Jedro

Toženka ne obrazloži, zakaj se je odločila odmeriti komunalni prispevek mimo sklenjene pogodbe o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z odmero in plačilom komunalnega prispevka. Izpodbijana odločba je v tem delu nezadostno obrazložena in se je ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Župana Občine Izola, št. 354-39/2006-9 z dne 1. 4. 2009 se v 2., 3., 4., 5. in 6. točki izreka odpravi in v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je s svojo dopolnilno odločbo z dne 24. 11. 2008, št. 354-39/2006-9 odločil, da je tožnik zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za gradbeni poseg legalizacijo in dograditev skladiščnih prostorov neživilskih artiklov na parc. št. ... k.o. ... skladno z Odlokom o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje zazidalnega načrta za območje Kajuhova – Hudournik Morer (Uradne objave Občine Izola, št. 20/08, v nadaljevanju Odlok), ki znaša na dan 24. 11. 2008, 80.319,64 EUR. V nadaljnjih točkah še odloča, da mora biti odmerjeni prispevek plačan v roku 30-ih dneh, pri čemer mora dokazilo zavezanec predložiti pristojnemu organu Občine Izola. V primeru neporavnanega komunalnega prispevka preneha veljati 1. točka izreka odločbe v delu, ki določa višino odmerjenega komunalnega prispevka. Vsi stroški bremenijo zavezanca plačila, pogoje za priključitev omenjenega objekta na posamezne komunalne objekte in naprave, pa podajo s soglasje pristojna podjetja za opravljanje s komunalnim infrastrukturnim omrežjem. Višina komunalnega prispevka pa je odmerjena le za legalizacijo in dograditev skladiščnih prostorov neživilskih artiklov.

Tožnik se je zoper omenjeno dopolnilno odločbo pritožil na župana občine. Ta je s svojo odločbo, št. 354-39/2006-9 z dne 1. 4. 2009 v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, odločbo o odmeri komunalnega prispevka prvostopnega organa z dne 24. 11. 2008 odpravil, nato pa v točkah od 2. do 6. izreka izpodbijane odločbe tožeči stranki ponovno naložil plačilo komunalnega prispevka za sporno gradnjo v znesku 80.319,64 EUR. Določil je tudi 30-dnevni rok plačila obveznosti, glede dokazila o plačilu komunalnega prispevka, o stroških ter o višini komunalnega prispevka. V obrazložitvi pojasnjuje, da je prvostopno odločbo odpravil iz razloga, ker je bila nezadostno obrazložena v smislu člena 214 ZPP. Navaja tudi, da velja nadaljnji materialno pravni razlog za odpravo odločbo to je dejstvo, da je je rok plačila vezan na prvostopno odločbo in ne upošteva suspenzivnosti pravnega sredstva. Na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP je zato drugostopni organ v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in ker spisovni podatki to omogočajo, spoznal, da bo pomanjkljivost postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam. Zato je odpravil odločbo in s svojo odločbo sam rešil zadevo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Že na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bila stranki izdana odločba z dne 25. 5. 2006, s katero je bilo ugotovljeno, da ni zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, ker je bil program opremljanja, ki ureja območje, šele v fazi priprave. Stranki sta dne 25. 5. 2006 podpisali pogodbo, št. 354-39/2006 za ureditev medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z odmero in plačilom komunalnega prispevka. Občina se je z omenjeno pogodbo zavezala izdati stranki v 30-ih dneh po uveljavitvi pogojev za izračun komunalnega prispevka odločbo o odmeri komunalnega prispevka, prav tako je 6. 11. 2008 občina sprejela Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje zazidalnega načrta za območje Kajuhova Hudournik – Morer (Uradne objave Občine Izola, št. 20/2008, v nadaljevanju Odlok). V nadaljevanju se upravni organ sklicuje na 80. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07) ter 5. in 11. člen Odloka o komunalnem prispevku (Uradne objave Občine Izola, št. 9/02 in 23/07). V zvezi z tožnikovimi ugovori pa drugostopni organ ugotavlja, da mora pri odločanju o pravicah in dolžnostih ravnati po zakonu in drugih predpisih. Preizkusil je navedbe pritožnika glede vlaganja v komunalno infrastrukturo in ugotovil, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o opremljanju stavbnega zemljišča, v kateri bi bile opredeljene vse pravice in obveznosti pogodbenih strank, kot tudi posamezna vlaganja strank v izgradnjo komunalne infrastrukture. V nadaljevanju ugotavlja, da tožnik za svoje trditve o morebitnih vlaganjih v komunalno infrastrukturo, ni predložil nobenih dokazov. V zvezi z navedbo pritožnika, da prereka plačilo, ker komunalna infrastruktura še ni bila izvedena, pa organ druge stopnje obrazlaga, da je navedeno potrebno razlagati v povezavi s 4. in 6. odstavkom 14. člena Odloka. Upravni organ še ugotavlja, da se zavezancu odmeri komunalni prispevek v smislu 1. točke 13. člena Odloka o komunalnem prispevku ter 1. in 2. točke 12. člena Odloka o programu opremljanja. Ugotavlja še, da je izračun komunalnega prispevka izveden v skladu s 6. členom Pravilnika o odmeri komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07) in znaša 80.319,64 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da je bila 25. 