lahko odgovorni mentor vedno oseba, ki ima višjo izobrazbo od študenta oz. ki ima visoko izobrazbo, mentor pa je bil vedno določen s sklepom. Izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da bi tožnica sodelovala s študenti v smislu mentorstva (z vsemi obveznostmi in odgovornostmi mentorja), ob tem, da ni bilo ovire, da bi tožnica kot srednja medicinska sestra oz. zdravstveni tehnik sodelovala s študenti iz pristojnosti in kompetenc zdravstvenega tehnika oz. srednje medicinske sestre.

Prav tako v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica sodelovala pri pedagoškem in raziskovalnem delu, kar je bila ena od nalog diplomirane medicinske sestre in ki ga je opravljala diplomirana medicinska sestra (izpovedba priče C.C., izpovedba priče B.B.). Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da je v ambulanti samostojno obravnavala paciente, vendar pa to še ne pomeni, da je opravljala vsa dela in naloge diplomirane medicinske sestre. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbama priče H.H. in D.D., saj sta navedeni priči po lastnih izpovedbah videli tožnico na delu le krajši čas oz. dvakrat mesečno, tako da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem dejanskega dela tožnice utemeljeno verjelo pričama A.A. in B.B., ki sta bili tožnici nadrejeni delavki in ki sta poleg tožnice opravljali delo v specialistični psihiatrični ambulanti (kot diplomirani medicinski sestri). Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila v času, ko je tožnica delala v ambulanti po 4 ure (tožnica je bila invalid II. kategorije invalidnosti z omejitvami, da delo opravlja s polovico polnega delovnega časa v dnevni izmeni in brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kg - A1, B1, B2), bila poleg nje vedno razporejena še diplomirana medicinska sestra, ki je opravljala delo 8 ur dnevno. Diplomirana medicinska sestra sicer ni bila vseh 8 ur prisotna na delu v ambulanti, kar pa je logično, saj je morala v tem času opravljati še druga dela. Iz izpovedbe priče A.A., B.B. in C.C. namreč izhaja, da je bila diplomirana medicinska sestra zadolžena tudi za organizacijo oz. vodenje delovnega procesa, za nadzor nad delom, opravljala je socioterapevtske in psihoterapevtske obveznosti, pedagoško delo in podobno. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil obseg dela diplomirane medicinske sestra širši od tistega, ki ga je opravljala tožnica v vtoževanem obdobju, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo po dejanskem delu, kot ga je uveljavljala v tem postopku.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o pravdnih stroških, je potrebno ugotoviti, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu poleg plačila po dejanskem delu uveljavljala tudi tožbeni zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi ter za izplačilo razlike v plači za obdobje od 1. 4. 2011 dalje in da je bil v tem delu njen tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen. Ker je znašala vrednost spornega predmeta v zvezi s celotnim tožbenim zahtevkom 18.180,30 EUR (kar med strankama niti ni bilo sporno, saj je takšno vrednost spornega predmeta navedla tudi tožnica v pritožbi zoper sodbo opr. št. I Pd 954/2011 z dne 23. 8. 2012) in ker je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 986/2012 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo odločitev o celotnih stroških tega individualnega delovnega spora, o katerih je bilo odločeno z zgoraj citirano prvostopenjsko sodbo, je moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločiti o vseh pravdnih stroških. Glede na to je neutemeljena pritožbena trditev tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločiti upoštevaje vrednost spornega predmeta v višini 12.195,00 EUR, kot je tožnica to navedla na zadnjem naroku za glavno obravnavo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.