Jedro

Upoštevanje dejstva, da zoper obsojenca teče drug kazenski postopek, predstavlja kršitev 2. odstavka 41. člena KZ v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana le v primeru, če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek.

Izrek

I. Zahtevama zagovornice obsojenega R.R. in zagovornika obsojenega J.C. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se glede obsojenih R.R. in J.C., ter glede obsojenih M.M. in J.F., izpodbijana sodba v odločbi o kazni spremeni tako, da se:

1. obsojenemu R.R. izreče kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora, 2. obsojenemu J.C. izreče kazen 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora, 3. obsojenemu M.M. izreče kazen 8 (osem) mesecev zapora, 4. obsojenemu J.F. izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

II. Zahtevi zagovornika obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede obsojenega J.M. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločitev.

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V.Š. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenega V.Š. v delu pod točko II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje ter glede obsojenega M.P. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

III. V ostalem se zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega R.R., zagovornika obsojenega J.C. in zagovornika obsojenega V.Š. zavrnejo, zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega F.V. in njegove zagovornice, zagovornika obsojenega M.R., zagovornika obsojenega J.H. in zagovornika obsojenega B.Z. pa se zavrnejo v celoti.

IV. Obsojene F.V., M.R., B.Z. in J.H. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

I. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 21.3.2002 spoznalo za krive: – obsojenega F.V. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu izreklo kazen dve leti in deset mesecev zapora; – obsojenega F.B. storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora in nato ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 7.5.1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.10.2002, za kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 168. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77), izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora; – obsojenega M.M. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu izreklo kazen devet mesecev zapora; – obsojenega R.R. storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Za vsako od kaznivih dejanj mu je določilo kazen eno leto zapora in mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora; – obsojenega J.C. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora; – obsojenega J.M. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora; – obsojenega M.P. kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu izreklo kazen eno leto zapora; – obsojenega V.Š. storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen deset mesecev zapora, in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen tri mesece zapora. Po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ mu je izreklo enotno kazen eno leto zapora; – obsojenega M.R. storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen devet mesecev zapora; – obsojenega B.Z. storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen devet mesecev zapora; – obsojenega J.F. storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu izreklo kazen eno leto in en mesec zapora; – obsojenega J.H. storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in mu izreklo kazen eno leto zapora.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.12.2002 delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je:– obsojenemu F.V. kazen zvišalo na štiri leta zapora;– obsojenemu R.R. enotno kazen zvišalo na dve leti zapora;– obsojenemu J.C. kazen zvišalo na tri leta zapora;– obsojenemu J.M. kazen zvišalo na dve leti zapora;– obsojenemu V.Š. kazen za kaznivo dejanje po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ zvišalo na eno leto zapora in mu nato ob upoštevanju nespremenjene kazni treh mesecev zapora za kaznivo dejanje po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ enotno kazen zvišalo na eno leto in dva meseca zapora.

Obsojenemu M.R. je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (naprej: Vrhovno sodišče) s sklepom o zahtevi za izredno omilitev kazni z dne 11.5.2006, opr. št. IX Ips 109/2005, kazen znižalo na šest mesecev zapora.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni F.V. in njegova zagovornica, zagovornica obsojenega R.R., zagovornik obsojenega J.C., zagovornik obsojenega J.M., zagovornik obsojenega V.Š., zagovornica obsojenega M.R., zagovornik obsojenega B.Z. in zagovornik obsojenega J.H. Obsojeni F.V. je vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 17.2.2003, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navedel je, da obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, ki je zvišalo kazni obdolžencem, ni razumljiva. V postopku na prvi stopnji so bile uporabljene listine iz predkazenskega postopka, za katere je Ustavno sodišče odločilo, da senat na glavni obravnavi z njimi ne sme biti seznanjen. Sodišču druge stopnje očita tudi, da ni obravnavalo pritožb njegovega soobsojenca J.C. in njegovega zagovornika. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Zagovornica obsojenega F.V. je vložila zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 4.3.2003, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka ter po 2. odstavku 371. člena ZKP. Navaja, da obsojeni F.V. ne razume sodbe in ne ve kako se ga naenkrat povzdigne v vrh organizatorjev. Posebni ukrepi in sredstva, ki so bili izvajani zoper tega obsojenca, so bili bodisi izvajani brez odredb bodisi odrejeni ne da bi za to obstajali zakonski pogoji. Obsojenčeva telefonska številka je bila pridobljena brez odredbe preiskovalnega sodnika. Meni, da je sodišče obsojencu dejstvo, da se je zagovarjal z molkom, štelo v škodo, pritožbeno sodišče pa ni obrazložilo zakaj mu je kazen zvišalo. Izpodbija dokazno oceno sodišča in meni, da so posnetki telefonskih pogovorov prirejeni, vloge posameznih obsojencev pa umetno ustvarjene.

