Jedro

Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za mandatno dobo 5 let. Po določbi 12. člena pogodbe mu je družba dolžna zagotoviti enak osebni dohodek za dobo 18 mesecev v primeru, da je med potekom mandata razrešen. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu in je dobil izplačano odpravnino skladno z 36.f členom ZDR, ne more zahtevati še odpravnine skladno z 12. členom pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odst. 1. tč. izreka in v 3. tč. spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se zahtevek tožnika: Ugotovi se, da obstoja terjatev tožnika J. T. proti toženi stranki T. A. d.o.o. - v stečaju iz naslova razlike v plači v obdobju od 19.11.1995 do 15.11.1996 v višini 1.854.530,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega prikrajšanja v višini 154.544,20 SIT od 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje." Pritožbi tožnika zoper sklep se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika proti toženi stranki v stečaju iz naslova razlike v plači v obdobju od 19.11.1995 do 15.11.1996 v višini 1.854.530,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega prikrajšanja v višini 154.544,20 SIT, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Višji zahtevek in zahtevek iz nasprotne tožbe na plačilo 3.639.619,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1995 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 218.345,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

S sklepom z dne 18.1.2000 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v celoti in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma, da ugodi pritožbi, razveljavi sodbo v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, uveljavlja zahtevek iz nasprotne tožbe ter stroške postopka. Navaja, da je sodba v nasprotju z delovnopravno zakonodajo RS oz. Zakonom o gospodarskih družbah, ki regulira imenovanje in pravice direktorja oz., da se razlikuje pravica delavca in direktorja kot organa družbe v postopku ugotavljanja obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavca. Tožnik je očitno pristal, da se v postopku ugotavljanja trajnega presežka obravnava kot delavec in ne kot direktor, zato mu je bila izplačana odpravnina kot trajno presežnemu delavcu, čeprav te pravice ni imel, ker organ družbe ne more biti trajni presežek. Zato je nesprejemljivo, da uveljavlja še pravico po pogodbi. Sodišče prve stopnje navedenega dejstva ni ugotovilo, zato gre za zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, saj je inkompatibilno, da se eni osebi prizna status delavca in istočasno direktorja glede pravice do odpravnine.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 17.4.1992 in da je bil razrešen s funkcije dne 15.5.1995, torej predčasno. Po pogodbi mu v takem primeru pripada enak osebni dohodek za dobo 18 mesecev. Sodišče je sicer odštelo razliko med prejetim nadomestilom med brezposelnostjo in plačo, ki bi jo dobival na delovnem mestu direktorja, kar je sicer pravno dvomljivo, ker pogodba takega odštevanja ne predvideva. Ponovno poudarja, da uveljavlja le pravice iz pogodbe, da ne uveljavlja odpravnine, temveč plačo po določbi pogodbe.

Tožnik se pritožuje tudi zoper sklep ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ugodi. Ne drži ugotovitev sodišča, da znaša tožnikova taksna obveza le 18.198,00 SIT, saj je sodišče tožniku poslalo nalog za plačilo sodne takse v znesku 61.582,00 SIT, k čemer je potrebno prišteti še takso za odgovor na pritožbo, plačilo skupnega zneska pa bi občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja tožnik in njegova družina.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99).

Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za dobo 5 let. Upravni odbor tožene stranke je 25.11.1994 sprejel program razreševanja presežnih delavcev, po programu se je ukinila celotna dejavnost, vsi zaposleni, vključno s tožnikom, pa so bili opredeljeni kot presežni delavci, razen zaščitenih kategorij delavcev. Tožniku je bil na podlagi sklepa upravnega odbora z dne 25.11.1994 izdan sklep o trajnem prenehanju potreb po delu, ki mu je bil vročen 3.5.1995, delovno razmerje pa mu je prenehalo 31.8.1995. Dne 15.5.1995 je bil tožniku izdan sklep o razporeditvi na isto delovno mesto za določen čas v T. d.d., potem, ko je tožena stranka z podjetjem T. d.d. podpisala pogodbo o prenosu celotne dejavnosti in pogodbo o prevzemu delavcev. Tožnik po 15.5.1995 ni več opravljal funkcije direktorja, zato je nastopila situacija iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 17.4.1992 in sicer, da mu tožena stranka v primeru razrešitve s funkcije pred potekom mandata, zagotavlja enak osebni dohodek še za dobo 18 mesecev. Ker je tožnik v času razporeditve za določen čas v podjetju T. d.d. prejemal enako plačo še naslednjih 6 mesecev (do 19.11.1995), potem pa je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje in prejemal nadomestilo med brezposelnostjo, mu je sodišče prve stopnje od prenehanja delovnega razmerja do 15.11.1996 prisodilo razliko med prejetim nadomestilom med brezposelnostjo in plačo, ki bi jo prejemal kot direktor tožene stranke.

Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa ni pravilen. Tožnik je bil s pogodbo o zaposlitvi z dne 17.4.1992 razporejen na delovno mesto direktorja za mandatno dobo 5 let. Po določbi 12. člena pogodbe mu je družba dolžna zagotoviti enak osebni dohodek za dobo 18 mesecev, v primeru, da je med potekom mandata razrešen funkcije oz. po poteku mandata ni ponovno imenovan za direktorja družbe. Tožnik je bil s sklepom z dne 3.1.1995, ki ga je prejel 3.5.1995 in zoper katerega ni ugovarjal, na delovnem mestu direktor spoznan in opredeljen za trajni presežek, na podlagi sklepa upravnega odbora z dne 25.11.1994. Ob prenehanju delovnega razmerja je bila tožniku izplačana tudi odpravnina.

Tožnik se je kot direktor tožene stranke očitno strinjal, da postane trajno presežni delavec, saj zoper sklep ni ugovarjal. Iz pozitivne ureditve postopka ugotavljanja obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavca izhaja, da je direktor predlagatelj takega postopka oz. programa določanja trajno presežnih delavcev (34. in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). V nadaljnji fazi postopka, v primeru zmanjšanja števila delavcev, poslovodni organ odloči tudi o prenehanju delovnega razmerja (zadnji odst. 35. člena ZDR). To pomeni, da že predlog za določitev direktorja kot presežnega delavca oz. strinjanje s takšno opredelitvijo ne moreta biti zakonita. Vsaka družba mora imeti direktorja, kot njenega zakonitega zastopnika. Na drugačen zaključek ne vpliva dejstvo, da se je nameravala tožena stranka pripojiti drugi družbi. Ravnanja tožnika v zvezi z določitvijo za trajno presežnega delavca, so bila torej očitno sporazumna in v nasprotju s pozitivno zakonodajo. Glede na to - dejstvo sicer nezakonitega, vendar pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot trajno presežnega delavca, ni mogoče šteti, da je nastopil primer iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem je direktor upravičen do plače za 18 mesecev kot odpravnine.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. tč. 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 1. odst. 1 tč. in v 3. tč. izreka spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 154. člena v povezavi z 2. odst. 165. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, saj v sporu nobena od strank ni uspela.

K pritožbi tožnika zoper sklep: Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je iz priložene dokumentacije razbrati, da zaradi plačila sodne takse za odgovor na tožbo tožnik ne bo postavljen v situacijo, ki jo predvideva 1. odst. 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 1/90 - 16/2002). Po določbi 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb postopka med drugim, če sodba (oz.sklep) nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Tožnik je že v tožbi podal predlog za oprostitev plačila sodnih taks, iz obrazložitve sklepa pa je razvidno, da je sodišče odločalo le o oprostitvi plačila sodne takse za odgovor na pritožbo. Izpodbijani sklep ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne more preizkusiti, sodišče ni navedlo razlogov za tako odločitev, poleg tega pa obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 3. tč. 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo v nov postopek.