Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in začetek teka zamudnih obresti.

Tožnik je bil v času škodnega dogodka redno zaposlen v Sloveniji in se je tu tudi zdravil ter invalidsko upokojil. Če se je kasneje preselil v drugo državo, to ni okoliščina, ki bi narekovala uporabo tujega prava. Zato slovensko sodišče, ko uporablja slovensko pravo, upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine v Sloveniji.

Izrek

Reviziji obeh pravdnih strank se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik se je 3.4.1992 poškodoval v delovni nesreči v takratnem R.l., ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženki. Zahteval je odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo na znesek 20,000.000 SIT in po odbitju valorizirane akontacije 5,500.000 SIT naložitev plačila razlike 14,500.000 SIT spp. Sodišče prve stopnje je odškodnino za telesne bolečine od zahtevanih 8,500.000 SIT odmerilo na 5,000.000 SIT, za strah od zahtevanih 1,400.000 SIT na 800.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti od zahtevanih 7,500.000 SIT na 5,000.000 SIT ob upoštevanju 1,000.000 SIT za invalidnino in za duševne bolečine zaradi skaženosti od zahtevanih 2,600.000 SIT na 1,000.000 SIT. Od skupne odmere 11,800.000 SIT je odštelo valorizirano akontacijo 5,500.000 SIT in toženki naložilo, da mora plačati tožniku 6,300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2001 dalje kot dneva izdaje sodbe. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zvišalo za 1,000.000 SIT ter spremenilo stroškovno odločitev, v ostalem delu pa je tožnikovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo ter odločilo o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki. Obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se mu prisodi še 7,200.000 SIT odškodnine in določi zgodnejši tek zamudnih obresti delno od vložitve tožbe 6.8.1996 dalje, delno pa od razširitve zahtevka 20.5.1997 dalje. Toženka predlaga tako spremembo obeh sodb, da se odškodnina zniža za 2,700.000 SIT.

Tožnik v reviziji podrobno povzema ugotovitve obeh sodišč o dejanskem obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode, vsako od njih obširno utemeljuje, poudarja čakanje na odškodnino in zato tudi večji obseg škode ter meni, da sodišči nista v zadostni meri vrednotili njegove škode. Zahtevo za prisojo zamudnih obresti tudi za čas pred izdajo sodbe prve stopnje utemeljuje s sklicevanjem na 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), graja zastarelo sodno prakso, ki ne ustreza več spremenjenim gospodarskim razmeram z nizko stopnjo inflacije in ne ščiti več koristi šibkejše stranke, ter podrobno utemeljuje, zakaj ni pravilno stališče pritožbenega sodišča, da naj bi se neutemeljeno skliceval na 919. člen ZOR.

Toženka v svoji reviziji zatrjuje, da sta sodišči pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti precenili ugotovljeni obseg škode in zato tudi glede na sodno prakso tožniku pri prvi obliki prisodili za 1,500.000 SIT, pri drugi za 1,000.000 SIT in pri zadnji za 200.000 SIT previsoko odškodnino. Na kratko povzema revizijsko sporne oblike škode, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa še meni, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker iz njegovih razlogov smiselno izhaja, da ni upoštevalo kapitalizirane invalidnine v znesku 1,000.000 SIT. Sicer pa bi moralo sodišče upoštevati, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti že pred nesrečo zreducirane na najmanjšo možno mero, da tožnik sedaj na Kosovu prejema dohodke v obliki nadomestil in rente, ki znatno presegajo dohodke povprečne družine na Kosovu in zato v tem pogledu njegove življenjske aktivnosti niso okrnjene. Odmerjeno odškodnino je treba vklopiti v razmere, v katerih tožnik sedaj živi na Kosovu.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki nista vložili revizijskega odgovora (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Vrhovno sodišče in stranke so v revizijski fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani na tista odločilna dejstva, ki sta jih in kot sta jih ugotovili obe nižji sodišči. Nekaterih revizijskih trditev obeh pravdnih strank ni v razlogih nobene od sodb nižjih sodišč in jih zato tudi revizijsko sodišče ni upoštevalo. Gre na primer za tožnikove trditve o večjem obsegu nevšečnosti med zdravljenjem in strahu zaradi slabšega razumevanja slovenskega jezika in zaradi iztrganosti iz domačega okolja na eni strani, na drugi strani pa za toženkine revizijske trditve o višini nadomestil in rente, ki da jih tožnik prejema na Kosovu.

