Jedro

Z javnim razpisom se dodeljujejo javna sredstva, zato je toženka dolžna pri tem zagotoviti, da so pravila za delitev teh sredstev jasna in znana vnaprej. V tem smislu je treba razumeti tudi načeli transparentnosti in enakopravne obravnave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za kulturo št. 303-9-2/2017/3 z dne 19. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničino vlogo z evidenčno št. 303-9-2/2017/1 in ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je z navedeno vlogo tožnik prijavil na javni razpis „Sofinanciranje individualnih sejemskih nastopov podjetij na mednarodnih sejmih v tujini - 2018“. Komisija, imenovana s sklepom direktorja toženke, je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 4. alineje 4.3. točke javnega razpisa, ker je mednarodni sejem Arab Health na seznamu skupinskih predstavitev slovenskega gospodarstva na sejmih v tujini v letu 2018, objavljenem na spletni strani toženke.

3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo ter v njej sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. V tožbi navaja, da iz dokumentacije objav na spletni strani toženke ne izhaja, da bi bil nastop na sejmu Arab Health 2018 skupinski oziroma da se na ta sejem ne bi bilo mogoče prijaviti in ne pridobiti sofinanciranja stroškov udeležbe.

4. Uveljavlja, da morajo biti pogoji razpisa transparentni in preverljivi vsakemu kandidatu v času objave in prijave. Pravno nedopustno je, da pogoji niso konkretizirani ali niso znani ob prijavnem roku. Seznam bi moral biti znan in dokončen v času objave javnega razpisa, saj to sicer pomeni umik objavljenega razpisa za nekatere prijavitelje, česar pa ob prijavi ne morejo vedeti. To dopušča tudi špekulacije, zato so taki pogoji in naknadne preveritve seznama neveljavni.

5. Trdi tudi, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj se je naknadno ugotavljalo, da naj bi bil sejem Arab Health na seznamu skupinskih predstavitev, tega dejstva pa ni mogoče preveriti oziroma to iz uradnih objav ne izhaja.

6. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in med drugim navaja, da gre v tej zadevi za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o tožničini pravici, s čemer je povezan obseg sodne presoje. Napačne naj bi bile tožničine trditve, da iz dokumentacije in objav na toženkini spletni strani ne izhaja, da je sejem Arab Health 2018 izvzet iz sofinanciranja obravnavanega razpisa, saj je na svojih javno dostopnih spletnih straneh 26. 1. 2018 objavila seznam skupinskih predstavitev, med katerimi je tudi navedeni sejem. Navaja, da je že v javnem razpisu poleg določbe, da ni mogoče zahtevati sofinanciranja za udeležbo na sejmih, ki so uvrščeni na seznam skupinskih predstavitev, določeno tudi, da se bo v primeru, da do objave javnega razpisa navedeni seznam še ne bo znana, navedba individualnega sejma preverjala naknadno. Trdi, da so bili ti pogoji znani vnaprej in so bili za vse enaki, prijavitelji pa so bili z njimi seznanjeni in so vanje s podpisom obrazca 2 tudi privolili. Tožnica tem pogojem ni nasprotovala. Dodaja, da so imeli prijavitelji možnost toženki posredovati vprašanja, da je prejela tudi tri vprašanja, povezana z obravnavanim pogojem, na katere je odgovorila, tožnica pa vprašanja ni postavila.

