Jedro

Okoliščine in dejstva o tem, da pacient nekega pojasnila ni dobil, so lahko pomembne le takrat, ko se uresniči s tem posegom povezan riziko, pod nadaljnjim pogojem, da bi obstajala dolžnost (v konkretnem primeru) delavke drugotožene stranke, da prvotožnico opozori na zaplet, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru.

Pacienta je treba opozoriti na redne rizike posamezne metode zdravljenja, to so tisti, ki so tipični, to je lastni samemu posegu, in tiste, ki so statistično pogostejši.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prva in druga toženka za škodni dogodek z dne 5. 7. 2002 solidarno odgovorni tožeči stranki, pri čemer je prva toženka odgovorna po višini do revaloriziranega limita zavarovalne vsote.

2. Zoper sodbo se pritožujeta prvo in drugotožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da sodba ni pravilna in zakonita. Sodišče je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 338. člena in 339. člena ZPP, saj ni pritegnilo novega izvedenca anesteziologa in abdominalnega kirurga, kot sta predlagali toženi stranki. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Tožnica ni pravočasno zatrjevala, da bi se podvrgla splošni anesteziji. Sodišče je tako prekoračilo trditveno podlago. Ugotoviti bi moralo, da je drugotožena stranka v konkretnem primeru pisno in ustno ustrezno in zadostno seznanila prvo tožnico o tveganjih posega spinalne anestezije in splošne anestezije, pri čemer je tožnica izbiro prepustila anesteziologinji. V konkretnem primeru tudi ne gre verjeti tožnici, da bi „izbrala masko“, torej splošno anestezijo, saj je bila dejansko pisno seznanjena tudi z možnimi zapleti pri splošni anesteziji, da so posledice, ki so lahko tudi hujše narave. Prva tožnica je bila na možne posledice predhodno opozorjena s strani dr. R., v podpis je prejela tudi pisno soglasje za poseg, dne 4. 7. 2002. Tožnica je bila dejansko seznanjena, da so posledice v obliki zapletov pri splošni anesteziji lahko hujše narave in od povprečnega človeka ni verjetno pričakovati, da bo izbral poseg, ki je lahko še hujše narave. Tudi ni mogoče slediti zaključkom sodišča prve stopnje, da navedbe, da so možni smrtni primeri pri zapletih anestezije, za odločanje pacienta o posameznem posegu nimajo nobenega pomena. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka v zvezi s pojasnilno dolžnostjo ni dokazala vzročne zveze med opuščeno pojasnilno dolžnostjo in škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka. Tožnik mora namreč poleg kršitve pojasnilne dolžnosti zatrjevati in dokazati tudi vzročno zvezo med ugotovljeno protipravnostjo in škodljivo posledico. Sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, storjena je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 14. točke 339. člena ZPP. V konkretnem primeru bi bilo treba upoštevati uveljavljeno sodno prakso glede pojasnilne dolžnosti, ki je veljala v času opravljenega operativnega posega pri tožnici, torej julija 2002, v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je prekoračilo napotila, ki mu jih je dalo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 8. 2. 2010. V nadaljevanju pritožba deloma povzema razloge iz navedenega sklepa z dne 8. 12. 2010 ter pojasnjuje, zakaj ni šlo za kršitev pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da gre za tipičen zaplet pri spinalni anesteziji, ki izvira le iz načina izvedbe samega posega in ni odvisen od nobenih drugih okoliščin, enako po mnenju sodišča prve stopnje velja za subarahnoidno krvavitev. Te razloge sodišče navaja povsem dokazno nepodprto. V direktnem nasprotju z izvedenskimi mnenji v spisu, je odločilo na podlagi branja spletne strani „Wikipedie“, kaj je tipičen možen zaplet pri tovrstni anesteziji. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. Z. Z., do takšnega zapleta paraplegije spodnjih okončin po spinalni anesteziji prihaja tudi zaradi drugih dejavnikov tveganja. Sodišče je brez razlogov in dokazno nepodprto zaključilo, da gre za poškodbo žile, ki je tipičen možen zaplet pri tovrstni anesteziji, s tem je storilo kršitev pravil ZPP po 2. odstavku 14. točke in 15. točke 339. člena ZPP. Ni razloga, da sodišče ne bi upoštevalo relevantnih medicinskih ugotovitev izvedenca, sodišče strokovnega medicinskega znanja o tem področju nima. Ker gre tudi za druge dejavnike tveganja, kot je pojasnil izvedenec, to potrjuje stališče, da ne gre za zaplet, ki je tipičen, lasten samemu posegu. Sodišče nima obrazložitve sodbe glede ugotovitev, da je bila prva tožnica seznanjena tudi z obvestilom o datumu in režimu pred operacijo, s tem je storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. V tem obvestilu so bila posebej navedena tudi zdravila, ki motijo strjevanje krvi in so bile prvi tožnici zagotovo poznane možnosti krvavitve. Za poseg spinalne anestezije ni značilno, da prihaja do navedenega citiranega zapleta, ampak je to celo atipično. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepravilno uporabilo določbe materialnega prava. Ni mogoče slediti izvedenki dr. V. V., ki je izpovedala, da je potrebno pacienta o zapletu seznaniti, da lahko pride do paraplegije po spinalni anesteziji, brez da bi se mu povedalo, kakšna je verjetnost, da se to zgodi. Ni pričakovati, da se pacient za operacijo ne bi odločil in ne bi dal privolitve za poseg in tako ni domnevati, da bi opisano tveganje vplivalo na njegovo privolitev v poseg, sodišče je zavzelo povsem napačne zaključke. Tožnica ne zatrjuje, da se za poseg operacije ne bi odločila. Sodišče je prekoračilo zatrjevanja tožnice in storilo kršitev določbe 2. člena ZPP. V nadaljevanju navaja, da ne drži razlogovanje sodišča na več mestih v obrazložitvi sodbe v zvezi s plegijo spodnjega dela telesa zaradi poškodbe hrbtenjače in nujnostjo invalidskega vozička, sodišče skuša prikazati, da gre za izjemno hudo posledico, pri kateri je stanje ireverzibilno in posledice niso popravljive. Navedeno bi bilo šele potrebno ugotoviti z ustreznimi izvedenci. Soglasje za poseg je tožnica podpisala dne 4. 7. 2002, torej dan pred posegom. Kot je razvidno iz njene izjave, ni imela nobenih dodatnih vprašanj. Iz obrazca je bilo razvidno, da lahko pride zaradi lokalnega anestetika tudi do bolečine na mestu vboda in s tem je bila tožnica seznanjena. Zaplet nastanka spinalnega hematoma je sicer znan, zelo redek in ga osebje drugotožene stranke ni pričakovalo, zapletu pa se ni bilo možno izogniti. Glede izbire anestezije, je prva tožnica rekla, naj dr. R. P. opravi po svoji izbiri in zdravnica je uporabila vrsto anestezije, ki je bila za tožnico z medicinskega stališča najbolj ustrezna in torej medicinsko indicirana. Izvedenec Z. Z. pojasnjuje, da je nastanek spinalnega hematoma po spinalni anesteziji izjemno redek in se pojavlja na 1 : 220000 primerov in kot tak ne sodi med običajna, redna tveganja, torej ne more predstavljati tipične negativne posledice. Govorimo o zapletu spinalnega hematoma po katerem ni znano, ali bo pri pacientu sploh prišlo do pareze, plegije. Ni dokazano, da je