Jedro

Meja je črta, ki ločuje dve sosednji stikajoči se zemljiški parceli. Za mejni spor torej gre, če se dva mejaša prepirata o tem, ali določen pas zemljišča pripada k eni ali k drugi od dveh stikajočih se parcel. Če spornega pasu med dvema sosednjima parcelama ni, ne more iti za mejni spor.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo nepravdni postopek, začet na podlagi predloga predlagatelja za ureditev meje med parcelo št. 2050/5 in parcelami št. 2051/4, 2051/5 in 2003, vse k.o. S.. Po trditvah predlagatelja je parcela št. 2050/5 v njegovi lasti, parceli št. 2051/4 in 2051/5 sta v lasti prvega nasprotnega udeleženca, parcela št. 2003 pa je v lasti drugega nasprotnega udeleženca. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nato odločilo, da se bo po pravnomočnosti sklepa postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. Odločilo je tudi, da bo sodišče po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v K., kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Proti takemu sklepu se pritožuje predlagatelj, ki se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za lastninski spor, o katerem se odloča v pravdnem postopku. Navaja, da gre v postopku za določitev meje za to, da predlagatelj zahteva, da sodišče postavi mejo med njegovo in sosednjo parcelo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je po oceni pritožnika mogoče razumeti, da sodišče kvalificira ali gre za mejni ali lastninski spor po velikosti spornega zemljišča in na podlagi katastrskega stanja, vendar Stvarnopravni zakonik (SPZ) tega ne določa temveč določa le, da se po meji, ki je dokončno ureja v katastrskem postopku, domneva močnejša pravica pri ureditvi meje, kar pa je možno upoštevati le, če vrednost spornega zemljišča ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti oziroma, če predlagatelj in nasprotni udeleženec s tem soglašata. Ker v obravnavanem primeru soglasja med strankami ni bilo, vrednost zemljišča pa presega vrednost za določitev spora majhne vrednosti, bi moralo sodišče ravnati po 4. odstavku 77. člena SPZ in ugotavljati zadnjo mirno posest na zemljišču, če niti tega ne more ugotoviti, potem mejo postavi po 5. odstavku 77. člena SPZ. Tisti, ki ni zadovoljen s tako postavljeno mejo pa lahko sproži pravdo po 78. členu SPZ. Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ne bi smelo postopka prekiniti, temveč bi ga moralo dokončati na način, ki je predpisan v 77. členu SPZ.

Pritožba ni utemeljena.

Meja je črta, ki ločuje dve sosednji stikajoči se zemljiški parceli. Za mejni spor torej gre, če se dva mejaša prepirata o tem, ali določen pas zemljišča pripada k eni ali k drugi od dveh stikajočih se parcel. Če spornega pasu med dvema sosednjima parcelama ni, ne more iti za mejni spor. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik tega ne izpodbija, predlagatelj zatrjuje, da je lastnik celotne parcele št. 2051/4 ter pretežnega dela parcele št. 2051/5 ter velikega dela parcele št. 2003. Glede parcele št. 2051/4 tako ne more biti dvoma, da ne gre za mejni spor, saj predlagatelj zatrjuje, da celotna ta parcela pripada k njegovi parceli št. 2051/4. Enako velja za ostali dve parceli, saj predlagatelj zatrjuje, da je lastnik pretežnega dela parcele, ki je po podatkih zemljiške knjige in katastra v lasti nasprotnega udeleženca. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so stranke v sporu zaradi mejne površine, ko gre za zahtevek za izročitev določenega zemljišča oziroma pretežnega dela le-tega, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da se bo postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v K., ki je stvarno in krajevno pristojno sodišče. Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da velikost spornega zemljišča ni merilo za kvalifikacijo o tem, ali gre za mejni spor ali za lastninski spor, vendar v obravnavani zadevi ne gre za to, temveč za odsotnost spornega prostora med dvema sosednjima zemljiščema oz. zatrjevanje predlagatelja, da je lastnik dela parcele oz. celotne parcele, ki je po podatkih zemljiške knjige in katastra v lasti nasprotnega udeleženca, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kake kršitve določb postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP, potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni zahteval (1. odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP).