Jedro

Smisel varščine je v možnosti dolžnika, da dobi v čim krajšem času in s čim manjšimi težavami povrnjeno škodo, ki bi mu nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe. S plačilom varščine tako upnik lahko doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o izdani začasni odredbi, s katero mu je sodišče prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. 1/2 k. o. X ter parc. št. 1/6 k. o. X z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi, o zadevi samo odloči ali vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Ugovarja pasivni legitimaciji, ker s tožečo stranko nikoli ni bil v nobenem pravnem razmerju in z njo ni nikdar sklepal nobenih pogodb. Zaradi izdane začasne odredbe mu utegne nastati težko popravljiva škoda, saj nepremičnin brez soglasja tožeče stranke ne bo mogel prodati, nepremičnin pa tudi ne bo mogel zastaviti za pridobitev bančnega kredita. Natančno ne more povedati, kakšna škoda bi mu nastala, sigurno pa bi bil prikrajšan za kupnino, če bi nepremičnino želel prodati in bi zanjo našel ugodnega kupca. A. A. je njegova mati, zato je veliko večja verjetnost, da bi za razpolaganje z nepremičninami pridobil soglasje od matere kot pa od tožnika. Varščina v višini 5.000,00 EUR je absolutno prenizka in ne zadostuje za pokritje škode in izgubljenega dobička, ki tožencu že nastaja oziroma mu utegne nastati zaradi dovoljene začasne odredbe s prepovedjo odsvojitve in obremenitve njegovih nepremičnin.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 275. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ, po kateri sodišče izda na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe.

6. Na podlagi citirane zakonske določbe je odločitev prvostopenjskega sodišča po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče zato zavrača vse pritožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Pritožnik v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je podal zoper izdano začasno odredbo, pri čemer je že sodišče prve stopnje na vse pravno relevantne ugovorne navedbe toženca odgovorilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

7. Smisel varščine je v možnosti dolžnika, da dobi v čim krajšem času in s čim manjšimi težavami povrnjeno škodo, ki bi mu nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe. S plačilom varščine tako upnik lahko doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena. Res tožeča stranka na ravni verjetnosti ni uspela izkazati obstoja terjatve, skladno s prvim odstavkom 272. člena ZIZ, vendar pa, kot je že pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, se v postopku izdaje začasne odredbe pravno pomembna dejstva ugotavljajo le z dokaznim standardom verjetnosti, v nadaljevanju tega pravdnega postopka pa bo lahko tožeča stranka sodišču ponudila primerno dokazno breme glede izkaza svojih navedb o neodplačnosti pravnega posla in posledično zamude roka.

8. Sodišče prve stopnje je pritožniku pravilno pojasnilo, da je njegova pasivna legitimacija v navedenem sporu podana na podlagi določbe drugega odstavka 259. člena Obligacijskega zakonika. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s sodiščem prve stopnje glede pavšalnosti ugovornih navedb toženca o težko popravljivi škodi, ki mu bo nastala zaradi izdane začasne odredbe. Pritožba ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta sporni nepremičnini dejansko že obremenjeni s prepovedjo odsvojitve in obremenitve, z dosmrtno osebno služnostjo stanovanja in s stvarnim bremenom preužitka za nedoločen čas, vse v korist A. A., na obeh nepremičninah pa je vknjižena tudi hipoteka v višini 150.000,00 EUR, katere imetnik je B. B. Toženec torej že pred izdajo izpodbijanega sklepa z nepremičninama ni mogel prosto razpolagati ter pritožbeno zatrjevanje, da bi od A. A. dobil soglasje za razpolaganje, ostaja zgolj na hipotetični ravni. Tudi navedbe toženca, da zaradi izdaje začasne odredbe ne bo mogel dobiti bančnega kredita, ki bi bil namenjen urejanju in vzdrževanju spornih nepremičnin, ostajajo na hipotetični ravni in so manj verjetne. Verjetnejše je stališče sodišča prve stopnje, da toženec kredita ne bo mogel dobiti zaradi nezmožnosti zavarovanja kredita s spornima nepremičninama, ker sta sporni nepremičnini že obremenjeni s hipoteko v višini več kot 85 % njune vrednosti. Glede na navedeno se zato kot pravilna izkaže odločitev sodišča prve stopnje o predvidljivi toženčevi škodi in s strani prvega sodišča določeni varščini v višini 5.000,00 EUR.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, tožeča stranka pa prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre za potrebne pravdne stroške (155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).