Zagovornica obsojenega R.R. je vložila zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 4.3.2003, in sicer zaradi kršitve materialnih določb KZ - 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ - ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana s tem, da je sodišče druge stopnje, ki je obsojencu zvišalo kazen, ob dveh določenih posamičnih kaznih enega leta zapora izreklo enotno kazen dve leti zapora, s čimer je uveljavilo pravilo kumulacije, ki je naš kazenski sistem ne dovoljuje. Kršitev po 8. točki 11. člena ZKP naj bi bila storjena s tem, da je bila IMEI številka obsojenčevega telefona pridobljena nezakonito, sodba pa temelji na dokazih, pridobljenih na podlagi odredb za prisluškovanje temu telefonu. Višje sodišče je na navedbe pritožbe glede tega sicer odgovorilo, vendar je pri tem napravilo povsem napačen zaključek, ki je v nasprotju s podatki spisa.

Zagovornik obsojenega J.C. je vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 14.5.2003, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da bi sodišče ob odmeri kazni moralo upoštevati nagib, iz katerega je obsojenec storil kaznivo dejanje. Ugotavlja, da je obsojenec velik del zaporne kazni prestal v priporu, kar pomeni kršitev človekovih pravic, konkretno pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Sodišče bi moralo ob odmeri kazni upoštevati tudi dejstvo, da je bil obsojenec dvajset mesecev v priporu. O pritožbenih navedbah v tej smeri sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča oziroma ga ni obrazložilo. Meni tudi, da je triletna zaporna kazen za dejanje, ki je v nekaterih sosednjih državah prekršek, previsoka. Poleg tega naj bi sodišče, s tem ko je obsojencu kot obteževalno štelo okoliščino, da je še v dveh kazenskih postopkih pri drugih sodiščih, ki še nista pravnomočno zaključena, kršilo domnevo nedolžnosti, ki je kot človekova pravica določena v 27. členu Ustave. S tem sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali pravil za odmero kazni iz 2. odstavka 41. člena KZ in storili kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, saj sta pri izreku kazni prezrli in prekoračili pravice, ki jih imata po zakonu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in obsojencu izreče nižjo kazen.

Zagovornik obsojenega J.M. je vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 17.3.2003, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Sodba sodišča druge stopnje naj bi tako ne imela razlogov o pritožbi, prav tako pa ne razlogov o zvišanju kazni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Zagovornik obsojenega V.Š. je vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 13.5.2006, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena in po 2. odstavku 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona. Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila storjena s tem, da v dokaznem gradivu ni nobenega neposrednega dokaza, niti indicev, ki bi obremenjevali obsojenca. Policija je prišla do podatka IMEI številke soobsojenca V. z nezakonitim prisluškovanjem. Nedopustno je, da je sodišče kot dokaz uporabilo ovadbo zoper obsojenca, ki je bila podana na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Obsojenec ni bil pri kaznivem dejanju po 311. členu KZ nikoli zaloten. Pojavljajo se neskladja glede avtomobila, v katerem naj bi obsojenec prevažal begunce. Sodišče kot dokaz glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ ne bi smelo uporabiti zapisnika o preiskavi, ki je bila opravljena glede drugega kaznivega dejanja. Iz razlogov sodbe ni razbrati, da naj bi bil obsojenec član združbe, kar izhaja iz izreka. Njegovo dejanje bi lahko šteli kvečjemu za pomoč pri storitvi kaznivega dejanja, povsem odsotna pa je obrazložitev v smeri kazenske odgovornosti. Teh razlogov ni niti za dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ. Vložnik zahteve zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

Zagovornica obsojenega M.R. je vložila zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 14.3.2003, in sicer zaradi bistvenih kršitve določb kazenskega postopka. Meni, da obstaja dvom v resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, glede časa, načina in mesta prehoda ilegalcev čez državno mejo. Ugotavlja, da naj bi bila dvomljiva lokacija, kjer naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, prav tako pa ni zanemarljivo, da obsojenec v nobenem od posnetih pogovorov ni bil imenovan, niti ga ni nihče klical na njegov telefon. Poleg tega navaja, da se je razpravljajoča sodnica že pred glavno obravnavo seznanila z ugotovitvami in zaključki policistov, zapisanimi v uradnih zaznamkih oziroma opisih dejanj, kar je lahko vplivalo na njeno nepristranskost, zato bi se morala po 39. členu ZKP izločiti. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.

Zagovornik obsojenega B.Z. je vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 13.3.2003, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da tako iz izreka, kot tudi iz obrazložitve sodbe izhaja, da obsojenec dejanja, kot je opisano, ni storil. Njegovo dejanje bi bilo mogoče kvalificirati le kot nudenje pomoči tistemu, ki se ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje ter podrejeno, da sodbo spremeni tako, da obsojenčevo dejanje kvalificira kot pomoč in po milejši obliki tega kaznivega dejanja, ter mu ustrezno zniža kazen.