7. Navaja tudi, da je pri oblikovanju seznama skupinskih predstavitev in uvrstitvi sejma Arab Health preverila razpoložljivost razstavnega prostora in izvedljivost skupinske predstavitve, in sicer je maja 2017 na svojih spletnih straneh objavila vabilo podjetjem za posredovanje interesa za skupinsko udeležbo na mednarodnih sejmih v tujini v letu 2018. V vabilu je bil tudi določen način sestave programa sejmov in postopek pred dokončnim oblikovanjem seznama sejmov za skupinsko predstavitev. Javno povabilo za udeležbo na sejmu Arab Health je objavila 21. 8. 2017 skupaj s prijavnico za udeležbo. Trdi, da so bile tožnici te okoliščine znane že pred prijavo na javni razpis, kar izhaja iz njenega dopisa z dne 10. 5. 2018. 8. Nasprotuje tožbenemu očitku o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa, kar naj bi potrjevale prav tožbene navedbe. Glede na to, da je bil seznam skupinskih predstavitev oblikovan na podlagi posredovanega interesa podjetij in po po postopku, opisanem v vabilu, je izpodbijano določitev mogoče preveriti in preizkusiti. Določitev obravnavanega razpisnega pogoja pa je tudi utemeljena in logična, saj slovenski udeleženci na sejmih, na katerih poteka skupinska predstavitev slovenskih udeležencev in slovenskega gospodarstva v organizaciji toženke, niso upravičeni do sofinanciranja na takem sejmu.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 2. 8. 2018 vztraja pri očitku nedopustnosti objave seznama po zaključku roka za oddajo vlog, saj to dopušča pomislek, da bi toženka na seznam lahko uvrstila katerikoli sejem, ko bi prijave že prispele. Trdi, da bi se temu lahko izognila s pravočasno objavo razpisa, saj so termini zanje znani precej vnaprej. Do objave razpisa neobjavljen seznam ne more biti relevanten in zakonski razlog za zavrnitev tožničine vloge.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da so postopki sofinanciranja iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev (prim. sodbe tega sodišča I U 1162/2016, I U 506/2016, I U 508/2016).

12. V okvir materialnopravnih vprašanj, ki so po navedenem lahko predmet sodne presoje, spada tudi zakonitost razpisnih pogojev. Prav to vprašanje se postavlja tudi v tej zadevi, saj tožnik v tožbi uveljavlja, da razpisni pogoj iz 4. točke 4.3. poglavja javnega razpisa ob poteku razpisnega roka ni bil določen oziroma določljiv.

13. Navedeni razpisni pogoj določa, da „prijavitelj ne more zahtevati sofinanciranja upravičenih strokov udeležbe za tiste sejme, ki so na seznamu skupinskih predstavitev slovenskega gospodarstva na sejmih v tujini v letu 2018, objavljenem na spletni strani SPIRIT Slovenija (www.spiritslovenija.si). V kolikor seznam skupinskih predstavitev slovenskega gospodarstva na sejmih v tujini v letu 2018 do objave javnega razpisa še ne bo objavljen, se bo navedba individualnega sejma na seznamu preverjala naknadno.“

14. Sodišče se strinja s tožnikom, da je ta določba nezakonita, kolikor določa, da je uspeh prijavitelja na razpisu odvisen od pogoja, ki v času izteka roka za prijavo na razpis še ni znan.

15. Z javnim razpisom se dodeljujejo javna sredstva, zato je toženka dolžna pri tem zagotoviti, da so pravila za delitev teh sredstev jasna in znana vnaprej. V tem smislu je treba razumeti tudi načeli transparentnosti in enakopravne obravnave, kot izhajata iz 6. in 7. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) v zvezi s 106.f člena Zakona o javnih financah (ZJF). Če namreč pogoji za uspeh na razpisu niso vnaprej znani, enostavno ni mogoče govoriti o enakem obravnavanju udeležencev razpisa.

16. Prav zato je šlo tudi v obravnavanem primeru, saj je bilo za sejem, katerega sofinanciranje je na obravnavnem javnem razpisu uveljavljal tožnik, šele po preteku razpisnega roka objavljeno, da naj bi bil uvrščen na seznam skupinskih predstavitev, zaradi česar tožnik na razpisu ni uspel. 17. Toženka ne more uspeti z navedbo, da je tožnik ob prijavi na razpis pristal na v javnem razpisu določene pogoje, torej tudi na navedenega. S pristankom na razpisne pogoje se namreč tožnik ni odrekel, niti ni mogel odreči pravici, da uveljavlja nezakonitost razpisnih pogojev. Kot rečeno, gre namreč za javna sredstva, katerih dodelitev mora toženka zagotavljati na transparenten in enakopraven način, zato se ne more sklicevati na pogoje, ki po navedenem niso zakoniti.

18. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi tožbi ugodilo, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Pri tem se ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb, saj to za odločitev ni bilo potrebno. Odločilo je brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa je upravičen do povračila stroškov postopka v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).