5. 2006 med toženko in tožnikom sklenjena pogodba o načinu odmere in plačilu komunalnega prispevka za parcelo št. ... k.o. .... V 1. odstavku 2. člena pogodbe je določena zaveza tožnika glede plačila komunalnega prispevka, vendar šele po izvedbi komunalne infrastrukture za to območje. Gre za območje zazidalnega načrta Kajuhova Hudournik – Morer. Konkretno območje pa komunalno infrastrukturno še ni v celoti urejeno, torej komunalna infrastruktura še ni izvedena. To pa pomeni, da tožnikova obveznost do zaključka izvedbe komunalne infrastrukture, ne more zapasti v plačilo. Toženka bi glede odmere komunalnega prispevka morala spoštovati pogodbo, ki jo je sama sklenila. Tožnik je v svoji pritožbi zoper dopolnilno odločbo Urada za okolje in prostor Občine Izola z dne 24. 11. 2008, ta pritožbeni ugovor tudi izrecno navedel. Toženka se je v izpodbijani odločbi z dne 1. 4. 2009 do pritožbene navedbe sicer opredelila, vendar pa striktno sklicujoč se na določbe Odloka. Pri tem je popolnoma zanemarila pogodbeno ureditev po pogodbi med strankama. V danem primeru tudi ni bilo razčiščeno vprašanje glede vlaganj tožnika v infrastrukturo. Ta del pritožbe je toženka v izpodbijani odločbi odpravila z obrazložitvijo, da brez sklenjene pogodbe o opremljanju stavbnega zemljišča, v kateri bi bile ustrezne določbe, kakršnih koli vlaganj tožnika ni mogoče priznati. V zvezi s tem tožnik poudarja, da skrb za sklenitev take pogodbe ni in ne more biti na njegovi strani, saj je toženka tista, ki ureja zemljišča, dovoljuje posege na teh zemljiščih, vključno z izvajanjem posameznih delov komunalne opreme tudi s strani investitorjev, skrbi pa tudi za pogodbeno ureditev kakršnihkoli infrastrukturnih pogojev. Tožnik je za izvedbo gradbenega posega pridobil gradbeno dovoljenje dne 20. 7. 2006. Toženka ima dostop do uradnih podatkov, kar pomeni, da bi tudi v konkretni zadevi lahko izvedla preveritve glede pridobitev uporabnih dovoljenj, po izvedbi del po posamičnem gradbenem dovoljenju. Tožnik tudi ni strokovnjak za izračun komunalnega prispevka. Izvedenec je v izvedenskem poročilu, ki ga tožnik prilaga, ugotovil, da izračun ni preverljiv. Navedena pa tudi ni kategorija dejavnosti, ki je bila upoštevana oziroma manjkajo podatki o dejansko upoštevani tlorisni površini.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v točkah 2. do 6. izreka odpravi ter jo v tem obsegu vrne drugostopnemu organu v ponovno odločanje. Njej pa naj povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu z zahtevami veljavne zakonodaje in načelom zakonitosti v postopku odločanja, upoštevala predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe. V nasprotnem primeru bi odločbo oprla na neobstoječo pravno podlago in bi bila zato njena odločba nezakonita. Glede navedbe tožeče stranke, da območje zazidalnega načrta Kajuhova Hudournik – Morer še ni v celoti urejeno, pa tožena stranka obrazlaga, da Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč, za ta območje natančno navaja zgrajeno komunalno opremo, čas njene izgradnje in kraj. Osmi člen navedenega odloka pa določba, da se stavbno zemljišče šteje za opremljeno, če je v zazidalnem načrtu predvidena komunalna oprema ter objekti in omrežje druge gospodarske javne infrastrukture. V odločbi ni, kakor navaja tožnik, zanemarila pogodbene ureditve, temveč je zgolj pojasnila način odmerjanja, iz katerega izhaja, zakaj so navedbe tožeče stranke glede zapadlosti obveznosti plačila komunalnega prispevka, napačne. Gradbeno dovoljenje se ne more izdati pred izdajo potrdila o poravnanih obveznostih do Občine Izola iz naslova plačila komunalnega prispevka. S pogodbo z dne 25. 5. 2006 sta se tožena stranka in tožeča jasno dogovorili, da bo tožeča stranka po sprejetem programu opremljanja poravnala obveznosti iz naslova plačila komunalnega prispevka občine v višini odmerjeni z odločbo. Sicer pa je plačilo komunalnega prispevka splošna obveznost investitorja in je zato v njegovem zasebnem interesu, da se plača. Glede zatrjevanih vlaganj tožeče stranke v komunalno opremljenost parcele št. ... k.o. ..., pa tožena stranka obrazlaga, da predstavljajo te navedbe tožbeno novoto, ki jo v skladu s 3. odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), tožeči stranki ni več dopustno navajati. Dolžnost tožene stranke je le, da mora po uradni dolžnosti stranki v upravnem postopku omogočiti in jo pozvati, da predloži dokaze v njeno korist z namenom ugotovitve materialne resnice. Tožena stranka tudi izpostavlja, da tožeča stranka v ničemer ne izpodbija pravilnosti odmere komunalnega prispevka. Izraža samo subjektivno nestrinjanje z višino odmerjenega komunalnega prispevka. V zvezi s tem pa tožena stranka navaja, da pri odločanju o pravicah in dolžnostih ravna po zakonu in drugih predpisih. Občina Izola se je s pogodbo z dne 25. 