Zagovornik obsojenega J.H. je vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti dne 29.3.2003, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je bila obsojencu v kazenskem postopku kršena pravica do uporabe svojega jezika. To utemeljuje z dejstvi, da je obsojenec po narodnosti Madžar, ki živi na narodnostno mešanem območju in komunicira v madžarščini, slovenski jezik pa obvlada le pasivno. Po narodnosti ga nihče ni spraševal, sam pa je nikoli ni zanikal. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP sta podala vrhovna državna tožilca odgovore na zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je dne 22.5.2003 podal odgovor na zahteve, ki so jih vložili obsojeni F.V. in njegova zagovornica ter zagovorniki obsojenih R.R., B.Z., M.R., J.M. in J.H. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega F.V. ni utemeljena, saj po vsebini izpodbija tiste ugotovitve sodišča glede obstoja določenih okoliščin, na osnovi katerih je sodišče napravilo zaključke glede dejanskega stanja. Sodba vsebuje vse potrebne razloge, dokazni predlogi pa so bili zavrnjeni utemeljeno. Zahtevo zagovornice obsojenega R.R. označi za delno utemeljeno, saj je sodišče, s tem ko je obsojencu izreklo enotno kazen dve leti zapora, kršilo določbo 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ. V ostalem zahteva ponavlja pritožbene razloge glede dejanskih okoliščin v zvezi z odrejanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, česar v tej fazi postopka ni mogoče uveljavljati. Zahteva zagovornika obsojenega B.Z. naj ne bi bila utemeljena, saj pretežno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ustrezna sta opis kaznivega dejanja in obrazložitev glede tega dela izreka sodbe, zato tudi nista podani kršitvi kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Zagovornica obsojenega M.R. v zahtevi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v tej fazi kazenskega postopka ni mogoče, listin, ki naj bi pogojevale sodničino izločitev, pa iz kazenskega spisa ni potrebno izločati. Zahteva zagovornika obsojenega J.M. naj bi bila utemeljena, saj sodba sodišča druge stopnje resnično nima razlogov glede zvišanja kazni temu obsojencu. Zahteva obsojenega J.H. naj bi ne bila utemeljena, sodišče obsojencu pravice uporabljati svoj jezik ni kršilo, sam pa te pravice ni izkoristil. Vrhovna državna tožilka B.B. je dne 15.7.2003 podala odgovora na zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložila zagovornika obsojenih V.Š. in J.C. Meni, da nobena od zahtev ni utemeljena. Glede zahteve zagovornika obsojenega V.Š. ugotavlja, da ni mogoče upoštevati pavšalne trditve, da naj bi bili nekateri od dokazov izvedeni nezakonito. Ne drži, da naj bi sodišče druge stopnje ne odgovorilo na nekatere od pritožbenih navedb. Meni, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje dovolj jasno izhaja, da gre za članstvo v združbi in da je dejanje storjeno naklepno. Obrazložitev je ustrezna tudi glede drugega od kaznivih dejanj. Opozori na 217. člen ZKP. Glede zahteve zagovornika obsojenega J.C. ugotavlja, da sodišče ni prekoračilo svojih pravic ob izrekanju kazni. Tudi zaradi trajanja pripora obsojencu človekove pravice niso bile kršene, kar je obrazložilo tudi sodišče druge stopnje. Meni, da sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice o domnevi nedolžnosti, saj je zapisalo le, da je še v drugih kazenskih postopkih, ta okoliščina pa ni vplivala na višino izrečene kazni, saj je sodišče druge stopnje kazen zvišalo zaradi drugih okoliščin.

II.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J.M. je utemeljena, zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih R.R., V.Š. in J.C. so delno utemeljene, zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega F.V. in njegove zagovornice ter zagovornikov obsojenih M.R., B.Z. in J.H. pa so neutemeljene.

1. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Pri tem seveda ne zadostuje, da vložnik zahteve kršitev le navede, temveč mora tudi obrazložiti na kakšen način naj bi sodišče kršitev storilo v konkretnem primeru. Obsojeni F.V. v svoji zahtevi, z navedbo, da naj bi bile v postopku na prvi stopnji uporabljene listine, za katere je Ustavno sodišče odločilo, da senat na glavni obravnavi z njimi ne sme biti seznanjen, tej zahtevi ni zadostil, saj ni navedel niti za katere listine naj bi šlo. V drugem delu zahteve obsojenec napada sodbo sodišča druge stopnje, ki naj bi ne obravnavalo pritožbe soobsojenega J.C. Možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v korist soobsojenca ZKP ne dopušča (1. odstavek 421. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče zahteve v tem delu ni obravnavalo. Ob navedenem je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zagovornica obsojenega F.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti zgolj navede, da naj bi bila obsojencu kršena pravica do uporabe jezika, pri čemer ne pojasni, s čim naj bi sodišče storilo to kršitev, tako nekonkretizirane kršitve pa Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Ne drži navedba, da naj bi bili posebni ukrepi zoper obsojenega V. odrejeni nezakonito, saj je iz kazenskega spisa razvidno, da je za takšne ukrepe obstajala ustrezna podlaga. Res je, da je Policija že pri predlogu za odredbo z dne 6.2.2001 razpolagala z IMEI številkama (vložnica pomotoma uporablja množino) obsojenčevih telefonskih aparatov, vendar ne drži, da je do teh številk prišla nezakonito. IMEI številki je Policija pridobila od družbe M. d.d., podlaga za to pa je bila telefonska številka, ki jo je Policija pridobila na zakonit način (navedeno izhaja iz listin, ki so del kazenskega spisa, izčrpno pa to pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje na straneh 96 in 97 sodbe).

Sicer pa je potrebno ugotoviti, da vložnica v zahtevi pretežno ponavlja navedbe iz pritožbe, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje (tako na primer glede zavrnitve dokaznih predlogov, na strani 12), katerega razloge Vrhovno sodišče v celoti sprejema. Vložnica, s tem ko trdi, da naj bi bila obsojenčeva vloga drugačna, da naj bi soobsojenci med seboj sploh ne bili povezani itn., podaja svoje videnje dejanskega stanja. S tem izpodbija dokazno oceno sodišča in obenem ugotovljeno dejansko stanje, po določbi 2. odstavka 420. člena pa zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče zato teh navedb v zahtevi ni presojalo. Prav tako se ni spuščalo v navedbe, kjer vložnica izpodbija višino odmerjene zaporne kazni, saj pravnomočne sodbe zaradi odločbe o kazni z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da ne drži vložničin očitek sodišču druge stopnje, da naj ne bi obrazložilo, zakaj je obsojenemu F.V. zvišalo kazen. Obrazložitev glede zvišanja kazni se namreč nahaja na straneh 31 in 32 sodbe sodišča druge stopnje. Uveljavljane kršitve torej niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojenega F.V. za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega R.R., da sodišče druge stopnje zmotno enači IMEI številko (ki je vezana na telefonski aparat) s telefonsko številko (ki je vezana na t.i. SIM kartico in ne na telefon), drži. Res je tudi, da niti iz sodbe niti iz listin v kazenskem spisu ni razvidno, kako je Policija pridobila IMEI številko obsojenčevega telefonskega aparata, ki je navedena že v dopisu družbi M. d.d. z dne 16.1.2001. Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejstvo, kako je Policija pridobila IMEI številko, ni pomembno. Iz izpodbijane sodbe in dokaznega gradiva namreč izhaja, da je Policija že pred tem iz neodvisnih virov, to je s strani obsojenca samega ter podjetja, pri katerem je najemal vozila, zakonito pridobila obsojenčevo telefonsko številko. Prva odredba za uporabo posebnih ukrepov z dne 25.1.2001 v nasprotju z navedbami v zahtevi ni bila izdana na podlagi IMEI številke, temveč je bila podlaga zanjo obsojenčeva telefonska številka. Tako se je na podlagi te odredbe tudi prisluškovalo njegovi telefonski številki in ne njegovemu telefonskemu aparatu. Šele po tem, ko je bila IMEI številka obsojenčevega telefonskega aparata znana že na podlagi izsledkov prisluškovanja njegovi telefonski številki, pa so bile izdane odredbe za prisluškovanje njegovemu telefonskemu aparatu. Vložnica zahteve tudi ne pojasni, kako naj bi z golim dejstvom, da je Policija posedovala IMEI številko obsojenčevega telefonskega aparata že pred tem, le-ta posegla v obsojenčeve ustavne pravice. V zvezi z zmotnim enačenjem pomena IMEI številke in telefonske številke v sodbi sodišča druge stopnje pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se nasprotje med razlogi sodbe o teh dejstvih in dejstvi samimi ne navezuje na odločilna dejstva, zato s tem ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Relativna kršitev določb postopka, ki pa jo je sodišče druge stopnje storilo z opisanimi navedbami v sodbi, pa na zakonitost ali pravilnost sodbe ni imela vpliva, zato obsojenčeva zagovornica z uveljavljanjem te kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogla uspeti.

