Jedro

Tožnik v spornem obdobju ni mogel delati za toženo stranko, katere edini lastnik je, zato ni odločilno, da bi morala družba izkazati, da bi moral tožnik ravno takrat, ko je pričal na sodišču, opravljati delo.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati priči A.A., ... (naslov), stroške prihoda na narok 10. 4. 2018 v znesku 6,20 EUR, v roku 8 dni, na transakcijski račun priče (točka I izreka) ter da je tožena stranka dolžna plačati družbi B. d. o. o., ... (naslov) znesek 195,00 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi pristopa priče A.A. na narok dne 10. 4. 2018, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti v plačilo dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper točko II sklepa se pritožuje tožnik, ker mora toženi stranki po sodbi sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 623/2016 z dne 21. 5. 2018 povrniti stroške, ki so odmerjeni s tem sklepom. Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sklep spremeni tako, da družbi B. d. o. o. ne prizna zneska 195,00 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka, oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da družba B. d. o. o. teh stroškov ni zahtevala, kot tudi ne A.A., niti nista izkazala, da bi moral kdorkoli od zaposlenih v B. d. o. o. ravno tiste tri ure dne 10. 4. 2018, ko je A.A. pričal na sodišču, opraviti pogodbene storitve za bolnišnico C., kot tudi za bolnišnico D.. Iz pogodb B. d. o. o., sklenjenih s tema dvema bolnišnicama, ne izhaja, da bi morala družba to delo opraviti ravno 10. 4. 2018 in ravno v tistih urah, ko je bil A.A. zadržan na sodišču, temveč je obseg ur določen pavšalno, in sicer 120 ur v bolnišnici D. ter skladno z aneksom za bolnišnico C. le 6 ur v aprilu 2018. Sodišče prve stopnje je A.A. nepravilno štelo za podjetnika posameznika ali kot fizično osebo, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic. Tega namreč ne opravlja, pač pa je zaposlen v d. o. o. na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tak zaključek je sodišče izvedlo iz navedb B. d. o. o., da je edini zaposlen. Tako sklepanje je zmotno z vidika ZGD-1, ki opredeljuje gospodarsko družbo kot pravno osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Navaja, da je mesečna plača A.A. 738,70 EUR neto mesečno, torej bi pomenilo, da bi s priznanjem tega stroška sodišče povrnilo družbi B. d. o. o. več kot četrtino njegove celotne neto mesečne plače. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. A.A. je že na naroku za glavno obravnavo navedel, da priglaša stroške izgubljenega zaslužka, in sicer za tri ure po 65,00 EUR, kot je to določeno v pogodbi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da niti A.A. niti B. d. o. o. nista priglasila stroškov postopka. Skladno z določbo 163. člena ZPP je potrebno zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov podati do konca glavne obravnave, pri čemer priglasitev učinkuje le, če so stroški opredeljeno navedeni. Ti stroški so bili opredeljeni, po pozivu sodišča pa je družba B. d. o. o., glede katere je izkazano, da je A.A. njen edini družbenik, posredovala pogodbe o izvedbi projektov sanacijskega programa bolnišnice D. ter pogodbo o izvedbi projekta sanacijskega programa bolnišnice C.. Na podlagi navedenih pogodb oziroma Aneksa št. 1 k pogodbi o izvedbi sanacijskega programa bolnišnice C. ter pogodbe o zaposlitvi A.A. pri delodajalcu B. d. o. o. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je B. d. o. o. do navedenega zneska upravičena, saj je za navedeno obdobje izkazana višina urne postavke, ki jo delodajalec A.A. prejme za svoje delo po pogodbah z bolnišnico D. in bolnišnico C..

6. Glede na navedeno je bistveno, da tožnik v navedenem obdobju ni mogel delati za toženo stranko, katere edini lastnik je, zato niti ni odločilno, da bi morala družba B. d. o. o. izkazati, da bi moral tožnik ravno takrat, ko je pričal na sodišču, opravljati delo na izvedbi sanacijskih projektov obeh navedenih bolnišnic.

7. Glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka po 2. točki 165. člena ZPP.