V času delovne nesreče je bil tožnik star 45 let. Ker je voznik lokomotive med spenjanjem vozičkov nepravilno zapeljal nazaj, je tožniku jamski voziček stisnil nogo. Prišlo je do večkratnega odprtega preloma leve tožnikove goleni, 8 cm dolgega defekta kosti leve golenice in kasneje do njenega vnetja. Tožnik se je zdravil več kot tri leta. Prestal je pet operacij, več kot dve leti je nosil zunanji fiksator. Dobil je več infuzij, antibiotikov in drugih zdravil, prestal številne rentgenske in druge preiskave, hodil na preveze zaradi gnojenja in na številne kontrolne preglede, zdravil se je v zdravilišču itd. Tudi obdobje telesnih bolečin v času zdravljenja je bilo dolgo, saj je v kontinuirani obliki pet tednov prestajal hude stalne in občasne bolečine, tri mesece srednje stalne in občasne, stalne lahke tri mesece, nato pa občasne lahke še štiri mesece. Ob fizičnih obremenitvah in spremembah vremena bo tudi v bodoče prestajal lahke bolečine. Odmera odškodnine za to obliko škode na obeh stopnjah znaša 5,000.000 SIT. Toženka v reviziji pri izpodbijanju take odmere prezre prav bodoče telesne bolečine, tožnik pa razloge prvega sodišča na peti strani sodbe o upoštevanju čakanja na odškodnino.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je tožnik trpel primarni strah dva dni, močnejši sekundarni strah zaradi vnetja in gnojenja kosti ter možne izgube noge dva meseca, zmerni strah za uspeh zdravljenja in možnost hoje pa še nadaljnja dva meseca. Odškodnino za to obliko škode sta obe sodišči odmerili na 800.000 SIT.

Tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti prav zaradi obravnavane delovne nesreče po oceni izvedenca znaša 50%. Zlom leve golenice je nepravilno zraščen, mišice leve noge so globoko obrazgotinjene, močno je zmanjšana gibljivost levega skočnega sklepa, prisotna je atrofija levega stegna, noga je krajša za 1,5 cm. Tožnik mora še sedaj uporabljati obe bergli in nositi ortopedsko obuvalo. Ni sposoben za nobeno pridobitno delo in je bil zato leta 1995 invalidsko upokojen. Ne zmore daljše hoje in stoje, hodi le na krajše razdalje z uporabo bergel. Pred nesrečo je poleg fizičnega dela v službi delal tudi pri gradnjah, tega pa sedaj ne zmore več, ne zmore niti dela na vrtu, ne zmore prenašati bremen, niti hrane iz trgovine ne, ne zmore več preživljati družine na Kosovu na enak način kot pred nesrečo. Zaradi vsega tega trpi duševne bolečine. Odmera pritožbenega sodišča ob upoštevanju 1,000.000 SIT invalidnine za to obliko škode znaša 6,000.000 SIT.

Toženka neutemeljeno očita sodišču druge stopnje procesno kršitev, ki jo utemeljuje s svojo "smiselno" razlago, kaj naj bi izhajalo iz razlogov te sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izplačanih zneskov invalidnine, glede katerih sta pravdni stranki skladno predlagali oceno 1,000.000 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti odmerilo na 5,000.000 SIT. Sodišče druge stopnje je na tak način odmerjeno odškodnino zvišalo za 1,000.000 SIT. Zato ni mogoče sprejeti toženkine revizijske teze, da iz razlogov sodbe druge stopnje smiselno izhaja, da to sodišče invalidnine ni upoštevalo. Že pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo toženki, da se in zakaj se ocena o 50-odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti nanaša le na obravnavano poškodbo ter da konkretno ugotovljenih omejitev ni mogoče pripisati prejšnji tožnikovi bolezni (razlogi na peti strani). Zato je neutemeljeno toženkino vztrajanje pri trditvi, da naj bi bile tožnikove življenjske aktivnosti že prej zreducirane na minimum.