V sodbi sodišča druge stopnje pa je podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev v zvezi z obsojencu izrečeno kaznijo. Vložnica zahteve glede dejstva, da je bila ob posamično določenih kaznih eno leto zapora obsojencu izrečena dvoletna zaporna kazen, uveljavlja dve kršitvi. Glede na to, da obrazložitev sodbe vsebuje razloge za zvišanje kazni na eno leto in šest mesecev zapora, v izreku sodbe pa je obsojencu kazen zvišana na dve leti zapora, iz same sodbe dejansko ni razvidno, ali je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ali gre za kršitev določbe 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ. Da bi ugotovilo naravo kršitve, je Vrhovno sodišče skladno s 4. odstavkom 86. člena ZKP pregledalo zapisnik o posvetovanju in glasovanju Višjega sodišča v Mariboru z dne 17.12.2002 in ugotovilo, da je v zapisniku navedeno enako kot v izreku pisnega odpravka sodbe sodišča druge stopnje, torej da je Višje sodišče v Mariboru obsojencu enotno kazen zvišalo na dve leti zapora.

Sodišče druge stopnje je s tem, ko je obsojenemu R.R., ob posamičnih kaznih enega leta zapora, za kaznivi dejanji po 3. odstavku 311. člena KZ iz točke I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje in po 1. odstavku 196. člena KZ iz točke III izreka sodbe sodišča prve stopnje, enotno kazen zvišalo na dve leti zapora, kršilo določbo 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ. Skladno z navedeno določbo izreče sodišče enotno kazen tako, da mora biti ta večja od vsake posamične določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni.

Skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu, ob upoštevanju pravila za izrekanje kazni v steku iz 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ, izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki tako ne dosega seštevka posamičnih določenih kazni. Ob tem je upoštevalo vse razen ene od obteževalnih okoliščin, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ob odmeri kazni v okviru okoliščin, ki se nanašajo na njegovo osebnost, obsojencu nepravilno kot obteževalno štelo tudi okoliščino, da je v dveh drugih kazenskih postopkih, ki še nista pravnomočno končana. Sodišče druge stopnje pa je, ob tem ko je obsojencu kazen zvišalo, navedlo, da so prišle v zvišani enotni kazni v ustrezni meri do izraza vse pred sodiščem prve stopnje ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, s čimer ni odpravilo kršitve, ki jo je ob odmeri kazni storilo sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče ob tem ponovno poudarja, da predstavlja upoštevanje dejstva, da zoper obsojenca teče drug kazenski postopek, kršitev 2. odstavka 41. člena KZ v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Sodišče je z upoštevanjem navedene okoliščine (ki nima obteževalnega značaja) nepravilno uporabilo in s tem kršilo 2. odstavek 41. člena KZ, obenem pa tudi domnevo nedolžnosti, zapisano v 3. člena ZKP in 27. členu Ustave. Vrhovno sodišče zato, ko je obsojenemu R.R. vnovič odmerjalo kazen, te okoliščine ni upoštevalo.

Vrhovno sodišče je odpravilo kršitev zakona, ki jo je ob spremembi odločbe o kazni storilo sodišče druge stopnje, s tem pa je bila odpravljena tudi kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena, ki je bila storjena s tem, da sta si bila izrek in obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje glede zvišanja kazni obsojenemu R.R. v nasprotju.

4. Zagovornik obsojenega B.Z. uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ne obrazloži. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne drži njegova trditev, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z izrekom, saj sodišče jasno obrazlaga, na kakšen način so soobsojenci usklajeno delovali in kakšne vloge v združbi je imel vsak od njih. Vložnik zahteve zatrjuje, da naj bi obsojeni Z. ne bil organizator ilegalnih prehodov čez državno mejo, pri čemer spregleda, da obsojencu sodba tega ne očita, temveč ugotavlja zgolj, da je deloval v združbi iz koristoljubnosti, ne pripisuje pa mu vloge organizatorja. Obsojenčeva manj pomembna vloga v združbi je povsem jasno definirana, saj sodišče v obrazložitvi kazni obrazloži, da je ob odmeri kazni kot olajševalni štelo okoliščini, da je obsojenec sodeloval le pri enem izvršitvenem dejanju ter da je imel vlogo voznika. Navedeno se je močno odrazilo tudi v obsojencu izrečeni kazni, saj je sodišče navedeni okoliščini (poleg obsojenčeve skrbi za otroka) štelo kot posebno olajševalni okoliščini, na podlagi katerih mu je izreklo omiljeno kazen. Vložnik z opisovanjem obsojenčeve vloge v konkretnem dejanju podaja svoj pogled na dejansko stanje, ki se razlikuje od tistega, ki je ugotovljeno v pravnomočni sodbi. S tem izpodbija v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar skladno z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče. Kršitev materialnega prava - napačno pravno kvalifikacijo - izpeljuje iz svojega pogleda na dejansko stanje, glede na to, da sodišče v pravnomočni sodbi ni ugotovilo takšnega dejanskega stanja, pa tudi s tem ne more uspeti. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