konkretna paraplegija tožnice v vzročni zvezi s pojasnilno dolžnostjo, ravnanjem zdravnikov. Tudi sedanji Zakon o pacientovih pravicah ne napotuje, da je potrebno pojasniti vsa možna tveganja in negativne posledice. Drugotožena stranka je pojasnilno dolžnost opravila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. V nadaljevanju tožena stranka opozarja, da tožnica v tožbi ni navajala, da bi že ob 16.40 uri imela bolečine v križu, temveč le telesne bolečine. Ob 17.30 uri je navajala, da je povedala o bolečinah v hrbtu, njene kasnejše izjave v izpovedi na sodišču so prepozne. Sodišče je tudi tu bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Tudi protipravnost ravnanja zdravstvenega osebja drugotožene stranke po mnenju tožene stranke ni dokazana in gre za povsem napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zatrjuje, da protipravnost ravnanja zdravnika dr. M. ni dokazana, saj ob 17.30 uri niso obstajali medicinsko ugotovljeni relevantni razlogi, da bi poklical anesteziologa na konzultacijo. Soglaša pa tožena stranka s stališčem sodišča, da vzročna zveza med tožničino vtoževano škodo in morebitnim protipravnim ravnanjem, ki ga navaja sodišče, ker zdravniki niso dovolj skrbno spremljali tožničinega zdravstvenega stanja, ni podana. Po mnenju izvedenca nevrokirurga ni mogoče ugotoviti kdaj je omrtvičenost spodnjih okončin pri tožnici nastala. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Podrobno odgovarja na pritožbene navedbe prvo in drugotožene stranke. Uvodoma navaja, da bi bilo potrebno pritožbo drugotožene stranke zavreči, saj Zakon o pravdnem postopku ne ureja skupne pritožbe, kadar gre za več toženih strank, ki imajo status navadnega sospornika in vsaka svojega pooblaščenca. Podaja razloge in zatrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede kršitve pojasnilne dolžnosti. Navaja, da nima možnosti pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker za to ne izkazuje pravnega interesa, ima pa interes, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je prišlo pri zdravljenju tožeče stranke do strokovne napake, zato se opredeljuje tudi do teh ugotovitev sodišča prve stopnje. Z razlogi sodišča glede strokovne napake zaradi nepravočasno zaznane komplikacije se strinja, zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza. Vsakršno izboljšanje zdravstvenega stanja pri prvi tožnici bi namreč zagotovo imelo drugačen odziv in drugačen način njenega življenja. Vzročna zveza ni bila prekinjena in je podana glede na posledice, ki jih prva tožnica ima. Sodišče je nepravilno ocenilo dejansko stanje pri tožeči stranki in njeno omrtvičenost ob 18.50 uri oziroma ob 19.10 uri štelo za nastanek plegije. To, da prvotožnica nog ni čutila, kaže na to, da je bila hrbtenjača že okvarjena, vendar hrbtenjača zagotovo ni mogla biti okvarjena do te mere, kot je bilo kasneje ugotovljeno po odstranitvi hematoma. Vzročna zveza torej obstaja in je sodišče napačno zaključilo, da je pri tožnici nastopila plegija že ob 18.50 uri in je s tem vzročna zveza odpadla.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene navedbe iz odgovora na pritožbo, da naj bi bila pritožba drugotožene stranke nedovoljena in bi jo bilo potrebno zavreči. Tudi pritožba drugotožene stranke ima vse potrebne sestavine v skladu s 335. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tako da je potrebno vsebinsko obravnavati tako pritožbo prvotožene, kot pritožbo drugotožene stranke, čeprav sta obe vloženi v eni vlogi in vsebinsko identični.