Poškodba je tožniku zapustila močno obrazgotinjenost leve goleni in kontrakturo levega stopala. Tožnik močno šepa, nositi mora ortopedski čevelj in uporabljati bergle. Zaradi take objektivno izkazane skaženosti tožnik trpi tudi duševne bolečine. Obe sodišči sta mu za to obliko škode odmerili 1,000.000 SIT odškodnine.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je z odmero odškodnine za vse oblike tožnikove nepremoženjske škode pritožbeno sodišče pravilno uporabilo kriterije iz 200. in 203. člena ZOR. Upoštevalo je vse individualne značilnosti tožnika v okviru načela individualizacije odškodnine, pa tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine. V okviru tega načela je revizijsko sodišče naredilo primerjavo s prisojo odškodnin v podobnih zadevah in ugotovilo, da s strani obeh pravdnih strank izpodbijana prisoja ne odstopa niti navzdol niti navzgor.

Toženka še zatrjuje, da je treba odškodnino vklopiti v razmere, v katerih sedaj tožnik živi, vendar je tako stališče materialnopravno zmotno. Tožnik je bil v času škodnega dogodka redno zaposlen v Sloveniji in se je tu tudi zdravil ter invalidsko upokojil. Če se je kasneje preselil v drugo državo, to ni okoliščina, ki bi narekovala uporabo tujega prava. Zato slovensko sodišče, ko uporablja slovensko pravo, upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine v Sloveniji (sodba tega sodišča II Ips 387/98).

Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje za določitev zgodnejšega teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Čeprav je imel njegov delodajalec svojo odgovornost zavarovano pri toženki z zavarovalno pogodbo, ta okoliščina ne utemeljuje uporabe 919. člena ZOR.

Odškodninskopravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico je vzpostavljeno neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) in ima tožnik kot oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od toženke kot zavarovalnice njegovega delodajalca. To pravico ima res le v mejah zavarovalne pogodbe, vendar tožnikovo upravičenje ne izhaja iz pogodbe, temveč iz zakona. Ker je zavarovalnica tožena "namesto" delodajalca, bo tudi odškodnino plačala "namesto" svojega zavarovanca. Zato njena obveznost ne more biti večja od odškodninske obveznosti odgovornostno zavarovane osebe. Tožnik se v tožbi proti svojemu delodajalcu ne bi mogel uspešno sklicevati na 919. člen ZOR in se zato ne more na to zakonsko določbo sklicevati niti v tožbi proti zavarovalnici.

O pomenu sodne prakse, o razlogih za prisojo zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od izdaje prve sodbe dalje in o razlogih za spremembo take sodne prakse za čas po 1.1.2002, je bilo tožnikovim pooblaščencem odgovorjeno že v mnogih revizijskih odločbah, ko so uveljavljali iste in še obširnejše razloge kot v tej zadevi. Zato revizijsko sodišče le na kratko povzema, da ga ustaljena sodna praksa veže, da mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno, da mora zagotoviti enako varstvo pravic pred sodiščem, kar vse je moralo upoštevati pri spremembi sodne prakse. Zato je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o začetku teka zamudnih obresti za denarno odškodnino od nepremoženjske škode, ki se nanaša na čas od 1.1.2002, ko sta začela veljati Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Na tak način je doseglo, da se sprememba sodne prakse nanaša na nedoločen krog oškodovancev in da velja za vse oškodovance hkrati. Zato v obravnavani zadevi za čas pred 1.1.2002 o začetku teka zamudnih obresti ni mogoče drugače odločiti.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeni reviziji obeh pravdnih strank, s tem pa tudi njune priglašene revizijske stroške.