5. Zagovornica obsojenega M.R. ob uveljavljanju domnevne kršitve, ki naj bi bila storjena s tem, da se je sodnica pred glavno obravnavo seznanila z dejstvi, zapisanimi v uradnih zaznamkih policistov (gre za en uradni zaznamek in njegov povzetek v kazenski ovadbi), ne pojasni, katera določba naj bi bila s tem kršena in kako naj bi sodničina vednost o dejstvih, navedenih v teh uradnih zaznamkih, vplivala na zakonitost sodbe. Ob tem je potrebno ugotoviti, da uradni zaznamek, na katerega se sklicuje vložnica zahteve (zapis policista, ki je v obliki uradnega zaznamka zabeležil dejstvo, da je ob opravljanju svoje službe opazil obsojenčevo vozilo in opisal še druge okoliščine v zvezi s tem dejstvom) ne predstavlja listine, ki bi jo bilo potrebno iz kazenskega spisa izločati, zato opisane navedbe ne morejo biti upoštevne. V preostalem delu zahteve, s tem ko trdi, da obstaja dvom v resničnost odločilnih dejstev glede časa, načina in mesta prehoda ilegalcev iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo in s tem tudi v obstoj kaznivega dejanja, nakar razloge za svoj dvom obrazlaga, vložnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče njeno zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Deloma protispisna je navedba zagovornika obsojenega J.M., da naj bi sodba sodišča druge stopnje ne imela razlogov o pritožbi. Sodišče druge sodbe namreč na osemnajsti strani odgovarja na pritožbeni navedbi, da naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o točki I/5 obtožbe in da sodišče ni upoštevalo obsojenčevega pisnega zagovora. Utemeljena pa je navedba v zahtevi, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo zvišanja kazni, prav tako pa ni odgovorilo na pritožbo obsojenčevega zagovornika v delu, kjer ta napada obsojencu izrečeno kazen. S tem ko sodba glede teh odločilnih dejstev nima razlogov, je sodišče druge stopnje storilo kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena. Vrhovno sodišče je zato skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP sodbo sodišča druge stopnje glede obsojenega J.M. razveljavilo in odločilo, da se zadeva vrne v novo odločitev sodišču druge stopnje.

7. S tem ko je sodišče v dokazne namene za kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ, ki ga je izvršil obsojeni V.Š., uporabilo zapisnik o preiskavi stanovanja, pri čemer je bila preiskava odrejena zaradi drugega kaznivega dejanja, kršitvi, ki ju v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s tem uveljavlja njegov zagovornik, nista bili podani. Skladno z 217. členom ZKP so lahko tudi predmeti, ki se najdejo pri hišni ali osebni preiskavi, pa niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, lahko podlaga za pregon storilca, s tem pa tudi dokaz. Glede tega kaznivega dejanja je potrebno zavrniti tudi vložnikovo navedbo, da naj bi sodba ne vsebovala obrazložitve glede kazenske odgovornosti, zato je potrebno zahtevo zagovornika obsojenega V.Š. za varstvo zakonitosti v delu, kjer izpodbija sodbo glede kaznivega dejanja opisanega pod IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrniti.

Vrhovno sodišče je že v delu, ko je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega F.V., pojasnilo okoliščine v zvezi s pridobitvijo IMEI številke telefonskega aparata tega obsojenca in zavrnilo zagovorničine trditve, da naj bi bili posebni ukrepi zoper obsojenega Veselka odrejeni nezakonito. Enaki so razlogi, iz katerih je potrebno zavrniti tudi zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V.Š., kolikor ta v njej uveljavlja enaka dejstva. Ob tem ko trdi, da je očitno, da se je prisluškovalo že preden je bila za to pridobljena odredba Okrožnega sodišča na Ptuju, vložnik svoje trditve z ničemer ne podkrepi, golo zatrjevanje pa zahteve za varstvo zakonitosti ne more utemeljiti. Z navajanjem vložene ovadbe v zadevi, ki z obravnavano nima zveze, sodišče v nasprotju z vložnikovo navedbo ne dokazuje obravnavanega kaznivega dejanja, temveč zgolj ugotavlja, da je tudi iz tega razvidno, da sta se obsojena V.Š. in M.P. poznala. Vložnik v delu zahteve, kjer polemizira z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, kar po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je v nasprotju z vložnikovim izvajanjem konsistentna tudi glede avtomobilov, v katerih so bili ilegalni prebežniki prevažani. Glede okoliščine, da naj bi bila v nasprotju z uradnim zaznamkom (ki naj bi po vložnikovih navedbah obsojenemu Š. pripisoval avto O.A.) navedba v sodbi sodišča prve stopnje, da naj bi obsojeni Š. vozil avtomobil znamke O.R., je potrebno ugotoviti, da uradni zaznamek govori o "avtomobilu O.A. oziroma R.". Ob tem, še posebej glede na to, da so bila dejstva v zvezi z navedenim avtomobilom ugotovljena tudi na podlagi poročil o tajnem opazovanju, seveda ni mogoče utemeljeno trditi, da sta si navedbi o avtomobilu, ki ga je uporabljal obsojeni V.Š., v nasprotju. Prav tako ni res, da ta avtomobil ne bi bil opisan tudi z registrsko številko. Ob tem je potrebno ugotoviti, da kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo v zvezi z opisanimi okoliščinami uveljavlja obsojenčev zagovornik, ni podana.