6. Na več mestih ponovljene pritožbene navedbe, da sodišče ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka niso utemeljene. Za nikakršno prekoračitev tožbenega zahtevka ni šlo, saj tožena stranka svojo trditev o bistveni kršitvi določb postopka utemeljuje s trditvijo, da naj bi šlo za odločanje preko meja postavljenega zahtevka zato, ker trditev toženke, da naj bi zbrala masko, ni bila podana pravočasna in so bila prekoračena zatrjevanja tožnice. Ravnanje sodišča, ko upošteva prepozno navedena dejstva, sicer lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka, vendar pa ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka (več o tej trditvi oziroma izpovedbi pa v nadaljevanju).

7. Višje sodišče je v predhodnem sklepu z dne 8. 12. 2010 navedlo razloge glede pojasnilne dolžnosti in zavzelo stališče, da le-ta v konkretnem primeru ni bila kršena, vendar so bili ti razlogi navedeni le v obrazložitvi sklepa sodišča druge stopnje, zato je lahko sodišče prve stopnje razloge glede kršitve pojasnilne dolžnosti navedlo ponovno in s tem ni storilo nikakršne kršitve. Svojo odločitev je tokrat še natančneje in bolj argumentirano obrazložilo, s svojimi razlogi pa je tokrat prepričalo tudi sodišče druge stopnje. Navedeno velja glede ugotovitev o kršitvi pojasnilne dolžnosti, kar predstavlja protipravnost, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti. Glede kršitve pojasnilne dolžnosti je bilo v postopku ugotovljeno in to tudi ni bilo sporno, da anesteziologinja dr. R. P., kot delavka drugotožene stranke pred posegom spinalne anestezije prvotožeče stranke ni obvestila o vseh možnih zapletih tovrstnega posega, tako prvotožeče stranke ni obvestila o možnosti nastanka hematoma oziroma o možnosti nastanka paraplegije, kot posledice spinalne anestezije. Sporno pa je bilo, ali je bila to dolžna storiti (sama je izpovedala, da to ni bila njena dolžnost), glede na to, da je nastanek oziroma pojav paraplegije kot zapleta po spinalni anesteziji izredno redek. Sporno je torej bilo, ali je šlo za tveganje oziroma zaplet, na kakršnega bi morala delavka drugotožene stranke prvotožnico opozoriti, da bi lahko govorili o (zadostno) izpolnjeni pojasnilni dolžnosti.

8. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče spregledalo, da je bila prva tožnica z obvestilom o datumu in režimom pri operaciji, ki ga bolniki prejmejo, seznanjena in, da so bile tožnici, ker so v tem obvestilu posebej navedena tudi zdravila, ki motijo strjevanje krvi, ki jih morajo bolniki 10 dni pred sprejemom v bolnico prenehati jemati, zagotovo znane možnosti krvavitve. Tožnica je to pojasnilo prejela in ji je bila vsebina le-tega zagotovo poznana. Slednje sicer drži, vendar pa iz navedenega dopisa izhaja le, da je potrebno prenehati jemati zdravila z acetilsalicilno kislino, zato pritožbene navedbe, da je bila že s tem tožnica opozorjena v zadostni meri, niso utemeljene. Tudi ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem vabilom storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, tudi o tem vabilu (B11) je namreč v sodbi navedlo pravilne razloge, navedlo je, da o kakršnihkoli možnih negativnih posledicah oziroma možnih vrstah anestezije ni bilo rečenega ničesar, kar je pravilna ugotovitev, glede na to, da je bilo kot opozorilo navedeno le, „če se zdravite z acetilsalicilno kislino prosimo, da prekinete jemanje teh zdravil vsaj 10 dni pred sprejemom v bolnico“. Takšno opozorilo vsekakor ustrezne pojasnilne dolžnosti glede krvavitve, hematoma in možnosti nastanka paraplegije ne predstavlja. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da sta tudi izjava bolnika (B18) in pristanek bolnika na poseg (B19) oddaljena od potrebne vsebine pojasnilne dolžnosti, saj v njih ni navedenega ničesar konkretnega v zvezi z vsebino tega, kar bi moralo biti pojasnilna dolžnost. Kot že navedeno, sodišče druge stopnje ne dvomi in o tem tudi ni dvomilo v prejšnji odločitvi, da prvotožeča stranka na posledice, do kakršnih je v konkretnem primeru prišlo, ni bila opozorjena.