5. 2006 zavezala izdati stranki odločbo v 30-ih dneh po uveljavitvi pogojev za izračun komunalnega prispevka. To je tudi storila in izdala izpodbijano odločbo. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Njej pa povrne nastale stroške upravnega spora.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave skladno z določbo 59. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da sta stranki dne 25. 5. 2006 podpisali pogodbo, št. 354-39/2006 za ureditev medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z odmero in plačilom komunalnega prispevka ter da se je v skladu z omenjeno pogodbo, Občina Izola zavezala izdati tožeči stranki v 30-ih dneh po uveljavitvi pogojev za izračun komunalnega prispevka, odločbo o odmeri komunalnega prispevka. Pomemben je še 1. odstavka 2. člena omenjene pogodbe, po kateri se tožnik zavezuje, da bo plačal komunalni prispevek za parcelo št. ... k.o. ... po tem, ko bo izvedena komunalna infrastruktura za to območje in ko mu bo tožena stranka o slednjem izdala odločbo. Tožeča stranka ima pri tem prav, ko poudarja, da tožena stranka v svoji odločbi vsebinsko omenjene pogodbe ni presojala in na podlagi pogodbe ugotovila, da so nastopili pogoji za odmero komunalnega prispevka tožeči stranki. Pogodbo je sicer omenila, vendar je plačilo komunalnega prispevka utemeljila na drugačni podlagi in sicer 4. in 6. odstavku 14. člena Odloka. Ta pa v 4. odstavku 14. člena določa, da se komunalni prispevek za predvideno komunalno opremo zavezancu lahko odmeri že pred tem, ko mu je omogočena priključitev oziroma njena uporaba, če je njena gradnja predvidena v proračunu občine v tekočem ali naslednjem letu. Tožena stranka utemeljuje svojo odločitev na dejstvu, da na podlagi Odloka komunalni prispevek lahko odmeri že predhodno, ne pa na tem, da je sporno območje komunalno že zgrajeno, kar uveljavlja v odgovoru na tožbo. Upravne odločbe pa po mnenju sodišča ni možno dopolnjevati v odgovoru na tožbo. Zakonita je namreč le taka odločba, ki jo je mogoče preizkusiti tako v dejanskem kot pravnem pogledu. Toženka v svoji odločbi tudi ne pove, zakaj pogodbe, ki jo je podpisala sama, ni spoštovala. Če pa bi menila, da so nastopili pogoji iz omenjene pogodbe, bi morala slednje obrazložiti in pojasniti, ne pa da se je sklicevala na drugo pravno podlago, konkretno 4. odstavek 14. člena Odloka, ki določa drugače, kot določila pogodbe in predvideva, da se lahko komunalni prispevek odmeri tudi preden je zemljišče komunalno urejeno. Glede toženkinega zatrjevanja, da se je držala predpisov, pa sodišče pripominja, da 4. odstavek 14. člena določa le, da tožena stranka slednje lahko stori, ne pa, da bi to tudi morala storiti. Zakaj se je odločila odmeriti komunalni prispevek in to mimo pogodbe, pa ne pojasni. Odločba tožene stranke je zato po mnenju sodišču v tem delu nezadostno obrazložena in se jo ne da preizkusiti. Šele po tem, ko se bo tožena stranka opredelila do vprašanja, ali so sploh obstojali pogoji za to, da se tožeči stranki odmeri komunalni prispevek, (pri čemer se bo morala opredeliti tudi do pogodbe), pa bodo v primeru pozitivnega odgovora, relevantni tudi ugovori tožeče stranke glede plačila infrastrukture in glede samega izračuna komunalnega prispevka. Sodišče se glede slednjega strinja s toženo stranko, da je ugovor izračuna komunalnega prispevka zgolj pavšalen in v tožbi s konkretnimi ugovori ni pojasnjen.

V 1. odstavku 254. člena ZUP je določeno, da se določbe zakona, ki se nanašajo na pritožbo smiselno uporablja tudi za odločbo pritožbi. V smislu člena 214 ZUP pa mora obrazložitev odločbe obsegati dejansko in pravno podlago za odločitev. Obrazložitev mora torej vselej obsegati zlasti dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje in pritožbene navedbe narekujejo odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev odločbe tožene stranke take vsebine nima, stranka nima možnosti, da razloge izpodbija. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe. Tožena stranka je zato z opustitvijo presoje vseh pritožbenih navedb tožnika, kršila pravila postopka iz 2. odstavka 254. člena ZUP. S tem, ko ni spoštovala pravila postopka, pa je bistveno kršila pravila upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Ker v postopku izdaje upravnega akta po povedanem niso bila spoštovana relevantna pravila postopka je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1.