Glede na usklajeno delovanje soobsojencev, njihove vloge in način njihovega delovanja je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da so soobsojenci, ki so sodelovali pri izvršitvi kaznivega dejanja, opisanega pod točko II/1 izreka prve sodbe, tvorili kriminalno združbo. Zagovorniku obsojenega V.Š. pa je potrebno pritrditi, ko navaja, da sodba sodišča prve stopnje v tem delu ne vsebuje obrazložitve glede kazenske odgovornosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obrazložitev sodbe glede ostalih kaznivih dejanj takšno obrazložitev vsebuje, glede kaznivega dejanja pod točko II/1 pa je ni. Izpodbijana sodba s tem nima razlogov o odločilnem dejstvu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Po določbi 2. odstavka 424. člena ZKP, ki Vrhovnemu sodišču nalaga presojo po t.i. privilegiju pridruženja (beneficium cohaesionis), je Vrhovno sodišče presodilo ali je bila storjena enaka kršitev tudi glede drugih obsojencev, glede katerih ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Ob tem je ugotovilo, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v delu pod točko II/1 nanaša tudi na obsojenega M.P., ki zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil, zato je potrebno enako kršitev v pravnomočni sodbi ugotoviti tudi glede tega obsojenca. Vrhovno sodišče je zato pravnomočno sodbo, glede obsojenega V.Š. v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, glede obsojenega M.P. pa v celoti, skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo in odločilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

8. Zagovornik obsojenega J.H. uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem kazenskem postopku ta kršitev ni bila storjena. Ob tem Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča druge stopnje, s katerimi je, v delu kjer je uveljavljal isto kršitev, zavrnilo vložnikovo pritožbo. Vrhovno sodišče ugotavlja še, da iz prepisov posnetih telefonskih pogovorov, ki se nahajajo v kazenskem spisu, povsem očitno izhaja, da obsojeni J.H. slovenski jezik aktivno obvlada, dejstvo, da je glas na posnetkih njegov, pa je dokazano z izvedenskim mnenjem Inštituta Jožef Stefan. Ob tem je potrebno izrecno poudariti še, da je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP podana le v primeru, če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Obsojeni J.H. ne le da česa takega ni zahteval, zaslišan v preiskavi je izjavil da je slovenske narodnosti in zapisnik o zaslišanju podpisal, v celotnem kazenskem postopku pa dejstva, da naj bi ga ne bil sposoben spremljati v slovenskem jeziku, ni niti omenil. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da kršitev, ki jo uveljavlja njegov zagovornik v zahtevi, ni podana, zato je potrebno skladno s 425. členom ZKP to zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti.

9. Spopadanje z revščino kot nagib iz katerega je storil kaznivo dejanje obsojeni J.C., ter dejstvo, da s storitvijo le-tega ni povzročil premoženjske škode, sodita v sfero dejanskih okoliščin, ki so pomembne ob odmeri kazni, ne moreta pa biti upoštevni v okviru zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri to uveljavlja zagovornik tega obsojenca. Zahteve za varstvo zakonitosti namreč ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazni, zato tudi ni mogoče upoštevati vložnikove trditve, da naj bi bila obsojencu izrečena previsoka kazen. V okvir izpodbijanja odločbe o kazni sodijo tudi navedbe o tem, da naj bi moralo sodišče ob odmeri kazni upoštevati dejstvo, da je bil obsojenec dvajset mesecev priprt. Vložnik zahteve nasprotuje samemu sebi, ko po eni strani stališču sodišča druge stopnje glede upoštevanja tega dejstva ob odmeri kazni oporeka, po drugi strani pa ugotavlja, da sodišče o tem stališča tako rekoč ni zavzelo oziroma ga ni obrazložilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje povsem zadovoljivo stališče glede tega vprašanja navaja na straneh 33 in 34 svoje sodbe.