9. Vendar pa so okoliščine in dejstva o tem, da pacient nekega pojasnila ni dobil, lahko pomembne le takrat, ko se uresniči s tem posegom povezan riziko, pod nadaljnjim pogojem, da bi obstajala dolžnost (v konkretnem primeru) delavke drugotožene stranke, da prvotožnico opozori na zaplet, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru. Glede tega je sodišče pri prejšnjem odločanju navedlo, da je potrebno pacienta opozoriti na redne rizike posamezne metode zdravljenja (tiste, ki so tipični, lastni samemu posegu in tiste, ki so statistično pogostejši), pri čemer je sodišče druge stopnje ocenilo, da v redno tveganje spinalne anestezije zaplet, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru, ne sodi (in zato opozorilo glede takšnega zapleta ni bilo potrebno). Po ponovni presoji vseh dejstev pa sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je takšna dolžnost obstajala, o tem v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da so v soglasju za anestezijo (B17) navedeni številni različni zapleti (med njimi ni možnega zapleta s krvavitvijo in posledično plegijo), navedeni so zapleti, ki so prehodne narave in neprimerljivo manjšega pomena, kot je plegija, pa tudi splošna navedba, da je sodobna anestezija varna. Splošen zapis, da se kljub strokovni in skrbni izvedbi včasih ni mogoče izogniti možnim zapletom, ki so v najhujšem primeru tudi smrtni, kar velja tudi za neka druga področja medicine, pa tudi po oceni sodišča druge stopnje za konkretnega pacienta pri konkretnem odločanju o posameznem posegu, glede na njegovo splošnost, nima posebnega pomena in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Nadalje je sodišče prve stopnje pri presoji kršitve pojasnilne dolžnosti pravilno upoštevalo, da je šlo v konkretnem primeru za poseg (operacija pooperativne kile), ki v tistem trenutku ni bil življenjsko nujen poseg, obseg pojasnilne dolžnosti pa mora biti obratno sorazmeren z nujnostjo posega, zato ima sodišče prav, da bi morala biti prva tožnica s strani tožene stranke bolj natančno obveščena o možnih negativnih posledicah spinalne anestezije, kot bi to veljalo v primeru, ko bi bila anestezija potrebna zaradi operacije pri reševanju življenja. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek, da je zaplet s krvavitvijo in posledično plegijo tipičen zaplet pri spinalni anasteziji, torej gre za zaplet, ki je lasten samemu posegu in izvira iz načina izvedbe samega posega, tudi ob največji možni skrbnosti in opravi posega brez napak se mu vedno ni mogoče izogniti. Glede tega se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje Medicinske fakultete v Zagrebu (komplikacija, ki je nastopila pri tožnici je tipična negativna posledica spinalne anestezije). Pri tem pa ima pritožba prav, da ne zadošča le, da se pacienta o zapletu seznani, kot je povedala izvedenka dr. V. V., pač pa ga je, da je pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost, potrebno seznaniti tudi s pojavnostjo zapleta (navedeno pa na odločitev o kršitvi pojasnilne dolžnosti v ničemer ne vpliva, saj prva tožnica nesporno o predmetnem zapletu sploh ni bila obveščena). Kljub temu, da gre za zelo redko posledico, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je, upoštevaje druge konkretne okoliščine, v tem primeru obstajala dolžnost opozorila na možnost zapleta, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru. Možen zaplet namreč predstavlja izjemno hudo posledico, šlo je, kot je bilo že navedeno, za nenujen poseg, hkrati pa gre za tipičen zaplet pri spinalni anesteziji, ne glede na redkost zapleta. Pacienta je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, treba opozoriti na redne rizike posamezne metode zdravljenja, to so tisti, ki so tipični, to je lastni samemu posegu, in tiste, ki so statistično pogostejši. 10. Glede tipičnosti zapleta pritožba opozarja (v prejšnjem sklepu je temu sledilo tudi sodišče druge stopnje), da je izvedenec prim. dr. Z. Z. navedel, da gre pri zapletu krvavitve po spinalni anesteziji in paraplegiji pri ugotovljenem hematomu po spinalni anesteziji tudi za druge dejavnike tveganja, torej druge možne vzroke, v tem primeru ne bi šlo za zaplet, ki je tipičen in lasten samemu posegu. Glede tega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec to res navedel, vendar same navedbe ni v ničemer konkretiziral, ni navedel, kateri bi bili drugi možni vzroki oziroma dejavniki tveganja, takšnih drugih vzrokov oziroma dejavnikov pa tudi tožena stranka (ne prvotožena ne drugotožena) ni zatrjevala, zato v tem delu mnenju izvedenca ni bilo mogoče slediti. Ustrezne trditvene podlage za to namreč ni bilo, kar je sodišče druge stopnje pri prejšnjem odločanju spregledalo.

11. Prva tožnica je, kot je izpovedala tudi sama, res izbiro anestezije prepustila anesteziologinji, vendar to v ničemer ne spreminja ugotovitve, da o zapletu, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru in na kakršnega bi morala biti opozorjena, ni bila obveščena.

12. Pritožbene navedbe, da je torej atipično, da prihaja do navedenega zapleta, tako niso utemeljene. Res je, da do zapleta ne prihaja pogosto, oziroma celo redko, redkost in tipičnost nista sinonima. Pri tem ne drži, da bi sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, sodišče pa tudi ni napačno povzelo listin oziroma izpovedb in tega tožena stranka v pritožbi tudi ne konkretizira. Pojasnilo je, zakaj izvedencu Z. ni sledilo. Ne drži torej, da bi sodišče izpeljalo zmotne pravne zaključke na podlagi ugotovitev dokaznega postopka.

13. Glede prvega elementa odškodninske odgovornosti, torej protipravnosti, je ugotoviti, da je ta podana, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost kršena. Ker prva tožnica ni bila obveščena o možnem zapletu, je bila torej njena privolitev v medicinski poseg neveljavna, zato je bil poseg na splošno protipraven, četudi je bil medicinsko indiciran in tudi če bi bil v celoti izveden lege artis.

14. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko graja postopanje sodišča prve stopnje oziroma obrazložitev sodišča prve stopnje, v kateri ni razlogov o vzročni zvezi med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in škodo. O tem sodišče prve stopnje ni navedlo ničesar in ima pritožba prav, da mora biti kršitev pojasnilne dolžnosti v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, o čemer pa, kot že navedeno, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zato glede tega elementa odškodninske odgovornosti, to je vzročne zveze, sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Pritožba pri tem opozarja, da je tožnica šele v svoji izpovedbi navajala, da se posegu, torej spinalni anesteziji, če bi vedela za sporni zaplet, ne bi podvrgla in bi izbrala masko. V odgovoru na pritožbo pa temu nasprotuje tožeča stranka in opozarja na trditve, ki jih je podala v zvezi s tem že v tožbi in tudi v nadaljevanju, tako da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju o tem navesti ustrezne razloge.

15. Neutemeljene pa so po oceni sodišča druge stopnje pritožbene navedbe, da ni dokazana protipravnost ravnanja zdravstvenega osebja drugotožene stranke v zvezi s strokovno napako zaradi nepravočasno zaznane komplikacije. Glede tega pritožba navaja, da gre za napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar sodišče druge stopnje s temi trditvami ne soglaša, pač pa ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, vendar se o tem, zaradi tega, ker je potrebna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje iz že navedenega razloga, podrobneje ne opredeljuje. Tožena stranka pa soglaša, da ni podana vzročna zveza med tožničino vtoževano škodo in protipravnim ravnanjem, ki ga navaja sodišče, ko zdravniki niso dovolj skrbno spremljali tožničinega zdravstvenega stanja, čemur v odgovoru na pritožbo nasprotuje tožeča stranka. Po oceni sodišča druge stopnje so njene navedbe iz odgovora na pritožbo utemeljene in je zaključek sodišča prve stopnje preuranjen. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da ugotovitev (B16) v sestrskem poročilu, da ob 18.50 pacientka ne čuti nog, še ne zadošča za ugotovitev, da je takrat že prišlo do paraplegije. Izvedenec P. M. je namreč v izvedeniškem mnenju navedel, da ni mogoče ugotoviti, kdaj je nastala paraplegija (list. št. 631) oziroma je v dopolnitvi mnenja (list. št. 714) navedeno, da je ohromelost spodnjih okončin (paraplegijo) ugotovil anestiziolog ob 19.20 uri. Po potrebi bo treba v nadaljevanju čas, ko je prišlo do paraplegije oziroma do ireverzibilnih posledic hrbtenjače še natančno ugotoviti. Vsi zaslišani zdravniki so namreč zatrjevali, da bi bile posledice pri prvi tožnici manjše, če bi se ukrepalo ob 17.30 uri in ne ob 19.10, kot se v resnici je, kot utemeljeno v odgovoru na pritožbo navaja tožeča stranka.

16. Glede na navedeno je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Napotki za ponovno sojenje so razvidni že iz zgornje obrazložitve.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.