Vložniku pa je potrebno pritrditi glede tega, da je sodišče druge stopnje kršilo obsojenčevo ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti, ko je ob odmeri kazni kot obteževalno štelo okoliščino, da je še v dveh kazenskih postopkih pri drugih sodiščih, ki še nista pravnomočno zaključena. Kot je Vrhovno sodišče v tej sodbi že navedlo, predstavlja upoštevanje dejstva, da zoper obsojenca teče drug kazenski postopek, kršitev 2. odstavka 41. člena KZ v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Upoštevanje te okoliščine kot obteževalne predstavlja tudi kršitev domneve nedolžnosti, določene v 3. členu ZKP in 27. členu Ustave. Ob ugotovljeni kršitvi zakona je Vrhovno sodišče obsojencu, ob tem ko je dejstvo, da je bil v času izrekanja kazni v drugih kazenskih postopkih, iz obteževalnih okoliščin izvzelo, kazen ustrezno znižalo.

Soobsojenci obsojenega J.C. in njihovi zagovorniki bodisi izrednih pravnih sredstev niso vložili bodisi v njih navedene kršitve niso uveljavljali. Po določbi 2. odstavka 424. člena ZKP, ki Vrhovnemu sodišču nalaga presojo po t.i. privilegiju pridruženja (beneficium cohaesionis), je Vrhovno sodišče presodilo ali sta sodišči prve in druge stopnje enako kršitev storili tudi ob odmeri kazni drugim obsojencem, glede katerih ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Ob tem je ugotovilo, da je bilo v izpodbijani sodbi dejstvo, da so v drugih, nepravnomočno končanih kazenskih postopkih, ob odmeri kazni kot obteževalna okoliščina upoštevano še obsojenim F.V., F.B., M.M., R.R., J.M., M.P., V.Š., J.F. in J.H. Obsojeni F.V. in njegova zagovornica, zagovornik obsojenega B.Z. in zagovornik obsojenega J.H. so vložili zahteve za varstvo zakonitosti, zato za njih privilegija pridruženja, kot to izhaja iz citirane določbe, ni bilo mogoče uporabiti. Enako velja glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V.Š. v delu glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ, ko ta ni bila uspešna. Glede na to, da je bila glede tega obsojenca izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, opisano v točki II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, glede obsojenega M.P. pa v celoti, razveljavljena in zadeva vrnjena v novo odločitev sodišču prve stopnje, pa to sodišče, v primeru, da bo obsojenca ponovno spoznalo za kriva, navedene okoliščine ne bo smelo upoštevati.

Glede ostalih obsojencev, ki zahtev za varstvo zakonitosti niso vložili, pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče okoliščino, da so v drugih nepravnomočno zaključenih kazenskih postopkih, kot obteževalno štelo tudi obsojenim F.B., M.M. in J.F. Obsojenemu F.B. je bila za kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje izrečena kazen eno leto zapora, torej na spodnjem minimumu kazni, predpisane za to kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ob tem ocenjuje, da mu tudi v primeru, da sodišče ne bi nepravilno upoštevalo okoliščine, da je še v treh nepravnomočno končanih kazenskih postopkih, ne bi bila izrečena kazen pod to mejo. Da bi izreklo kazen pod spodnjo mejo predpisane kazni za kaznivo dejanje po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, bi moralo namreč sodišče ugotoviti, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (2. točka 42. člena KZ). V primeru obsojenega F.B. takšne okoliščine ne obstajajo, zato ni podlage da bi mu Vrhovno sodišče, kljub temu da je ugotovilo opisano kršitev, izreklo nižjo kazen. Sodišče je ob odmeri kazni obsojenemu M.M. obstoj posebnih olajševalnih okoliščin ugotovilo in mu za nadaljevano kaznivo dejanje pod točkama I/1 in 3 ob uporabi omilitvenih določb izreklo kazen devet mesecev zapora. Kot obteževalno mu je upoštevalo tudi okoliščino, da je še v enem nepravnomočno končanem kazenskem postopku za istovrstno kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi mu sodišče, če te okoliščine ne bi upoštevalo kot obteževalne, izreklo nižjo kazen, saj mu je bila kljub odkritem priznanju izrečena enaka kazen kot obsojenima B.Z. in M.R., ki kaznivih dejanj nista priznala, nista pa bila v drugih kazenskih postopkih. Vrhovno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje glede obsojenega M.M. v odločbi o kazni na podlagi 1. odstavka 426. člena v zvezi z 2. odstavkom 424. člena ZKP spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Sodišče prve stopnje je okoliščino, da je v treh nepravnomočno končanih kazenskih postopkih, nepravilno kot obteževalno upoštevalo tudi pri obsojenemu J.F. in mu za kaznivo dejanje pod točko II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje izreklo kazen eno leto in en mesec zapora. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi mu sodišče, če te okoliščine ne bi upoštevalo kot obteževalne, izreklo nižjo kazen, zato je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tudi glede tega obsojenca in mu izreklo kazen na spodnjem minimumu kazni, predpisane za to kaznivo dejanje.

III.

Glede na premoženjske razmere, ki jih je glede obsojencev, katerih zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče zavrnilo v celoti, ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče te obsojence v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku o zahtevi za izredno omilitev kazni.